Topništvo je v prvi svetovni vojni dobilo odločilno vlogo in bistveno spremenilo način bojevanja. Vojske so v spopadih prvič v takšnem obsegu uporabljale težko artilerijo, ki je lahko obstreljevala sovražnikove položaje več kilometrov daleč. Dolgotrajni topniški napadi so pred ofenzivami uničevali strelske jarke, komunikacijske poti in povzročali ogromne izgube med vojaki. Ob tem so se razvila različna topniška orožja – od lahkih poljskih topov, namenjenih podpori pehote, do težkih havbic in minometov, ki so prodirali skozi utrjene položaje. Na soški fronti je bilo topništvo še posebej pomembno zaradi goratega terena. Granate so ne le ubijale, temveč tudi sprožale plazove in rušile gorske stene, kar je dodatno ogrožalo vojake. Nevarnost topniškega ognja je bila stalna.
