Ena od stvaritev arhitekta Jožeta Plečnika je tudi cerkev sv. Mihaela na Ljubljanskem barju, ki je zanimiv, lep primer sakralne arhitekture. Prizadevanja za postavitev nove cerkve je vodil tedanji trnovski kaplan in šolski katehet na Barju Dragotin Matkovič, ki je prosil svojega strica Jožeta Plečnika, tedanjega profesorja na ljubljanski Univerzi, naj naredi načrt cerkve na Barju.
Zaradi zapletov s pridobivanjem zemljišča – cerkev naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi – je Plečnik določil sedanjo lokacijo na mestnem travniku. Že 22. avgusta 1937 so blagoslovili temeljni kamen in nato začeli z gradnjo. Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo potrebno pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, rekoč Motkoviču: “Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal.” Cerkev je bila hitro zgrajena in prva maša je bila že 8. maja 1938, blagoslovitev dokončane cerkve pa je opravil škof Rožman 17. novembra 1940.
Ta slovesen dogodek je s fotoaparatom zabeležil tudi Marjan Keršič-Belač, ki je bil doma na Barju in je po 2. svetovni vojni postal znani kipar, alpinist in gorski reševalec. Na slovesnosti so bili poleg škofa Rožmana in drugih duhovnikov tudi domačini, med njimi precej otrok, in drugi, žene, dekleta in tudi otroci pa so bili oblečeni v narodne noše.
Na Keršičevih fotografijah se vidi tudi vhodno stopnišče, ki se v ravni črti kot podaljšek vhodne poti položno dviguje kot prispodoba Jakobove lestve v nebesa do vhoda v cerkev skozi zvonik. Posebnost vhodne ograje so samostojno stoječi stebriči – to so zabetonirane kanalizacijske cevi.
Vsebina je vzeta iz knjižice Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Jože Kušar, Župnijski urad Barje, 1991.
Glej tudi: http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html.