Pridelovanje hmelja v Savinjski dolini se je pričelo v drugi polovici 19. stoletja in je dolga desetletja predstavljalo osnovo gospodarskega obstoja tamkajšnjih kmetovalcev. Hmelj je postal prvi kmetijski pridelek, ki ni bil namenjen lastni porabi, ampak izključno prodaji.
Fotografija Joca Žnidaršiča, ki je nastala v okolici Žalca v šestdesetih letih 20. stoletja prikazuje obiralke in obiralce, med njimi tudi otroke, ob mogočnih hmeljskih žičnicah. Iz članka Angelosa Baša z naslovom Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini (Slovenski etnograf, l. 23/24, 1970/71, str. 71–98) izvemo, da so bili v tedanjem obdobju med obiralci hmelja predvsem žene in hčere bajtarjev in manjših kmetov, delavke in delavci v času dopustov, vajenci v času dopustov in šoloobvezni otroci bajtarjev, manjših kmetov in delavcev. Za obiranje enega hektarja hmelja je bilo potrebnih petnajst do dvajset obiralcev. Obiranje je običajno trajalo dva tedna ob koncu avgusta. Odrasle obiralke, ki so predstavljale ključno delovno silo v nasadih hmelja, so nabrale povprečno okoli petnajst škafov hmelja na dan.
