V obdobju med obema svetovnima vojnama, ko je del slovenskega ozemlja spadal v Kraljevino SHS in pozneje v Kraljevino Jugoslavijo, je marsikateri slovenski kraj postavil spomenik v čast kraljevi družini Karađorđević. Pri postavljanju spomenikov zaslužnim monarhom manjši kraji niso želeli zaostajati za večjimi mesti, čeprav je bilo zbiranje denarja za spomenik za marsikatero lokalno skupnost precej velik zalogaj. Nenazadnje je bil spomenik znamenje prestiža, s katerim se je lokalna skupnost lahko dostojno oddolžila spominu na vladarja, hkrati pa tudi »označevalec« nacionalnega prostora. Prav zaradi slednjega so bili številni spomeniki kralju Aleksandru postavljeni v naseljih ob državnih mejah z Avstrijo. Leta 1937 so spomenik kralju Aleksandru postavili tudi na Rakeku, ki je s tem postal edini kraj ob jugoslovansko-italijanski meji s Karađorđevićevim spomenikom.
Ideja za postavitev spomenika na jugozahodni meji Kraljevine Jugoslavije se je porodila junija 1936. Takoj se je ustanovil pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval Franjo Tavčar, tajnik odbora pa je bil Tone Gaspari, ravnatelj meščanske šole in brat slikarja Maksima Gasparija. Spomenik je izklesal akademski kipar Ivan Sajevic, v bron pa ga je vlilo podjetje Mostar na Galjevici v Ljubljani. »Mogočna kraljeva postava v nadnaravni velikosti stoji vzravnana, s pogledom proti meji in rokama oprtima na sablo. Kralj je upodobljen v vojaškem plašču, v svojem najljubšem odelu. Trg pred kolodvorom [tu je stal spomenik kralju Aleksandru; op. a.] so tudi primerno uredili, in naša obmejna postojanka ima sedaj prostor, kjer se bodo odslej vršile vse velike narodne manifestacije.« (Jutro, 19. 10. 1937)
V nedeljo, 17. oktobra 1937, je bil spomenik slovesno odkrit. Ljudje z vseh delov Notranjske pa tudi iz drugih krajev so se ta dan zgrinjali na Rakek – peš, s kolesom, z vozovi in avtobusi, ob 10. uri pa je iz Ljubljane krenil tudi vlak, na katerega se je že takoj na začetku vkrcalo preko 1000 potnikov. Na trgu pred rakovškim kolodvorom, ki je bil slavnostno okrašen z zelenjem in državnimi zastavami, se je trla množica obiskovalcev. Kot je razvidno iz ene izmed fotografij, ki so nastale na dan dogodka, so si nekateri čim boljši razgled na dogajanje zagotovili kar s streh bližnjih stavb. Nasproti spomenika je bila postavljena tribuna za častne goste – zastopnik kralja Petra II. divizijski general Lazar Tonić, ban Dravske banovine Marko Natlačen, zastopnik ministra vojske in mornarice brigadni general Dušan Dodić, francoski konzul Remerand, ljubljanski župan Juro Adlešič idr.
Slovesnost se je začela ob 12.30 s sprejemom kraljevega zastopnika divizijskega generala Tonića, ki mu je vojaška godba v pozdrav zaigrala koračnico. Zbrane sta nagovorila predsednik in tajnik pripravljalnega odbora, na koncu pa je župan rakovške občine Andrej Modic sprejel spomenik v varstvo. Na prireditvi je nastopil tudi moški zbor Sloga z dvema pesmima z nacionalnim nabojem: Slovan na dan! in Buči morje Adrijansko. Po končani slovesnosti je sledilo še polaganje vencev pred spomenikom s strani občin, društev, organizacij, šol itd. Kljub široki zastopanosti raznoraznih društev in organizacij na odkritju spomenika, ki »je bilo zamišljeno kot splošna, nadstrankarska, zgolj narodna prireditev« (Ponedeljski Slovenec, 18. 10. 1937), se prireditve niso udeležili Sokoli, Narodna odbrana in četniki, kar kaže na napete odnose med različnimi političnimi tabori.
Slaba štiri leta po odkritju spomenika, 11. aprila 1941, je na Rakek vkorakala prva italijanska patrulja. Že poleti istega leta je italijanska oblast podrla Aleksandrov spomenik, ki je potem nekaj časa stal pod enim izmed kozolcev v bližini, nato pa bil prepeljan neznano kam. Podobno usodo so doživeli tudi ostali spomeniki Karađorđevićem na slovenskem ozemlju, kar pa se je ohranilo do konca vojne, je nato odstranila nova oblast, ki ideji monarhije ni bila naklonjena. Trg pred rakovško železniško postajo je sicer obdržal svojo značilno podobo, namesto spomenika kralju Aleksandru pa sedaj tam stoji spomenik padlim borcem NOB, po katerih se trg danes tudi imenuje.