Tradicionalni slovenski božični kruh ali poprtnik je bil prvič omenjen že leta 1592, avtor zapisa pa naj bi bil učenjak Hieronim Megiser. To je praznični kruh iz boljšega kvašenega testa v obliki hlebca, ki je lahko neokrašen ali pa okrašen z različnimi testenimi figuricami. Stal je na mizi, pokrit s prtom, dokler ga niso na svete tri kralje, 6. januarja, razrezali ter razdelili družinskim članom in živini, postregli pa so ga tudi vsem, ki so prišli v goste v božičnem času. Ponekod so spekli kar tri poprtnike – vsakega za en sveti večer. Poleg imena poprtnik se v Sloveniji pojavlja še cela vrsta poimenovanj: poprtnjak, podprtnik, žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik itd.
V zvezi s poprtnikom obstaja kar nekaj šeg in verovanj. Fant, ki bo pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v istem ali drugem letu poročil. Počena skoraj kruha je kazala smer, iz katere bo prišel bodoči ženin k hiši. Velikost kosa kruha, ki ga je dobil otrok, je nakazovala, koliko bo otrok zrasel v prihodnjem letu. Ljudje so verjeli, da ima poprtnik zdravilno in magično moč, zato so drobtine poprtnika raztresli po polju, da bi bilo bolj rodovitno, ali pa jih vrgli v vodnjak, da bi preprečili sušo. Ponekod so del poprtnika celo shranili in ga med letom dajali živini, kadar je zbolela.
Nekdaj so poprtnik pekli po vsej Sloveniji, z izjemo Prekmurja in Primorske, o čemer pričajo številna poimenovanja tega prazničnega kruha. Po drugi svetovni vojni so ga začele nadomeščati potice. Do danes se je neprekinjena tradicija peke poprtnika ohranila predvsem v osrednji Sloveniji, v delu Dolenjske, Notranjske in manjšem delu Štajerske, jo pa na novo oživljajo tudi v nekaterih drugih delih. Od maja 2013 je poprtnik vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.