Bi pomislili, da zgoraj zapisane oznake opisujejo enega izmed prepoznavnejših slovenskih pisateljev 20. stoletja? Prav te besede namreč izhajajo iz članka Pet poklicev Antona Ingoliča, ki je bil objavljen leta 1964 v reviji Tovariš.
Bil je četrtek, 11. junija 1964, le nekaj minut pred osmo uro zjutraj, ko je novinarka Evelina Kranjc skupaj s fotografom Svetozarjem Busićem, katerega fotografsko zapuščino že vrsto let hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, pričakala profesorja Antona Ingoliča pred gimnazijo v Šubičevi ulici. Tistega dne je nastalo več kot trideset fotografij, ki so se ohranile v našem arhivu in jih v tem članku ponovno predstavljamo.
Razlog za obisk pisatelja in nastanek fotoreportaže je novinarka zapisala že v uvodu: »Pisatelja največkrat spoznavamo po njegovih delih. Toda v njih samo slutimo njegovo človeško podobo, njegovo vsakdanje življenje nam ostane skrito. Odločili smo se, da predstavimo Antona Ingoliča v vsakdanjem življenju.«
In res je. Danes se Antona Ingoliča največkrat spominjamo po mladinskih delih, kot sta Tajno društvo PGC (1958) in roman Gimnazijka (1967), čeprav je njegov ustvarjalni opus precej obsežnejši. Objavil je več kot osemdeset del s področja romanov, povesti, dramatike in mladinske književnosti ter za svoje delo prejel številna priznanja.
Obisk novinarke je sovpadal z dnem, ko je v gimnaziji, kjer je pisatelj poučeval, potekala matura iz slovenskega jezika. Nekaj minut po osmi uri je tako vseh sto devet maturantov šole v učilnici prisluhnilo profesorju Antonu Ingoliču, ki jim je prebral navodila in esejska vprašanja na predpisano temo. Začelo se je maturitetno preverjanje, z njim pa odgovorno delo profesorja, da budno spremlja potek izpita.
Prav med dijaki se je v profesorju, kot je zapisala novinarka, nemalokrat prebudil pisatelj. Takole je povzela svoj uvid: »Med šolskimi klopmi, učbeniki in neučakano mladino je Anton Ingolič našel navdih za številne junake svojih mladinskih romanov.«
Po končanem delovnem dnevu sta novinarka in fotoreporter pisatelja pospremila na njegov dom, kjer se je profesor prelevil v družinskega človeka. Ob prihodu je tako priskočil na pomoč sinu Borutu, ki je na domačem dvorišču gradil manjšo garažo za svojo lambreto in je potreboval pomoč pri izgradnji praga. Ker je bil Ingoličev oče mizar, je Anton že kot otrok pogosto pomagal v očetovi delavnici, zato mu mizarsko delo ni bilo tuje. Čeprav je, kot je priznal novinarki, »vedno raje posegel po knjigah kot po mizarskem delu«, je dodal, da ga občutek fizičnega napora danes vse bolj sprošča in vrača v čase in kraje njegovega odraščanja.
Po kosilu se je pisatelj umaknil v svojo delovno sobo. V času obiska je bil namreč sredi pisanja romana o ameriških izseljencih z naslovom »Lastovka čez ocean«, ki je izšel dve leti pozneje, leta 1966. Navdih zanj je našel v živih pripovedovanjih svojega tasta, ki se je tik pred začetkom prve svetovne vojne z družino iz Amerike preselil v naše kraje in tu ostal. V njegovih zgodbah je pisatelj prepoznal hrepenenje po vrnitvi čez ocean, občutek, ki ga je še bolj razumel med svojim obiskom Združenih držav Amerike leta 1962. Srečanja s slovenskimi izseljenci in neposreden stik z ameriškim okoljem so pomembno sooblikovali njegovo razumevanje izseljeniške izkušnje in našli pot tudi v roman.
Med obiskom novinarke in fotoreporterja se je Anton Ingolič pošalil, da je poleg profesorja in pisatelja tudi ekonom ter šofer. Skoraj vsak dan je namreč opravljal družinske nakupe pri tem pa postal, kot je dejal, »že pravi izvedenec za cene na trgu«. Novinarka je njegovo nakupovanje opisala z nekaj humorja: »Ko gre v bežigrajsko samopostrežbo, ni vihrav kot drugi moški, ki navadno segajo po konzervah. Počasi in preudarno izbira blago, vedno ve, kaj manjka pri hiši, potem pa se s polno mrežo napoti proti domu.«
Tistega večera se Anton Ingolič ni vrnil k pisanju romana, čeprav je bilo to sicer del njegove vsakodnevne rutine. Na pisalni mizi so ga namreč čakale maturitetne naloge, ki jih je bilo treba natančno pregledati, odpraviti pravopisne in slogovne napake ter jih oceniti.
Tako se je sklenil običajen dan človeka, ki je v sebi združeval številne življenjske vloge – profesorja, pisatelja, očeta, moža, ljubiteljskega mizarja, voznika in skrbnega ekonoma. Ob koncu reportaže je novinarka zapisala še misel, ki ostaja aktualna še danes: »Kot človek bo Anton Ingolič skušal izpolnjevati vse tiste na videz drobne naloge, ki nam jih nalaga vsakdanje življenje, ki pa mu vendar dajejo smisel in pomen.«
Fotografije in ohranjena reportaža iz leta 1964 tako ne pripovedujejo zgolj zgodbe o priznanem književniku, temveč razkrivajo človeka, katerega ustvarjalnost je izvirala predvsem iz povsem vsakdanjih izkušenj. Morda prav zato njegove zgodbe še danes delujejo tako pristno.