Prvi festival Slovenska popevka je bil na Bledu pred 60-timi leti – med 10. in 12. majem 1962. Pričakovali bi, da je bilo za prvi festival popevk veliko zanimanja, a ni bilo tako. Kljub temu, da so delili celo brezplačne vstopnice, niso uspeli napolniti dvorane. Zaradi premajhnega zanimanja so zato leta 1964 festival iz Bleda preselili v Ljubljano.
Na prvem festivalu Slovenska popevka je nastopilo deset pevcev in pevk in vsak je moral zapeti tri ali štiri pesmi, največ, kar pet, pa jih je zapela Marjana Deržaj. Zmagala je pesem Mandolina (Vladimir Stiasny, Lev Svetek), ki sta jo v alternaciji zapela Stane Mancini in Beti Jurkovič. Danes je poznana predvsem izvedba z Mancinijem, a je s tem Beti Jurkovič po krivici skoraj pozabljena, saj je bila leta 1962 prava zvezda in zmagovalka pravzaprav ona in je, kot je bilo objavljeno v reviji Tovariš, »popevko »Mandolina« tako doživeto zapela, da ji je priborila številne glasove občinstva v dvorani in pri televizijskih zaslonih« (Tovariš, št. 18, 13. 5. 1962, str. 50-51). Beti Jurkovič je bila pevka iz Zagreba, ki je v Ljubljani študirala in je odlično govorila slovensko ter bila v tistih časih glavna pevska zvezda, poleg Marjane Deržaj.
Na festivalu Slovenska popevka leta 1963 je odpela vse tri prvonagrajene pesmi občinstva, obenem pa je pesem Malokdaj se srečava dobila nagrado strokovne žirije za najbolj izvirno slovensko popevko in nagrado za najboljše besedilo (Gregor Strniša). Za nameček je bila izbrana tudi za najboljšega pevca in Bled 1963 je bil za Jurkovičevo življenjski uspeh. Na Slovenski popevki je zadnjič pela leta 1965.
(Vir: Frantar, Vladimir: »Enkrat še zapoj ….« : zlata in srebrna leta slovenske popevke, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2012, str. 15-22).