Medijsko središče
01 300 96 33
pr@muzej-nz.si
2025
Izjava za javnost o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami
V Ljubljani, 8. april 2025
Obširnejše pojasnilo
Izjava o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije smo z obžalovanjem sprejeli odločitev Muslimanskega kulturnega centra (MKC) o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami. Sodelovanje se je začelo na pobudo MKC z namenom obeležitve 30. obletnice genocida v Srebrenici v okviru projekta 8372 živih spominov.
Razstavo smo uvrstili v svoj letni program, s čimer smo jasno izrazili naše stališče: spoštovanje žrtev in obsodbo genocida. Zasnovana je bila kot pomemben prispevek k ohranjanju zgodovinskega spomina in izobraževanja javnosti o enem izmed najtemnejših obdobij sodobne evropske zgodovine.
Zavračamo obtožbe o relativizaciji zgodovine. Zgodovinska dejstva nikoli niso bila postavljena pod vprašaj. Čeprav je bila razstava v veliki meri že dogovorjena in pripravljena, pa dogovora o načinu podajanja vsebine uvodnega besedila nismo uspeli doseči. Veliko usklajevanja je zahtevala tudi priprava povzetkov pričevanj, ki smo jih dorekli. Pri sodelovanju smo ves čas ostali odprti za dialog.
Pri pripravi razstave smo v muzeju kot vedno sledili najvišjim strokovnim in muzeološkim standardom. Osredotočili smo se na ustna pričevanja preživelih, podkrepljena z verodostojnimi primarnimi viri, vključno s sodnimi odločbami, poročili mednarodnih organizacij ter raziskavami. Posebej smo pazili na točnost podatkov, objektivnost in dosledno uporabo uveljavljene pravne in zgodovinske terminologije. Z razstavo smo želeli v središče postaviti tragične zgodbe civilnega prebivalstva, brez poenostavljenih zaključkov. Ob tem smo jasno ločili med individualno odgovornostjo storilcev in morebitnimi kolektivnimi interpretacijami.
Da bo razstava izvedena na drugi lokaciji, smo izvedeli iz medijev in zato ne poznamo njene konkretne vsebine. Za zaplet se opravičujemo vsem pričevalcem, ki so se odločili izpostaviti in svojo zgodbo deliti s slovensko javnostjo. Obenem se jim zahvaljujemo za to dejanje, saj je njihova odločitev izjemno pogumno in globoko osebno dejanje.
Kot javna kulturna ustanova, ki deluje po uveljavljenih muzeoloških načelih in strokovnih postopkih, ostajamo zavezani spoštovanju žrtev, ohranjanju zgodovinskega spomina in odgovornemu predstavljanju težavne dediščine. Še naprej ostajamo odprti za sodelovanja, ki temeljijo na zaupanju, dialogu, strokovni doslednosti in skupni skrbi za razumevanje preteklosti.
V Ljubljani, 1. april 2025
Izjava za časnik Dnevnik
Odpoved razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije z obžalovanjem sprejemamo odločitev Muslimanskega kulturnega centra (MKC) o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami. Sodelovanje se je začelo na pobudo MKC, s ciljem obeležitve 30. obletnice genocida v Srebrenici v okviru projekta 8372 živih spominov. Razstava je bila zasnovana kot pomemben prispevek k ohranjanju zgodovinskega spomina in izobraževanja javnosti o enem izmed najtemnejših obdobij sodobne evropske zgodovine. Kljub temu, da je bila v veliki meri razstava dogovorjena in pripravljena, pa dogovora o načinu podajanja vsebin v uvodnem besedilu ni bilo mogoče doseči. Ves čas smo ostali odprti za dialog in sodelovanje, saj verjamemo, da je obravnava te tematike ključna za razumevanje preteklosti in skupno oblikovanje prihodnosti. Ob tem se opravičujemo in zahvaljujemo vsem pričevalcem, ki so sprejeli odločitev, da se izpostavijo in svojo zgodbo postavijo na ogled slovenski javnosti. Zavedamo se, da je bilo to za njih pogumno in globoko osebno dejanje.
Odprtje razstave Zdravje je naše največje bogastvo
Ljubljana, 25. marec 2025
Občasna razstava
Zdravje je naše največje bogastvo
Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja
V Cekinovem gradu v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije bo v sredo, 26. marca 2025, ob 18. uri odprtje osrednje letošnje občasne razstave Zdravje je naše največje bogastvo, Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja. Razstavo, ki osvetljuje zgodovino zdravstva na Slovenskem in njegov razvoj, bo slavnostno odprl prof. dr. Samo Zver, vodja Kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana, Delova osebnost leta 2024 in prejemnik nagrade Bob leta 2024 časnika Večer. Osrednja slavnostna govorka bo prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Inštituta za zgodovino medicine.
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije odpira letošnjo osrednjo občasno razstavo, ki osvetljuje zgodovino slovenske medicine in zdravstva ter izpostavlja nekatere izjemne dosežke, ki so Slovenijo postavili na svetovni zemljevid. Obiskovalci bodo spoznali ključne dogodke in zgodbe od začetka 20. stoletja do danes in odkrivali redko videne muzejske predmete, fotografije, filme in pričevanja.
Zdravstvo skozi čas – zgodba o inovacijah, predanosti in humanosti
Razstava prinaša edinstven vpogled v zgodovino javnega in bolnišničnega zdravstva, delovanje zdravstvenega osebja v izrednih razmerah (vojne, naravne katastrofe), epidemije in pandemije bolezni na slovenskem ozemlju ter dosežke, ki oblikujejo slovensko medicinsko dediščino.
V preteklosti so bile posamezne tematike slovenske medicine in zdravstva muzeološko predstavljene v različnih institucijah, tokrat pa so izbrane zgodbe prvič združene na enem mestu. Projekt pod vodstvom avtorice razstave Nataše Strlič tesno povezuje slovenske muzeje in sorodne institucije ter odpira vrata redko razstavljenim predmetom. Pri projektu je ključno sodeloval tudi Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, pri čemer je imela veliko vlogo njegova predstojnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med.
Slovenija in zdravstvo
Slovensko ozemlje, ki so ga v prvi polovici 20. stoletja zaznamovale nalezljive bolezni z visoko smrtnostjo, je v 21. stoletju postalo prostor, kjer zdravstveno in medicinsko osebje dosega vrhunske uspehe. Slovenija kljub svoji majhnosti zaseda pomembno mesto na zemljevidu medicinskih dosežkov. Med najpomembnejše mejnike sodijo prva presaditev srca, razvoj transplantacijske medicine ter uvedba naprednih kirurških metod, kot so transplantacija trebušne slinavke, uporaba umetnih srčnih črpalk in razvoj robotske kirurgije. Velik napredek je bil dosežen tudi na področju rekonstruktivne kirurgije, farmakogenetike, regenerativne medicine in zdravljenja redkih bolezni.
Ti dosežki so plod dolgoletnega prizadevanja zdravstvenih delavcev, raziskovalcev in akademskih ustanov, ki s svojo strokovnostjo in predanostjo prispevajo k napredku medicine ter izboljšanju zdravja prebivalstva. Pomemben korak v digitalizaciji zdravstvenega sistema predstavljata uvedba elektronske zdravstvene kartice in eRecepta, ki sta izboljšala dostopnost in učinkovitost zdravstvenih storitev. Ponosni smo lahko tudi na vpis babištva na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, kar potrjuje pomembnost te plemenite stroke v našem družbenem in kulturnem prostoru.
Ob razstavi je izšla tudi publikacija
Ob razstavi je izšel katalog, ki tako kot razstava, predstavljata izbor dosežkov in zgodb iz zgodovine slovenske zdravstvene in medicinske dediščine, vključno z razvojem javnega zdravstva, medicinskih ustanov, napredka v kirurgiji, farmaciji, zobozdravstvu ter pri zdravljenju nalezljivih bolezni, ki odražajo razvoj stroke in njen pomen za družbo.
Osrednji sklop 13 prispevkov kronološko pokriva obdobje od začetka 20. stoletja do danes ter obravnava različna področja medicine in zdravstva. Predstavljene so zgodbe prvih slovenskih zdravnic, medicinska oskrba v vojnah, izzivi zdravništva po prvi svetovni vojni, repatriacija po drugi svetovni vojni, razvoj medicine dela, inovacije v bolnišnični arhitekturi in zobozdravstvo. Drugi sklop petih prispevkov analizira fotoreportaže iz slovenskega časopisja ter osvetljuje pomen prvega zdravstvenega doma v Lukovici, Šlajmerjevega sanatorija, otroških kolonij, dela medicinskih sester in odzive na epidemijo črnih koz leta 1972. Tretji sklop je muzeološki, saj predstavlja 17 zbirk zdravstvenih in medicinskih predmetov iz domačih in tujih institucij.
Razstava za razmislek in v navdih
Razstava izpostavlja zgodovinski pomen zdravstva in spodbuja razmislek o izzivih sodobnega zdravstvenega sistema. Kljub težavam z dostopnostjo zdravstvenih storitev in sistemskimi izzivi razstava poudarja napredek v skrbi za zdravje ljudi ter predanost zdravstvenih delavcev.
V upanju, da bo razstava navdihnila obiskovalce k nadaljnjemu raziskovanju in razumevanju pomena zdravstvene ter medicinske dediščine v našem vsakdanjem življenju, muzej vabi k obisku in skupnemu praznovanju bogate dediščine ter njenih dosežkov.
Fotografije
Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje in hrani MNSZS.
Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite na pr@muzej-nz.si.
Povezave do fotografij:
Foto: Jože Mally, novorojenčki v ljubljanski porodnišnici, 14. 7. 1950. Hrani MNSZS. Povezava >
Foto: Marjan Ciglič. Bolnik med terapijo v železnih pljučih na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Fotografija je bila posneta za RTV oddajo junija 1960. Hrani MNSZS. Povezava >
Foto: Leon Jere, Praktični pouk v šoli za medicinske sestre, Ljubljana, 26. 1. 1948. Hrani MNSZS. Povezava >
Foto: Razglednica iz prve skupine razglednic Vojska v slikah, ki je izšla oktobra 1914. Vozovi in osebje reševalne postaje ljubljanskega gasilskega društva v službi Rdečega. Hrani MNSZS. Povezava >
Foto: Marijan Pfeifer, odprte terase – ležalnice za bolnike v zdravilišču Topolšica, druga polovica štiridesetih let 20. stoletja. Hrani MNSZS. Povezava >
2024
Občasna fotografska razstava Janez Korošin – Grobozrnati pečat
Ljubljana, 4. november 2024
Občasna fotografska razstava
Janez Korošin – Grobozrnati pečat
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Cekinovem gradu bo 7. novembra 2024, ob 18 uri odprtje občasne fotografske razstave Janeza Korošina. Fotografska razstava z naslovom Grobozrnati pečat postavlja na ogled izbrane fotografske podobe z začetka ustvarjanja Janeza Korošina, mojstra fotografije. Razstava bo v preddverju Viteške dvorane na ogled do 12. januarja 2025.
Kustosinja razstave Katarina Jurjavčič je z avtorjem fotografij izbrala podobe, ki simbolno ponazarjajo tok človekovega bivanja s tematskimi poudarki na otroštvu, športu, preživljanju prostega časa, starosti in nekaj simbolnih fotografijah, ki tok smiselno dopolnijo. Kar je še skupno izbranemu gradivu je groba zrnatost fotografij. Že v šestdesetih letih 20. stoletja je bila grobozrnata fotografija znotraj ljubljanskega fotografskega kroga sicer že vpeljana praksa. Poleg zrnatosti so bili poudarjeni tudi (temni) kontrasti (t. i. »črna fotografija«). Pri obojem je bil Janez Korošin nedvomno izjemen mojster. Ob tehnični zahtevnosti lahko v njegovem delu uzremo še privlačen likovni element.
Z izborom fotografij želimo opozoriti na izjemen fotografski fond, ki je obogatil muzejsko bogato zakladnico raznovrstnega fotografskega gradiva. Skoraj tisoč črno-belih fotografij, šest negativnih map in celotno dokumentacijo je Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije s pomočjo Ministrstva za kulturo od avtorja odkupil v novembru leta 2023.
Janez Korošin se je rodil 12. avgusta 1935 in se je začel s fotografijo ukvarjati pri sedemnajstih letih, ko se je včlanil v Fotoklub Ravne na Koroškem, pod mentorstvom Franca Kamnika. Kot kemik se je pozneje zaposlil na Institutu Jožef Stefan; tu se je srečal z Marjanom Smerketom, ki ga je vpeljal v svet fotografije ter postal njegov mentor in tudi dober prijatelj. Leta 1966 je Korošin postal član Fotokluba Ljubljana, ki se je dve leti zatem združil s Fotogrupo ŠOLT. Tu je ostal vse do sredine devetdesetih, ko je klub prenehal delovati. Do leta 1997, ko je bil sprejet v Društvo fotografov Slovenije, je bil tudi član Fotoskupine Moste. Prejel je vrsto priznanj in nagrad, med drugim leta 1996 nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji (nagrado Fotografske zveze Slovenije), ob koncu leta 2000 pa s strani Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) naziv »ekscelenca FIAP«.
FOTOGRAFIJE
Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorja. Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite ne pr@muzej-nz.si.
|
Janez Korošin, V pričakovanju I, Ljubljana, 1971. Hrani MNSZS. |
Janez Korošin, Suzana, 1. maj na Rožniku, Ljubljana, 1971. Hrani MNSZS. |
Janez Korošin, Jolanda, Mestni log, Ljubljana, 1971. Hrani MNSZS. |
|
Janez Korošin, Tekmeci/Rivals, Ljubljana, okrog 1970. Hrani MNSZS. |
Občasna razstava ob 100. obletnici rojstva Marjana Cigliča. Marjan Ciglič – Mojster za vse čase
Ljubljana, 11. junij 2024
Razstava ob 100. obletnici rojstva Marjana Cigliča
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani bo ob 100. obletnici rojstva na ogled občasna razstava Marjan Ciglič – Mojster za vse čase, ki predstavlja življenjsko zgodbo in delo enega najpomembnejših fotoreporterjev 21. stoletje. Cigličeva zgodba bo s fotografijami, ki predstavljajo nezamenljiv zgodovinski vir za proučevanje in razumevanje življenja Slovencev ter dnevniškimi zapisi in predmeti umeščena v širši zgodovinski kontekst. Odprtje razstave bo v sredo, 12. junija 2024, ob 18. uri. Na ogled bo do 10. februarja 2025.
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije ob 100. obletnico rojstva Marjana Cigliča obeležujejo z razstavnim projektom, s katerim osvetljujejo drobce iz njegovega življenja in dela. Kot napovednik so že konec prejšnjega leta pripravili koledar za leto 2024 s Cigličevimi izbranimi fotografijami. Kot prvo v letošnjem letu pa so pripravili fotografsko razstavo z naslovom Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča, ki je bila na ogled na Ljubljanskem gradu, izbor fotografij pa bo na ogled tudi v preddverju muzeja.
Razstava Marjan Ciglič – Mojster za vse čase odstira življenje in delo Marjana Cigliča, nas simbolno popelje skozi neizogiben cikel življenja, od rojstva do smrti. Predstavljena Cigličeva zgodba je s fotografijami, ki predstavljajo nezamenljiv zgodovinski vir za proučevanje in razumevanje življenja Slovencev ter dnevniškimi zapisi in predmeti umeščena v širši zgodovinski kontekst. Predstavljen je tudi razvoj časopisne hiše Dnevnik, s poudarkom na obdobju, v katerem je za Dnevnik ustvarjal Marjan Ciglič. Razstava prikazuje njegov pionirski pristop do dokumentiranja fotografskih posnetkov, ki kustosom v muzeju služi kot osnova za sistematično urejanje fotografskih fondov. Zaradi slednjega bo prvič prikazan potek dela kustosov v muzejski fototeki – od raziskovanja, rokovanja z negativi in s fotografijami ter primernim shranjevanjem, z namenom ohranjanja kulturne dediščine za prihodnje generacije.
Avtorica razstave je dr. Monika Močnik. Razstava bo na ogled do 10. februarja 2025 in je nastala v sodelovanju s časopisom Dnevnim ter s podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Marjan Ciglič – mojster, ki mu življenje ni prizanašalo
Marjan Ciglič je bil eden od najpomembnejših fotoreporterjev v drugi polovici 20. stoletja na Slovenskem in velja za pionirja arhiviranja in dokumentiranja fotografskega gradiva. Bil je dolgoletni Dnevnikov fotoreporter in je imel v času službovanja eno od vidnejših vlog pri soustvarjanju časopisa Dnevnik in tednika Nedeljski dnevnik. Ustvaril je izjemen fotografski opus, ki ima status neprecenljive nacionalne kulturne dediščine in se skupaj z njegovimi dnevniškimi zapisi hrani v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Rodil se je 3. septembra 1924 v Kranju v štirinajstčlansko družino, ki jo je zaznamovala prezgodnja smrt očeta, s tem je Ciglič zgodaj okusil siromaštvo. Pri štirinajstih letih je po zaslugi svojih risarskih sposobnosti postal vajenec pri fotografskem mojstru Francu Jugu v Kranju. Pri njem se je izučil za fotografa. Med drugo svetovno vojno je v ateljeju večino časa razvijal fotografije, ki so jih posneli nemški okupatorji, po njihovem naročilu pa je moral fotografirati tudi prvo obešanje partizana v Kranju. Kljub strogemu nadzoru in velikemu tveganju je na pobudo drugih skrivaj reproduciral okupatorjeve fotografije in jih predajal partizanski obveščevalni službi. Leta 1943, star komaj osemnajst let, je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, nato pa je med dopustom pobegnil v partizane in postal del VII. udarne brigade Franceta Prešerna.
Po vojni se je vrnil k fotografiji in med drugim v Ajdovščini ustanovil podjetje Fotolik, tu se je tudi poročil in ustvaril družino. Na Primorsko je bil napoten kot politični delavec z namenom ozaveščanja tamkajšnjih prebivalcev, da bi se odločili za priključitev k Jugoslaviji. Nato je bil zaradi obtožb, da je informbirojevec, leta 1949 poslan na Goli otok. Leta 1957 se je pridružil Dnevnikovi ekipi in se z družino preselil v Ljubljano. Sedemdeseta in leta, ki so sledila, so mu prinesla veliko hudih izgub, izgubil je sina Marjana, mamo, nato ženo in snaho. Kljub težkim preizkušnjam, ki mu jih je dalo življenja, ga vsi, ki so ga poznali opisujejo, kot dobrodušnega, nasmejanega in polnega življenja. Bil je oseba, ki je z lahkoto pridobil naklonjenost ljudi, ti so mu nemalokrat dovolili tja, kamor ostali niso imeli dostopa. Zato se ni čuditi, da njegove fotografije izžarevajo »biti ob pravem času na pravem mestu« trenutke, ki jih je ujel v fotografski objektiv kot tankočuten opazovalec sveta.
Cigličeve fotografije so del največje muzejske fotografske zbirke v Sloveniji
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije hrani največjo zbirko fotografskega gradiva 20. in 21. stoletja v državi in zajema okrog 3.000.000 originalnih posnetkov na različnih nosilcih. Fototeko vsako leto obišče več kot 700 uporabnikov, saj je obširno fotografsko gradivo dostopno tudi javnosti.
Cigličev fond je ocenjen na okoli 300.000 originalnih, predvsem črno-belih negativov v formatu Leica, najdemo pa tudi barvne posnetke in druge formate. Leta 2001 je časopisna hiša Dnevnik podarila Cigličev celotni opus takrat Muzeju novejše zgodovine. Njegove fotografije prikazujejo širino štirih desetletij in odražajo nacionalne vrednote, identitete, tradicije in tudi različne dejavnike, ki so spreminjali tok zgodovine Slovencev. Prav tako so njegove fotografije slikovni dokumenti obstoja in razvoja narodne in državne skupnosti, ki jasno prezentirajo značilnosti posameznega obdobja in vključujejo vse vidike, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja v prostoru in času.
Vesten in marljiv, kot je bil, je za sabo pustil izjemno urejen fond. Po opravljenem delu je negative skrbno shranil v škatle in jih opremil z mesecem in letom nastanka, poleg tega pa v je v svoj poseben zvezek zapisoval, kaj je na posamezen dan fotografiral.
V svoj objektiv je ujel predsednika Tita, Richarda Nixona, mater Terezo, jazz trobentača Louisa Armstronga in druge pomembne osebnosti. Zapustil nam je nešteto v objektiv ujetih dogodkov, ki so se odvijali po Sloveniji, naj bodo gospodarsko, politično, športno in družbeno pomembni ali tisti vsakdanji, ki prikazujejo esenco določenega časa. Nekateri med njimi so javnosti prvič na ogled na razstavi Marjan Ciglič – Mojster za vse čase.
Fotografije
Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje.
Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite na pr@muzej-nz.si.
Povezave do fotografij:
Porter Marjana Cigliča, foto: Tone Stojko, Ljubljana.
Shrani fotografijo >
Marjan Ciglič na Dnevniku med pregledovanjem negativov, foto: avtor neznan
Shrani fotografijo >
dr. Monik Močnik, skrbnica fotografskega fonda Marjana Cigliča, med pregledovanjem negativov, foto: Branka Keser
Shrani fotografijo >
Tek ob žici (danes Pot spominov in tovarištva – PST) je potekal tudi mimo Cekinovega gradu leta 1961, kjer je MNSZS, foto: Marjan Ciglič
Shrani fotografijo >
Govor Josipa Broza – Tita na shodu. Ostrožno, 19. september 1954, foto: Marjan Ciglič
Shrani fotografijo >
Razigrani otroci, Ljubljana, 1960, foto: Marjan Ciglič
Shrani fotografijo >
Odprtje razstave o začetkih LGBT gibanja v Sloveniji
Ljubljana, 4. junij 2027
Odprtje razstave o začetkih LGBT gibanja v Sloveniji
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) v Cekinovem gradu bo v četrtek, 4. julija 2024, ob 18. uri odprtje razstave »Njihovi zakoni, naša življenja« – Začetki gibanja LGBT v Sloveniji. Posvečena je v spomin Bogdanu Lešniku (1952–2024), aktivistu in pionirju gibanja LGBT v Sloveniji. Razstavo, ki bo na ogled do konca septembra na ploščadi pred MNSZS, bo odprla podpredsednica Državnega zbora RS Nataša Sukič.
FOTOGRAFIJE
Prosimo, da bi pri objavi fotografij navedete avtorje. Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite na pr@muzej-nz.si.
Foto utrinki z odprtja razstave:
Odprtje razstave Srebrne igre 1984
Ljubljana, 17. januar 2024
Sarajevo 84 v Ljubljani: odprtje razstave Srebrne igre 1984
V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) bo ob 40. obletnici sarajevskih zimskih olimpijskih iger na ogled razstava Srebrne igre 1984, ki prikazuje vlogo Slovencev v celotnem olimpijskem dogajanju. Odprtje razstave, ki sta jo pripravila MNSZS in Muzej športa, bo 18. januarja 2024, ob 17. uri. Slavnostni nagovor bo imela predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar. Razstavo bo odprl Jure Franko, prvi dobitnik zimske olimpijske medalje za Jugoslavijo. Na ogled bo do 5. maja 2024.
V letošnjem letu obeležujemo 40. obletnico največjega športnega dogodka, ki je bil organiziran v nekdanji Jugoslaviji. Na olimpijskih igrah, ki so se odvijale med 8. in 19. februarjem 1984 v Sarajevu, so aktivno sodelovali tudi Slovenci. Sodelovali so pri sami organizaciji, izvedbi športnih dogodkov in se izkazali tudi na športnih tekmovanjih. Številni slovenski športni delavci so prevzeli ključna mesta pri pripravi tekmovališč in skrbi zanje. Nastopili so tudi v vlogi glavnih trenerjev takratne jugoslovanske reprezentance, v kateri so prevladovali slovenski športniki. Olimpijske igre so se v zgodovino Slovencev vpisale tudi zaradi prve zimske olimpijske medalje, ki jo je za jugoslovansko reprezentanco osvojil slovenski smučar Jure Franko. Radio Ljubljana in Televizija Ljubljana sta športno dogajanje takratnega časa ponesla v domove Slovencev. Dogodek so medijsko podpirala in sooblikovala tudi številna slovenska podjetja.
Srebrne igre 1984
Razstavo Srebrne igre 1984 sta ob 40. obletnici zimskih olimpijskih iger v Sarajevu pripravila MNSZS in Muzej športa, ki deluje kot organizacijska enota Slovenskega šolskega muzeja. Razstava je preplet muzejskega dela in raziskovanja ter predstavitev izjemnega zbirateljskega dela, ki ga je opravil ljubiteljski zbiratelj Tomaž Alauf. Projekt sta podprla Olimpijski komite Slovenije in Sport Media Focus. Razstavo je omogočilo Ministrstvo za kulturo.
Razstava nas ponese na nostalgično popotovanje v leto 1984, v čas zimskih olimpijskih iger, ki jih je gostila Jugoslavija. Na razstavi je možno videti 300 originalnih predmetov in s fotografijami ter videovsebinami prikazuje takratno olimpijsko vzdušje. Bogatijo jo zgodbe in pričevanja športnikov, športnih delavcev, strokovnjakov in funkcionarjev, ki so nastala v sodelovanju s spletnim portalom Siol.net. Na razstavi sta predstavljena tudi scenografka Meta Hočevar, ki je zasnovala scenografijo uvodne in zaključne prireditve olimpijskih iger, in akademski slikar Jože Trobec, ki je ustvaril uradno maskoto iger, volka Vučka.
Zasebni zbiratelj Tomaž Alauf, ki je za razstavo odstopil obsežen del zbirateljskih predmetov, o svoji ljubezni do olimpijskih iger leta 1984 pravi: »Začela se je s prvim plišastim volkcem, nekaj obeski in značkami. Danes zbirka obsega več kot 4000 eksponatov in je, sodeč po pogovorih z zbiratelji iz tujine, ena večjih v tem delu Evrope. Ne obsega le maskote in spominkov ZOI84 temveč tudi športne rekvizite, dokumente in oblačila, ki so bila del olimpijskih iger.«
Avtorji razstave Srebrne igre 1984 so Andreja Zupanec Bajželj in Domen Kaučič iz MNSZS ter dr. Tadej Curk, Maja Hakl Saje, dr. Tomaž Pavlin in dr. Aleš Šafarič iz Muzeja športa. Ob razstavi je izšel tudi istoimenski razstavni katalog.
Sarajevo leta 1984
Sarajevo je bilo kot gostitelj zimskih olimpijskih iger izbrano na 80. seji Mednarodnega olimpijskega komiteja v Atenah, 18. maja 1978, v konkurenci z japonskim Saporom in švedskim Göteborgom. Po uspešni kandidaturi so k pripravam na igre bili povabljeni tudi slovenski športni delavci. Slednji so že imeli izkušnje pri organiziranju raznih zimskih športnih tekmovanj, kot so tekmovanja v svetovnem pokalu (Vitranc, Zlata lisica), smučarskih tekih (FIS tekme v Bohinju), mednarodnih prvenstvih v hokeju na ledu in tudi umetnostnem drsanju.
Sarajevskih iger se je udeležilo 1272 športnikov (998 moških, 274 žensk) iz 49 držav. Pomerili so se v 10 športnih panogah in 39 disciplinah. Jugoslavijo je zastopalo 73 športnikov (60 moških, 13 žensk), med njimi 52 slovenskih (43 moških, 9 žensk). Jugoslovansko zastavo je na otvoritveni slovesnosti nosil Jure Franko, alpski smučar, ki je poskrbel tudi za srebrno odličje države gostiteljice. Olimpijsko zastavo sta dvignila Boris Strel in Borislav Vujadinović. Olimpijsko plamenico je na stadion prinesel smučarski tekač Ivo Čarman, spremljalo ga je šest slovenskih smučarskih tekačev. Bojan Križaj je na slavnostnem odprtju v slovenskem jeziku v imenu športnikov prisegel olimpijsko zaprisego. To so bile prve igre, ki se jih je udeležila Mateja Svet.
Sarajevo 1984 v Ljubljani: Osemdeseta so nazaj!
V prihodnjih mesecih se bo v sodelovanju s številnimi partnerji odvila kopica spremljajočih dogodkov na različnih področjih, od glasbe in mode do filma in kulinarike, ki bodo potekali v Ljubljani. V organizacijo dogodkov ob obletnici zimskih olimpijskih iger bodo vključeni tudi glavni akterji in junaki tistega časa, od športnikov do drugih naših športnih udeležencev, funkcionarjev in novinarjev, ki so bili prisotni v Sarajevu.
