Reka Ljubljanica je redno poplavljala mesto, zato so jo Ljubljančani več stoletij regulirali. Urejanje struge se je intenzivno začelo že v sredini osemnajstega stoletja, in sicer z gradnjo Grubarjevega prekopa leta 1773. Omenjen poseg sicer ni rešil težav in reka je še naprej poplavljala, zato so se mestne oblasti leta 1825 lotile poglabljanja in regulacije v samem središču mesta. Urejanje struge je svoj vrhunec doseglo v prvi polovici 20. stoletja, ko se je načrtovanja in gradnje bregov lotil arhitekt Jože Plečnik.
Plečnik je ureditev nabrežij Ljubljanice začel že na Prulah pri Špici. Del med Špico in Trnovskim pristanom zaradi svoje ureditve deluje monumentalno. Med Prulskim mostom in Trnovskim pristanom se do levega brega reke spuščajo široke stopnice, na vrhu katerih rastejo mogočne vrbe, pod katerimi se vije peščena pot. Stopnice tečejo vse do izliva reke Gradaščice v Ljubljanico. Od tu naprej nabrežje Ljubljanice spremeni svojo podobo in ga zaznamuje visoko betonsko korito s travnatim, strmim nasipom, travno brežino in živo mejo. Pri današnjem Onkološkem inštitutu je postavil tudi zapornico, ki je služila za uravnavanje višine gladine Ljubljanice. Zasnoval jo je kot monumentalno mestno zgradbo, kot hišo na vodi s tremi stolpi, ki se opirajo na mogočno stebrovje. Plečnik je parkovno uredil tudi obe nabrežji in oba trga ob zapornici. Z njegovimi posegi se je urejanje struge Ljubljanice v večji meri tudi zaključilo. Sledili so še manjši posegi, a Ljubljančani so reko po skoraj treh stoletjih dokončno ukrotili.