Na začetku 20. stoletja so v Evropi in Združenih državah Amerike začela nastajati mladinska gibanja, cilj katerih je bila ponovna povezava mladih, predvsem iz mestnega, industrijskega okolja, z življenjem v naravi. Tako se je v Nemčiji pojavilo gibanje, ki se je imenovalo Ptice selivke, v severni Ameriki je Ernest Thompson Seton, ki je živel sredi kanadskih gozdov v povezavi z naravo in Indijanci, leta 1902 ustanovil gozdovniško organizacijo, leta 1908 pa je lord Robert Baden Powell v Angliji ustanovil skavte. »Navduševal je mlade ljudi, da žive zlasti ob počitnicah, namesto da bi lenarili in delali neumnosti, v prosti naravi, si vse potrebno, to je streho, jed, tudi krpanje obleke, oskrbujejo sami in si na svežem zraku ne krepe le telesa, nego se vadijo biti tudi neodvisni od pomoči drugih in utrjevati svojo voljo.« (Vesna, ilustrirana modna revija, november 1921)
Za začetek skavtstva na Slovenskem se šteje 22. oktober 1922, ko je v Ljubljani nastala prva skavtska skupina pod vodstvom Franca Pintarja. Istega leta je nastala tudi skavtska skupina v Celju, ki jo je vodil Vladimir Okulič. Že leta 1923 je bila ustanovljena krovna skavtska organizacija na Slovenskem, imenovana Župa skavtov v Sloveniji, ki je postala članica jugoslovanske skavtske organizacije. Tega leta sta potekala tudi prva skavtska tabora na Slovenskem – eden v Kamniški Bistrici, drugi pa v Logarski dolini, leta 1928 pa je v Gameljnah pri Ljubljani potekal prvi župni tabor, na katerem so se zbrali skavti iz vse Slovenije. Vsi jugoslovanski skavti so se srečevali na t. i. saveznih taborih; prvi med njimi je potekal leta 1924 v Sarajevu. Slovenski skavti so se poleg domačih dogodkov udeleževali tudi mednarodnih dogodkov, kot npr. vseslovanskih taborov, od katerih je bil najbolj znan tabor v Pragi leta 1931, ter svetovnih skavtskih taborov v letih 1929 (Birkenhead, Anglija), 1933 (Gödöllő, Madžarska) in 1937 (Vogelenzang, Nizozemska).
Sedem let po nastanku prve slovenske skavtske skupine so svoj steg, imenovan steg Kraljice Alenčice, dobila tudi dekleta. Konec leta 1940 je bilo v Sloveniji 1380 članov in članic skavtske organizacije, od tega 77,4 % skavtov in 22,6 % skavtinj. Velja pripomniti, da je skavtizem plodna tla za razvoj našel predvsem v mestnem okolju. Člani skavtov so bili predvsem otroci uradnikov, nameščencev, izobražencev, obrtnikov in trgovcev, v tridesetih letih pa so se jim priključevali tudi otroci delavcev in kmetov.
Skavti so bili zelo ponosni na svojo uniformo. Njen najbolj značilen del je bil trd širokokrajni klobuk rjavo zelene barve, ki pa zaradi relativno visoke cene ni bil obvezen del uniforme. Klobuk ni bil samo atraktiven, ampak tudi praktičen – lahko si ga uporabil za prenašanje vode in za pitje namesto skodelice.
Leta 1941 je bila zaradi 2. svetovne vojne slovenska skavtska organizacija razpuščena, njena oprema pa predana Rdečemu križu.