Pred petdesetimi leti 20. junija 1974 so Kozjansko, tedaj razvojno eno najšibkejših slovenskih pokrajin, v popoldanskem času prizadeli trije potresni sunki z magnitudo do 4,8 in intenziteto do VII. stopnje po Evropski potresni lestvici. Prizadetih je bilo več kot 15.000 ljudi, večinoma v tedanjih občinah Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, manj pa v občinah Celje in Slovenske Konjice.
Med prizadetimi je bila tudi Roza Novak iz odmaknjene vasi Bodrež. Živela je sama, v majhni in skromni hiši kriti s slamo. Medtem ko jo je fotoreporter Nace Bizilj fotografiral, je dejala: »Ko je začelo tresti, sem, kolikor hitro sem seveda mogla, odšla na prosto. Vpila sem: ‘Potres, ljudje, potres!’ Spodaj na njivi so ljudje tudi že vili roke in kričali. Povem vam, še sedaj ga čutim, v kosteh ga čutim. In strah me je. Ponoči ne morem spati. Počasi se gor spravim, pa poslušam. Bojim se, da bi bil prej konec, kot bi prišla ven iz bajte. Saj vidite, kakšne razpoke je naredil.« (Nada Mavrič: Potres, ki reže do kosti. Dnevnik, 13. 7. 1974).
Namen objavljanja tovrstnih fotografij in osebnih zgodb je bil pred petdesetimi leti isti kot dandanes – vzbujati v ljudeh sočutje in pripravljenost za medsebojno pomoč. Za Naceta Bizilja je bil motiv te obnemogle ženske z nekoliko nenavadno držo in fotografijama dveh prednic, ki sta kot varuhinji viseli nad njo na razpokanih stenah, eden od najbolj posebnih motivov, ki jih je napravil med ostarelimi.