Piran, pristaniško mesto na slovenski obali, leži na rtu Piranskega polotoka in velja za eno najlepše ohranjenih srednjeveških mest ob Jadranskem morju.
Podobe Pirana, ki jih zasledimo na fotografijah iz sredine šestdesetih let 20. stoletja, pričajo o živahnem turističnem utripu tega obmorskega mesta. K razvoju turizma mesta je že v začetku 20. stoletja prispevala ozkotirna železnica, poimenovana Porečanka (Parenzana). Zgrajena je med letoma 1900 in1902 ter je delovala na liniji Trst–Poreč. Za lažji dostop do turističnih središč je na liniji Piran–Portorož–železniška postaja Sv. Lucija med letoma 1912 in 1953 obratoval celo električni tramvaj.
Mesto Piran je v začetku 20. stoletja spremenilo tudi svojo podobo. Z zasutjem notranjega pristanišča, mandrača, je Piran pridobil prostorno tržno ploščad, okoli katere so zgradili vse pomembnejše občinske ustanove in meščanske stavbe. Urejen je bil tudi osrednji piranski trg, ki nosi ime po violinistu in komponistu Giuseppeju Tartiniju (1692–1770) in predstavlja eno najbolj prepoznavnih podob Pirana. Bronasti kip umetnika, ki krasi osrednji trg, prav letos slavi 200-letnico svoje postavitve.