Ljubljana, 19. november 2025

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije vabi na odprtje občasne razstave Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih, ki bo v sredo, 26. novembra 2025, ob 18. uri v Cekinovem gradu v Ljubljani.

Preživeti in pričati: Likovno ustvarjanje v taboriščih je razstavni projekt, ki je nastal v sodelovanju med Musée de la Résistance et de la Déportation de Besançon (MRDB) v Franciji in Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS). Oba muzeja povezuje skupna želja vzpostaviti dialog med deli, ustvarjenimi v deportaciji – onkraj meja, jezikov in nacionalnih spominov. Razstava obiskovalce vabi, da na nacistična koncentracijska taborišča ne gledamo zgolj kot na kraje uničenja, temveč tudi kot na prostore upora proti izbrisu.

Umetniško ustvarjanje v nacističnih koncentracijskih taboriščih je bilo skoraj nemogoče. Kljub pomanjkanju osnovnih življenjskih pogojev, prepovedim in nadzoru so taboriščniki in taboriščnice vendarle risali, kiparili, šivali, pisali in izdelovali drobne predmete, in sicer pogosto skrivaj in ob velikem tveganju.

Razstava predstavlja izbor izbirnih likovnih del, nastalih v nepredstavljivih razmerah. Gre za risbe, skice in ročno izdelane predmete, ki pričajo o tem, da je ustvarjalnost postala način preživetja, ohranjanja identitete in tih odpor proti popolni dehumanizaciji. Vsak ohranjen predmet razkriva nujo po puščanju sledi, željo po dostojanstvu ter potrebo po pričevanju o grozotah, ki so se odvijale.

Poseben poudarek razstave bo namenjen tudi Taboriščnemu taroku umetnika Borisa Kobeta, ki je nastal leta 1945 ob osvoboditvi nacističnega taborišča Allach. Nacionalna lista Spomina sveta UNESCO, ki jo je Slovenija vzpostavila leta 2022, med prvimi desetimi vpisi vključuje tudi Taboriščni tarok. Gre za izjemen likovni in dokumentarni zapis, ki celostno predstavi taboriščno izkušnjo, kjer je posameznik ne glede na poreklo ujet v kruto kolesje koncentracijskega sistema. Serija kart skozi osebno izkušnjo prikazuje strukturo, hierarhijo in delovanje nacističnih taborišč, hkrati pa nas približa človeškosti tistih, ki so v njih trpeli. Na razstavi bo Taboriščni tarok predstavljen v dialogu s predmeti in umetninami iz zbirk francoskega Musée de la Résistance et de la Déportation de Besançon, kar poudarja širši evropski kontekst taboriščne izkušnje.

Razstavni projekt odpira priložnost za tesnejše sodelovanje muzejskih institucij pri preučevanju likovne taboriščne dediščine, ki je pogosto umeščena v sodobne nacionalne okvire, čeprav so interniranci različnih narodnosti ustvarjali drug ob drugem v skupni izkušnji taborišč.

Osemdeset let po koncu druge svetovne vojne, v času pomembnih družbenih izzivov, razstava opominja na trajno vlogo umetniškega izraza pri razumevanju preteklosti in njenem odmevu v današnjem svetu.

Razstavni projekt nastaja s podporo Francoskega inštituta v Sloveniji, Francoskega inštituta v Parizu v okviru razpisa IF Incontournable, Veleposlaništva Francoske republike v Republiki Sloveniji, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mesta Besançon.

V okviru projekta bo potekal tudi strokovni posvet raziskovalcev in muzealcev, ki se ukvarjajo z dediščino ustvarjanja v koncentracijskih taboriščih. V prihodnjem letu bo projekt predstavljen tudi v Besançonu, kjer bo potekalo strokovno srečanje, sočasno pa bo izbor del iz slovenske zbirke predstavljen v francoskem muzeju v Besançonu.

Avtorji razstave: Aurelie Cousin (MRDB), Vincent Briand (MRDB), Tina Fortič Jakopič (MNSZS)

Razstava bo na ogled med 27. novembrom 2025 in 22. marcem 2026 v preddverju Viteške dvorane.

FOTOGRAFIJE

Prosimo, da ob objavi fotografij navedete opis, naveden spodaj.
Za fotografije večjih dimenzij v tiskanih izdajah nam pišite ne pr@muzej-nz.si.

Eugène Labreux (1883–1968), Voz mrtvih v Buchenwaldu, po 1945, gvaš, inv. št. 979.65.117, MRDB. Foto: MRDB.
Povezava >

Boris Kobe (1905–1981), Tarok št. XII, V rovih v Goldbachu v Überlingenu so se dogajale tudi nesreče, Allach, 1945, tuš in barvna kreda na papirju, inv. št. RI-1122, MNSZS. Foto: MNSZS.
Povezava >

Boris Kobe (1905–1981), Tarok, 1945, tuš in barvna kreda na papirju, inv. št. RI-1122, MNSZS. Foto: MNSZS.
Povezava >

Ljubljana, 10. oktober 2025

Petek, 17. oktober 2025, ob 11. uri, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS)

V Cekinovem gradu v Ljubljani bo v petek, 17. oktobra 2025, ob 11. uri potekal poseben dogodek, posvečen spominu na žrtve druge svetovne vojne.

MNSZS je ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne izdal zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč. Predstavljeno pa bo tudi delo mednarodnega Arhiva Arolsen (Arolsen Archives), najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, ki je vpisan v Unescov register Spomin sveta.

Zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč bo predstavila njegova sourednica in muzejska svetnica MNSZS dr. Monika Kokalj Kočevar.

Osrednji del dogodka bo predaja osebnega predmeta nekdanjega taboriščnika Franca Ribiča – žepne ure, ki jo hrani Arhiv Arolsen. Ob prihodu v taborišče so morali interniranci oddati vse svoje stvari, med njimi tudi osebne predmete. Čeprav v arhivu shranjeni predmeti nimajo materialne vrednosti, imajo za družine žrtev izjemen čustven pomen. Eden takih primerov vračila je tudi primer družine Olivije Onič, katere potomce so v arhivu s pomočjo Rdečega križa Slovenije našli in jim vrnili njen osebni predmet. Sorodnikov Franca Ribiča za zdaj še niso uspeli izslediti, zato bo njegova žepna ura po predaji vključena v stalno razstavo muzeja, kjer bo na ogled kot ganljiv opomnik na osebne zgodbe taboriščnikov in pomen ohranjanja spomina.

Na dogodku bosta spregovorili Floriane Azoulay, direktorica Arhiva Arolsen in mag. Nataša Robežnik, direktorica MNSZS.

Dogodek je pomembno priznanje sodelovanju med ustanovama ter priložnost, da slovenska javnost bolje spozna delo arhiva, ki ohranja spomin na žrtve in preživele ter njihove osebne zgodbe iz časa druge svetovne vojne.

O zborniku Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč

Zbornik predstavlja prispevek k razumevanju nacističnega taboriščnega sistema skozi predstavitev znanih in manj raziskanih tem ter pripovedi posameznikov. Z geografsko raznolikostjo zgodb se razkriva širina vpetosti v kolesje nacističnega sistema in kartiranje dogodkov. Besedila je prispevalo 16 institucij in pet posameznikov, skupaj je objavljenih 45 člankov. Uredniki zbornika so dr. Monika Kokalj Kočevar (MNSZS), Boris Hajdinjak (Sinagoga Maribor) in Darja Jan (Muzej novejše zgodovine Celje).

Prispevki odpirajo številne nove teme in zastavljajo vprašanja, ki bodo vodila k nadaljnjim raziskavam. V ospredje postavljajo tudi posameznike, ki sicer niso bili internirani v koncentracijskih taboriščih Tretjega rajha, a so bili del nacističnega taboriščnega sistema ali žrtve preganjanja. Publikacija prinaša širok nabor prispevkov, ki združujejo osebne zgodbe, dokumente, ego-dokumente ter muzejske predmete iz zbirk slovenskih muzejev. Ti skozi materialno dediščino razkrivajo raznolikost in globino izkušenj posameznikov v času nacističnega nasilja.

O Arhivu Arolsen

Arhiv Arolsen je najobsežnejši svetovni arhiv o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma. Zbirka vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudi in spada v Unescov Spomin sveta. Arhiv je pomemben vir za proučevanje, veliko gradiva pa je objavljenega tudi na spletu. Hrani tudi predmete, ki so jih odvzeli posameznikom ob prihodu v taborišče. Po navadi to niso predmeti materialne, ampak veliko bolj čustvene vrednosti za družinske člane. Večkrat so to njihovi zadnji spomini.

Arhiv Arolsen trenutno hrani še okoli 2.500 osebnih predmetov, ustanova pa si še vedno prizadeva, da bi predmete vrnila žrtvam ali njihovim najbližjim sorodnikom. Ker gre za tekmo s časom, si neutrudno prizadevajo, da bi izsledili družine nekdanjih taboriščnikov, kar pa je vedno težje – najti preživele taboriščnike in njihove potomce. Žal so številne družine še danes neznane.

Spletna stran: https://arolsen-archives.org/en/

Ljubljana, 23. september 2025

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo in SAZU vabi na odprtje razstave Socialno delo: prepotrebno in vedno nebodigatreba. Socialno delo v socialistični Jugoslaviji in Republiki Sloveniji 1952–2025, ki bo v torek 30. septembra 2025, ob 18. uri v Cekinovem gradu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani. Z razstavo obeležujemo 70. obletnico izobraževanja za socialno delo v Sloveniji. Odprl jo bo Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Socialno delo se je v Sloveniji začelo razvijati v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Sprva kot pomoč ljudem v stiski in kot podpora pri uresničevanju ciljev socialne politike, hkrati pa tudi kot znanstvena disciplina. Proces profesionalizacije, ki še ni zaključen, je zahteval specializirano izobraževanje, povezovanje teorije in prakse, oblikovanje strokovne identitete in etičnih načel, uradno regulacijo poklica ter vzpostavitev delovnih mest za socialne delavke in delavce.

Od socialnega skrbstva do socialnega dela

Razstava prinaša pregled razvoja socialnega dela v različnih obdobjih, od socialnega skrbstva po prvi svetovni vojni, prek začetkov socialnega dela v času socializma, pa vse do nadaljnjega razvoja v samostojni Sloveniji. Po prvi svetovni vojni so na območju današnje Slovenije, Hrvaške in Srbije začele nastajati ustanove socialnega skrbstva, njihov razvoj pa je bil tesno povezan z gibanji za politične in socialne pravice žensk. Pomemben pečat je v tem obdobju pustila Alojzija Štebi (1883–1956), ena vodilnih socialnih reformatork in političark medvojnega časa, ki se je zavedala, da so politične pravice žensk neločljivo povezane s socialnimi reformami.

Po drugi svetovni vojni je socialno delo prevzela država, ki se je opirala predvsem na prostovoljno delo žensk. Razstava se dotika tudi dojemanja socialnega dela v obdobju socializma, ko je bilo to prilagojeno ideološkim usmeritvam in družbenim razmeram, ki niso bile vedno v korist ljudem v stiski. V petdesetih letih pa je Jugoslavija, zahvaljujoč prizadevanjem določenih posameznic in posameznikov, kot prva socialistična država uvedla formalno izobraževanje za socialne delavce. V Sloveniji so razvoj nove stroke zaznamovale pionirke Nika Arko, Katja Vodopivec in Marija Jančar. Leta 1955 je bila ustanovljena Višja šola za socialne delavce, ki je s povezovanjem teorije in prakse prispevala k oblikovanju sodobnejših konceptov stroke. V reviji Naša žena je Nika Arko istega leta zapisala, da je namen šolanja »vsem potrebnim državljanom nuditi tako pomoč, da jih ne ponižuje, temveč jih dviga in jim daje zavest, da so zaradi svoje napake ali oslabelosti še vedno ljudje, ki po svojih močeh družbi še vedno lahko koristijo«.

Od sedemdesetih let dalje se je socialno delo postopoma demokratiziralo, krepila se je enakost spolov, v devetdesetih letih pa so se začele pomembne spremembe na področju pravic ljudi, ki so živeli v institucijah. Po osamosvojitvi je stroko zaznamoval odziv na brezposelnost, revščino in prihod beguncev, po vstopu Slovenije v Evropsko unijo pa vključevanje v procese dezinstitucionalizacije in uresničevanja človekovih pravic.

Prepotrebno in vedno nebodigatreba

Avtorica razstave je dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in predstojnica katedre za področje socialnega vključevanja in pravičnosti. Ob razstavi je zapisala: »V okoliščinah zgodovinskega revizionizma, ki vse, kar se je razvilo v obdobju socializma, vidi kot ostanke »starega« in »slabega«, so ljudje tudi na socialne delavke začeli gledati s predsodki. Po državah nekdanje Jugoslavije so postale pogoste tarče medijskih napadov. Socialno delo je bilo v socialističnih družbenih pogojih sprejeto z nezaupanjem, češ da gre za tujek iz Zahoda, po letu 1991 pa so ga videli kot usedlino socialistične preteklosti. Ne nujno iste, prišle so nove skupine ljudi, ki so bile potisnjene na obrobje in strukture zatiranja so ostale. Stroka socialnega dela, neobhodno potrebna za podporo ljudem v različnih socialnih stiskah, je vse prevečkrat nebodigatreba.« 

Razstava, ki bo v preddverju Viteške dvorane na ogled do 23. novembra 2025, ponuja poglobljen vpogled v zgodovinska, družbena in politična dogajanja, povezana z razvojem nove stroke in znanstvene discipline v Jugoslaviji in Sloveniji.

FOTOGRAFIJE

Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje in hrani MNSZS.
Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite ne pr@muzej-nz.si.

Povezave do fotografij:
Skupinska fotografij delavk AFŽ in njihovih otrok. Ljubljana, 14. 5. 1948. Foto: Zvone Mahovič, hrani MNSZS.
Povezava >

Vzgojni mladinski dom Smlednik. Smlednik, 13. 9. 1949. Foto: Zvone Mahovič, hrani MNSZS.
Povezava >

V begunskem centru v vojašnici. Postojna, 2. 3. 1993. Foto: Marjan Ciglič, hrani MNSZS.
Povezava >

Občasna fotografska razstava Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ob avtorjevi 90-letnici

Galerija Družina, 26. avgust–27. september 2025

O razstavi

Občasna fotografska razstava Janeza Korošina Pot k Luči je nastala ob fotografovem jubileju – avtor praznuje častitljivih 90 let. Njegova dela so bila predstavljena že na številnih razstavah, v glavni tok slovenske fotografije pa jih je umestil dr. Primož Lampič z monografijo Janez Korošin. Ljudje in krajine: črno-bele fotografije 1960–2020. Razstava Pot k Luči prikazuje versko tematiko na krajinskih in žanrskih fotografijah, ki v takšnem kontekstu niso bile še nikoli razstavljene, a so v Korošinovem ustvarjanju obsežno zastopane. Za razliko od njegovih šoltovskih kolegov in sodobnikov v Korošinovi fotografski zapuščini najdemo marsikateri motiv, povezan s slovensko katoliško tradicijo; te podobe so nastajale spontano, kot odraz avtorjevega osebnega verskega prepričanja. Korošinovi upodobljenci, kot je poudaril že njegov klubski kolega Tihomir Pinter, »izdajajo /…/ avtorja, ki zna ujeti človekovo dušo«. Tovrstne motive lahko najdemo med rakovniškimi romarji, ki jih je Korošin s fotoaparatom pogosto spremljal na zadnjo nedeljo v mesecu maju. Tedaj se verniki zberejo ob cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku, kjer poteka vsakoletni romarski shod. Korošin ga je redno obiskoval in v množici iskal motive, ki so tudi sicer značilni za njegov umetniški izraz: rad je fotografiral starejše ljudi, pri čemer jih je vedno izbral premišljeno, saj je na posnetku želel poudariti njihovo notranje občutenje ob prisostvovanju dogodku. Kot se spominja Korošin: »Za tovrstne prizore sem rad uporabil teleobjektiv, sicer pa sem znal narediti tako, da za množico nisem bil moteč. Včasih morda le za duhovščino,« se namuzne. »Iz kakšne zagate, ki se je zgodila le sem in tja, me je potem reševal domači župnik, kajti veliko oseb s fotoaparatom na verskih obredih ali romarskih shodih v sedemdesetih ali osemdesetih letih res ni bilo.« Korošin se je rad udeležil tudi prvomajskega praznovanja na Rožniku, ki ga šteje za motivni protipol rakovniškemu romarskemu shodu. Fotografiranja obeh dogodkov se je loteval s fotoreporterskim pristopom; oseb nikoli ni nastavljal, temveč jih je posnel kar tako, »mimogrede«, a vendar ravno takrat, ko je lahko najbolje ujel sporočilnost videnega. Z izostrenim občutkom za likovne linije in svetlobo je Korošin fotografiral tudi pokrajino, največkrat v okolici Ljubljane in ponekod na Gorenjskem, zlasti v bohinjskem koncu, od koder je bila doma njegova žena. Rad je fotografiral predvsem manjše cerkvice, kapelice ali božja znamenja. Na višjih vzpetinah slovenskega podeželja pogosto najdemo cerkve, kar radi, kot je v omenjeni monografiji zapisal dr. Primož Lampič, »nekoliko popreproščeno enačimo s Slovenijo kot celoto. Idilika, ki jo vzbuja pogostost pojava, je zlasti oživela v časih, ko je Slovenija iskala svojo samostojno pot.« Vsekakor so cerkvice na vrhovih vzpetin za prebivalstvo, ki je živelo v njihovi okolici, pomenile duhovno središče: »Zdi se mi, da božjepotna znamenja, kapelice ali manjše cerkvice nosijo v sebi veliko večji domoljubni naboj kot tiste večje, zato sem jih tudi rajši ujel v objektiv. Vsa ta sakralna dediščina slovensko pokrajino resnično bogati in ji daje poseben pečat,« je povedal fotograf. Predvsem na Korošinovih krajinskih fotografijah lahko najdemo temeljne značilnosti njegovega ustvarjanja v jasno izraženem dramatičnem realističnem tonu. Ta se kaže s poudarjeno uporabo temnega toniranja in pričevalnostjo motivov, kar je ddr. Damir Globočnik, ki se tudi že desetletja ukvarja s Korošinovo fotografijo, poimenoval s pojmom »črni realizem«.

Dragoceno fotografsko zapuščino Janeza Korošina, skoraj tisoč črno-belih fotografij razstavnega formata in šest map z negativi, hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije od 2. novembra 2023. Njihov avtor je ob tem dejal: »Zagotovo bi naredil še več fotografij, če bi se tedaj bolj zavedal časa, v katerem sem živel. Tako pa sem posnel le malo, le toliko, kolikor je bilo potrebno za to, da sem fotografije pošiljal na razstave in natečaje po svetu.« Ker pa je bila motivika verskega življenja v glavnem toku slovenske fotografije le malokrat prisotna, je Korošinova fotografska zapuščina za naš kulturni prostor še toliko bolj dragocena.

Avtorica razstave je Katarina Jurjavčič. 

O avtorju

Janez Korošin (* 12. avgust 1935, Ljubljana) se je v fotografiji prvič preizkusil v Fotoamaterskem društvu Ravne na Koroškem, ko se je s šestnajstimi leti zaposlil v tamkajšnji železarni. Ko je dokončal šolanje, se je nato leta 1958 kot kemijski tehnik zaposlil v spektroskopskem laboratoriju Instituta “Jožef Stefan”. Tam se je srečal z Marjanom Smerketom, fizikom in odličnim ljubiteljskim fotografom, ki je Korošina še dodatno navdušil za fotografijo ter postal njegov vzornik in dober prijatelj. Po posredovanju brata Franca in prijatelja Vladimirja Furlana, poklicnega fotografa, se je Janez Korošin leta 1966 včlanil v Fotoklub Ljubljana. Svoje fotografije je tedaj začel aktivneje razstavljati in v amaterski fotografiji je dosegel naziv »ekscelenca FIAP«, ki ga podeljuje Mednarodna zveza za fotografsko umetnost. Vseskozi je deloval v klubskem oziroma društvenem okolju: po združitvi Fotokluba Ljubljana s Fotogrupo Šolt (1968) v Fotogrupi Ljubljana – ŠOLT, od leta 1994 v Foto skupini Moste, leta 1997 je bil sprejet v Društvo fotografov Slovenije; leta 2003 se je včlanil v Fotoklub Ljubljana, v katerem deluje še danes. Prejel je vrsto nagrad, leta 1996 tudi nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo v fotografiji.

Fotografije

Romar, romanje Rakovnik, 1979. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 29,8 x 39,7 cm, JK178.
Povezava >

Romanje Rakovnik, obhajilo, maj 1979. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 39,8 x 29,9 cm, JK184.
Povezava >

Romanje Rakovnik, 2003. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 40,6 x 30,5 cm, JK197.
Povezava >

Ptujska gora, 1973. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 40 x 29,8 cm, inv. št. JK319.
Povezava >

Moja družina, Sv. Primož in Felicijan nad Jamnikom, 1972. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 40 x 29,8 cm, inv. št. JK313.
Povezava >

Procesija, Cerklje na Gorenjskem, okoli 1975. Črno-bela želatinsko-srebrobromidna fotografija, papir, 39,9 x 29,9 cm, inv. št. JK597.
Povezava >

Ljubljana, 14. avgust 2025

Prva svetovna vojna skozi oči vojnega kronista
Odprtje občasne fotografske razstave Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije vabi na odprtje razstave Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918, ki bo v četrtek, 21. avgusta 2025, ob 18. uri v Cekinovem gradu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Občasna razstava Stanko Oražem: S fotoaparatom od Galicije do Tirolske, 1914–1918 predstavlja izbrana fotografska dela Stanka Oražma (1887–1965), rezervnega častnika avstro-ogrske armade v prvi svetovni vojni, ki je kot poveljnik avtomobilskih in tehničnih enot služboval na različnih frontah, od Galicije do Tirolske.

Oražem je dogajanje med vojno ovekovečil kot izjemen ljubiteljski fotograf, ki je s pretanjenim estetskim čutom presegel dokumentarno raven vojnega zapisa. Predstavo o njegovem vojaškem delu in odgovornosti dobimo v odlomku njegovega pisma 21. junija 1917 gospe Arkovi v Ribnico: »Tu pri nas je vihar, ki ga ni bilo še nikdar takega. Mislim, da se je veter od Soče sem obrnil. Naši dečki vozijo dan in noč na najvišje hribe vedno v nevihti tako, da so se že marsikateremu »kula« potrla – seve ne po njegovi krivdi. Jaz sem sedaj najmočnejši skupinski poveljnik. Komandiram 12 kolonam, to je 12 častnikom in 240 težkim avtomobilom.«

Med ljubiteljskimi vojnimi fotografi ima Stanko Oražem posebno mesto, ne le zaradi obsega njegove fotografske zapuščine, ampak zaradi fotografske kakovosti njegovih posnetkov, saj je prepoznavne značilnosti fotografije vojnega časa nadgradil s pretanjenim čutom za estetiko in izbiro motivov, ki razkrivajo osebnoizpovedno sporočilnost. Le slutimo lahko, da se je zavedal večplastnih sledi, ki jih je vojna tragedija pustila na vsakdanjem življenju. Pri tem dokumentarna vrednost njegovih fotografij, ki smo ji na tokratni občasni razstavi namenili posebno pozornost, ni zanemarljiva. Po vojni je le še malenkostno fotografiral.

Razstava fotografij Stanka Oražma je namenjena predstavitvi izbranih fotografij iz obsežnega fotografskega fonda, ki ga je fotografov vnuk mag. Vito Oražem z osebnimi predmeti doniral muzeju. Z njo obeležujemo 110. obletnico začetka bojev na soškem bojišču, ki sovpada s 60. obletnico smrti avtorja fotografij.

Avtor razstave je dr. Marko Štepec. Razstava bo na ogled v preddverju Viteške dvorane do 28. septembra 2025. Na odprtju bosta o razstavi in fotografski zbirki Stanka Oražma spregovorila dr. Marko Štepec in mag. Vito Oražem.

FOTOGRAFIJE

Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje in hrani MNSZS.
Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite ne pr@muzej-nz.si.

Povezave do fotografij:

1_SO4 21: Stanko Oražem, vozila avtokolone pod poveljstvom nadporočnika Stanka Oražma, ob Neptunovem vodnjaku v Trentu (Trient), 1917. Hrani MNSZS.
Povezava > 

2_SO 3 055: Stanko Oražem, ženska z vedroma vode, Južna Tirolska, 1917. V času vojne je Avstro-Ogrska zaradi pomanjkanja delovne sile mobilizirala ženske za različna dela v industrijski proizvodnji, na železnici, pa tudi v gradbeništvu in pri utrjevalnih delih. Hrani MNSZS.
Povezava >

3_SO 66: Stanko Oražem, vzdrževanje avtomobilskih motorjev avtokolone pod poveljstvom Stanka Oražma in sanitetnih vozil. Pogled na parkirana vozila, ki jih pregledujejo in popravljajo avstro-ogrski vojaki mehaniki, Južna Tirolska. Hrani MNSZS.
Povezava >

4_SO1 06: avtor neznan, portret fotografa in nadporočnika Stanka Oražma v Galiciji. Hrani MNSZS.
Povezava >

5_SO 98: Stanko Oražem, Trenutki sreče po končani vojni: družina se je zbrala za mizo v domači hiši v Ribnici, ob božični jelki. Samovar za kuhanje čaja  na fotografiji je Stanko Oražem prinesel domov iz Lublina. Original je razstavljen v vitrini na stalni razstavi v sobi prve svetovne vojne. Hrani MNSZS.
Povezava > 

Ljubljana, 8. avgust 2025

Šahovska zveza Slovenije (ŠZS) letos obeležuje 90 let delovanja. Ob tej priložnosti je v sodelovanju z Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) nastala občasna razstava 90 let Šahovske zveze Slovenije, ki skozi izbrane zgodovinske fotografije pripoveduje zgodbo slovenskega šaha.

Razstava prikazuje ključne osebnosti in dogodke, ki so zaznamovali te miselne igre pri nas. Razdeljena je na pet tematskih sklopov, ki vsak po svoje osvetljuje ključne trenutke domačega šahovskega dogajanja.

Formalno šahovsko povezovanje na Slovenskem se je začelo že leta 1921 v Celju z ustanovitvijo Jugoslovanske šahovske zveze, pomemben mejnik pa je leto 1935, ko je dvajset klubov nekdanje Dravske banovine ustanovilo Slovensko šahovsko zvezo. Pomembno vlogo v zgodovini slovenskega šaha je odigral prof. dr. Milan Vidmar (1885–1962), prvi slovenski velemojster in eden najboljših svetovnih igralcev svojega časa, ki je s svojim delom gradil mednarodni ugled slovenskih mojstrov in mojstric. Danes se ŠZS ponaša z 19 velemojstri, 5 velemojstricami in 3 mladinskimi svetovnimi prvaki.

Med zgodovinskimi vrhunci, ki jih osvetljuje razstava, velja izpostaviti enega najmočnejših turnirjev 20. stoletja, ki je leta 1961 potekal na Bledu. Med udeleženci sta bila tudi Mihail Talj in Bobby Fischer, zmagal pa je Mihail  Talj. Bled je gostil tudi 35. svetovno šahovsko olimpijado leta 2002, eno največjih športnih prireditev v samostojni Sloveniji. Udeležilo se je 133 držav s skupno 1615 igralci. Slovenija je kot samostojna država prvič nastopila na olimpijadi leta 1992 v Manili in osvojila odlično 17.–21. (deljeno) mesto. Šahist Leon Gostiša je takrat na četrti deski osvojil bronasto medaljo.

Zamisel o razstavi se je porodila leta 2021 na pobudo dolgoletnega mednarodnega šahovskega funkcionarja Borisa Kutina. Ob digitalizaciji gradiva iz muzejske fototeke, ki obsega skoraj štiri milijone enot, se je razkrila izjemna vizualna zgodovina slovenskega šaha. Ohranjene fotografije niso zgolj ostanki preteklosti, temveč so dragocena pričevanja o času in ljudeh, ki so s svojo predanostjo soustvarjali šahovsko zgodovino. Vabijo k raziskovanju, spominjanju in odkrivanju zgodb, ki so zaznamovale in še vedno pišejo šahovsko zgodovino Slovenije.

Avtorica razstave je Andreja Zupanec Bajželj. Razstava bo na ogled do 30. septembra 2025 na muzejski ploščadi MNSZS pred Cekinovim gradom v paku Tivoli.

Ob razstavi bo v mesecu septembru potekal tudi šahovsko obarvan spremljevalni program. Prvi dogodek bo organiziran v okviru Ljubljanskega festivala športa, in sicer v parku Tivoli. V soboto, 6. septembra 2025, bo muzej gostil šahovski turnir, ki se bo pričel ob 10. uri. Podrobnosti o vseh dogodkih bodo objavljene na spletni strani muzeja.

Fotografije

Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje in hrani MNSZS.

Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite ne pr@muzej-nz.si.

Povezave do fotografij:

DE2805/20: Šahovski velemojster Mihailom Taljem in  Bruno Parma med igro. Bled, 1961. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNSZS.
Povezava >

DE3026/8: Turnir kandidatov za svetovno prvenstvo – Borislav Ivkov, Bent Larsen, Mihail Talj in Lajos Portisch. Prireditveno prizorišče. Bled, julij 1965. Foto: Svetozar Busić, hrani: MNSZS.
Povezava >

VS-7-48: Igra simultanke s šahistom Milanom Vidmarjem ml. Ljubljana, 1952. Foto: Vlastja Simončič, hrani: MNSZS.
Povezava >

Fotografije razstave na ploščadi muzeja, avtor: Sašo Kovačič, MNSZS
Povezava >
Povezava >

Ljubljana, 16. junij 2025

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije vabi na pestro poletno dogajanje ob Poletni muzejski noč in Dnevu državnosti, ki bosta v Cekinovem gradu v Ljubljani in v Depojih državnih muzejev v Pivki. Vstop v muzej in depoje bo na oba dneva prost, za obiskovalce vseh starosti pa bo na voljo več zanimivih brezplačnih dogodkov.

Cekinov grad v Ljubljani

Poletna muzejska noč – 21. junij 2025, od 18.00 do polnoči

V Cekinovem gradu v Ljubljani se obeta pestro dogajanja, saj se bo Poletna muzejska noč pričela z odprtjem gostujoče razstave Gorenjskega muzeja Andrej Šifrer, 70 let – NIČ proti VEČnosti. Razstava je zadnji dve leti in pol potovala po Sloveniji in tujini, pot pa zaključuje v Ljubljani. (Več v priloženem dokumentu).

Za najmlajše bo na voljo muzejski ustvarjalni kotiček, družine z otroki pa se lahko tudi podajo na veččutno vodstvo Gremo na morje!. Vsake pol ure se bodo odvijale kratke predstavitve znamenitih muzejskih predmetov, ki so del stalne razstave – od Radia Kričač do uporniške mladine v osemdesetih. Vodstvo po letošnji osrednji občasni razstavi Zdravje je naše največje bogastvo, ki osvetljuje izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine, bo razkrilo številne dragocene zgodbe zdravstva na Slovenskem in kako se je razvijalo od začetka 20. stoletja. Muzej na posebne dneve, kot je Poletna muzejska noč, omogoči obiskovalcem tudi vstop v muzejsko zakulisje z ogledom depoja in fototeke, kjer se skriva prava zakladnica predmetov in fotografij. Število obiskovalcev je omejeno, zanimanje za te oglede pa je vsako leto veliko, zato so mesta že zasedena. Zaključek Poletne muzejske noči bo prav tako glasbeno obarvan, in sicer s tematskim vodstvom po stalni razstavi Stoletje v ritmu – glasba kot ogledalo časa.

Časovnica
18.00 Odprtje gostujoče razstave Andrej Šifrer, 70 let – NIČ proti VEČnosti
18.00-21.00 Muzejski ustvarjalni kotiček: Ustvarjanje zgodovinskih pahljač
19.00-23.30 Kratke predstavitve znamenitih muzejskih predmetov
19.30-20.30 Vodstvo po občasni razstavi Zdravje je naše največje bogastvo
20.00-20.30 Veččutno vodstvo za družine z otroki: Gremo na morje!
21.00-22.00 Vodstvo po fototeki (mesta so zapolnjena)
21.30-22.30 Vodstvo po občasni razstavi Zdravje je naše največje bogastvo
22.00-23.00 Tematsko vodstvo: Stoletje v ritmu – glasba kot ogledalo časa

Dan državnosti – 25. junij 2025, od 10. do 18. ure

Dvajseto stoletje sodi med najburnejša obdobja slovenske zgodovine. Slovenci smo v tem času zamenjali nekaj držav in državnih ureditev, preživeli dve svetovni vojni, se vključili v tehnološko revolucijo, v zadnji, osamosvojitveni vojni pa smo dosegli samostojno državo. Ob dnevu državnosti bosta posebni vodstvi po stalni razstavi Slovenci v 20. stoletju, ob 11. in 16. uri v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije.

Depojih državnih muzejev v Pivki

V Depojih državnih muzejev v Pivki* so na ogled zgodovinske in tehniške zbirke Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Tehniškega muzeja Slovenije in Narodnega muzeja Slovenije

V depojih se hrani veliko edinstvenih predmetov, nekatere med njimi si obiskovalci lahko tudi ogledajo. Na površini 3.000 m2 je to največji muzejski depojski kompleks v Sloveniji. Objekt združuje dve različici depojev: zaprte in ogledne. V oglednih depojih je na ogled obsežna zbirka zanimivih predmetov s področja zgodovinske, tehnične in umetnostnozgodovinske dediščine slovenskega naroda.

Poletna muzejska noč – 21. junij 2025, od 18.00 do polnoči

Na Poletno muzejsko noč vabimo na samostojen ogled odprtih depojev v Depojih državnih muzejev v Pivki.

Na ogled je tudi občasna fotografska razstava Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča. Leta 2024 smo obeleževali 100. obletnico rojstva Marjana Cigliča, legendarnega fotografskega mojstra in enega izmed najvidnejših slovenskih fotoreporterjev v drugi polovici 20. stoletja. Razstava prikazuje njegove motive veselja, družabnosti in vsakdanjih trenutkov, ki obiskovalcem narišejo nasmeh na obraz in jih spomnijo na lepše plati življenja.

Dan državnosti – od 10. do 17. ure

Na Dan državnosti pripravljamo bogat program, ogledni depo bo za samostojen ogled odprt od 10. do 17. ure. Za družine z otroki bo na voljo ustvarjalna delavnica risanja členov Ustave RS, zastave in grba. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Tehniški muzej Slovenije pripravljata voden ogled po odprtem delu depoja. Obiskovalci se lahko udeležijo tudi dveh vodstev po občasni razstavi Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča.

Časovnica
10.00-17.00  Prost vstop za samostojen ogled odprtih depojev
10.00-17.00  Družinska delavnica: risanje členov Ustave RS, zastave in grba
10.00 voden ogled, odprti depoji Tehniškega muzeja Slovenije
12.00 in 15.00 voden ogled, odprti depoji Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije
16.00 vodstvo po občasni razstavi Sreča in veselje na fotografijah Marjana Cigliča

*Depoji se nahajajo v Parku vojaške zgodovine, Kolodvorska 51, Pivka. Vstop v Depoje je na Poletno muzejsko in Dan državnosti noč prost. Obiskovalce prijazno prosimo, da pogoje vstopa v Park vojaške zgodovina Pivka na ta dan preverijo na spletni strani PVZ.

Ljubljana, 28. maj 2025

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Mednarodni grafični likovni center vabita na odprtje razstave Začetek nečesa velikega: Leto 1955 in I. mednarodna grafična razstava, ki bo v sredo, 4. junija 2025, ob 17. uri na ploščadi Cekinovega gradu Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani.

Pred sedemdesetimi leti je bila v Moderni galeriji v Ljubljani postavljena I. mednarodna grafična razstava, današnji Grafični bienale Ljubljana. Razstava Začetek nečesa velikega se vrača k temu prelomnemu trenutku. Z udeležbo tujih in domačih umetnikov ter umetnic je Grafični bienale Ljubljana leta 1955 povezal jugoslovanski prostor s svetovno umetniško sceno. Ljubljana se je s tem vpisala na zemljevid pomembnih središč sodobne grafične umetnosti, kjer ostaja še danes.

Poleg umetniških del in dokumentov s I. mednarodne grafične razstave bo prikazan tudi utrip leta 1955. Na ogled bodo fotografije in drugo gradivo, ki pripovedujejo o takratnem gospodarskem, političnem in kulturnem dogajanju v Ljubljani. Med drugim o odprtju Gospodarskega razstavišča, prvi stalni razstavi Muzeja narodne osvoboditve LRS (predhodnika Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije) ter postavitvi nekaterih spomeniških obeležij v Ljubljani.

Avtorji razstave so Gregor Dražil (MGLC), Tina Fortič Jakopič (MNSZS), Katarina Jurjavčič (MNSZS) in Karla Železnik (MGLC).

Razstava, ki bo na ogled do 3. avgusta 2025, je del spremljevalnega programa 36. grafičnega bienala Ljubljana. Omogočila sta jo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana.

—

Foto: Vlastja Simončič.  Fotoarhiv Moderne galerije, Ljubljana. Pročelje Moderne galerije z zastavami (v času I. mednarodne grafične razstave), 1955.

Na voljo na povezavi: https://www.muzej-nz.si/wp-content/uploads/2025/05/KP0008470-scaled.jpg

V Ljubljani, 8. april 2025

Obširnejše pojasnilo

Izjava o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije smo z obžalovanjem sprejeli odločitev Muslimanskega kulturnega centra (MKC) o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami. Sodelovanje se je začelo na pobudo MKC z namenom obeležitve 30. obletnice genocida v Srebrenici v okviru projekta 8372 živih spominov.

Razstavo smo uvrstili v svoj letni program, s čimer smo jasno izrazili naše stališče: spoštovanje žrtev in obsodbo genocida. Zasnovana je bila kot pomemben prispevek k ohranjanju zgodovinskega spomina in izobraževanja javnosti o enem izmed najtemnejših obdobij sodobne evropske zgodovine.

Zavračamo obtožbe o relativizaciji zgodovine. Zgodovinska dejstva nikoli niso bila postavljena pod vprašaj. Čeprav je bila razstava v veliki meri že dogovorjena in pripravljena, pa dogovora o načinu podajanja vsebine uvodnega besedila nismo uspeli doseči. Veliko usklajevanja je zahtevala tudi priprava povzetkov pričevanj, ki smo jih dorekli. Pri sodelovanju smo ves čas ostali odprti za dialog.

Pri pripravi razstave smo v muzeju kot vedno sledili najvišjim strokovnim in muzeološkim standardom. Osredotočili smo se na ustna pričevanja preživelih, podkrepljena z verodostojnimi primarnimi viri, vključno s sodnimi odločbami, poročili mednarodnih organizacij ter raziskavami. Posebej smo pazili na točnost podatkov, objektivnost in dosledno uporabo uveljavljene pravne in zgodovinske terminologije. Z razstavo smo želeli v središče postaviti tragične zgodbe civilnega prebivalstva, brez poenostavljenih zaključkov. Ob tem smo jasno ločili med individualno odgovornostjo storilcev in morebitnimi kolektivnimi interpretacijami.

Da bo razstava izvedena na drugi lokaciji, smo izvedeli iz medijev in zato ne poznamo njene konkretne vsebine. Za zaplet se opravičujemo vsem pričevalcem, ki so se odločili izpostaviti in svojo zgodbo deliti s slovensko javnostjo. Obenem se jim zahvaljujemo za to dejanje, saj je njihova odločitev izjemno pogumno in globoko osebno dejanje.

Kot javna kulturna ustanova, ki deluje po uveljavljenih muzeoloških načelih in strokovnih postopkih, ostajamo zavezani spoštovanju žrtev, ohranjanju zgodovinskega spomina in odgovornemu predstavljanju težavne dediščine. Še naprej ostajamo odprti za sodelovanja, ki temeljijo na zaupanju, dialogu, strokovni doslednosti in skupni skrbi za razumevanje preteklosti.

V Ljubljani, 1. april 2025

Izjava za časnik Dnevnik

Odpoved razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami

V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije z obžalovanjem sprejemamo odločitev Muslimanskega kulturnega centra (MKC) o odpovedi razstave 30 let od genocida v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami. Sodelovanje se je začelo na pobudo MKC, s ciljem obeležitve 30. obletnice genocida v Srebrenici v okviru projekta 8372 živih spominov. Razstava je bila zasnovana kot pomemben prispevek k ohranjanju zgodovinskega spomina in izobraževanja javnosti o enem izmed najtemnejših obdobij sodobne evropske zgodovine. Kljub temu, da je bila v veliki meri razstava dogovorjena in pripravljena, pa dogovora o načinu podajanja vsebin v uvodnem besedilu ni bilo mogoče doseči. Ves čas smo ostali odprti za dialog in sodelovanje, saj verjamemo, da je obravnava te tematike ključna za razumevanje preteklosti in skupno oblikovanje prihodnosti. Ob tem se opravičujemo in zahvaljujemo vsem pričevalcem, ki so sprejeli odločitev, da se izpostavijo in svojo zgodbo postavijo na ogled slovenski javnosti. Zavedamo se, da je bilo to za njih pogumno in globoko osebno dejanje.

Ljubljana, 25. marec 2025

Občasna razstava
Zdravje je naše največje bogastvo
Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja

V Cekinovem gradu v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije bo v sredo, 26. marca 2025, ob 18. uri odprtje osrednje letošnje občasne razstave Zdravje je naše največje bogastvo, Izbrane zgodbe slovenske zdravstvene in medicinske dediščine od začetka 20. stoletja. Razstavo, ki osvetljuje zgodovino zdravstva na Slovenskem in njegov razvoj, bo slavnostno odprl prof. dr. Samo Zver, vodja Kliničnega oddelka za hematologijo v UKC Ljubljana, Delova osebnost leta 2024 in prejemnik nagrade Bob leta 2024 časnika Večer. Osrednja slavnostna govorka bo prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Inštituta za zgodovino medicine. 

Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije odpira letošnjo osrednjo občasno razstavo, ki osvetljuje zgodovino slovenske medicine in zdravstva ter izpostavlja nekatere izjemne dosežke, ki so Slovenijo postavili na svetovni zemljevid. Obiskovalci bodo spoznali ključne dogodke in zgodbe od začetka 20. stoletja do danes in odkrivali redko videne muzejske predmete, fotografije, filme in pričevanja.

Zdravstvo skozi čas – zgodba o inovacijah, predanosti in humanosti

Razstava prinaša edinstven vpogled v zgodovino javnega in bolnišničnega zdravstva, delovanje zdravstvenega osebja v izrednih razmerah (vojne, naravne katastrofe), epidemije in pandemije bolezni na slovenskem ozemlju ter dosežke, ki oblikujejo slovensko medicinsko dediščino.

V preteklosti so bile posamezne tematike slovenske medicine in zdravstva muzeološko predstavljene v različnih institucijah, tokrat pa so izbrane zgodbe prvič združene na enem mestu. Projekt pod vodstvom avtorice razstave Nataše Strlič tesno povezuje slovenske muzeje in sorodne institucije ter odpira vrata redko razstavljenim predmetom. Pri projektu je ključno sodeloval tudi Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, pri čemer je imela veliko vlogo njegova predstojnica prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med.

Slovenija in zdravstvo

Slovensko ozemlje, ki so ga v prvi polovici 20. stoletja zaznamovale nalezljive bolezni z visoko smrtnostjo, je v 21. stoletju postalo prostor, kjer zdravstveno in medicinsko osebje dosega vrhunske uspehe. Slovenija kljub svoji majhnosti zaseda pomembno mesto na zemljevidu medicinskih dosežkov. Med najpomembnejše mejnike sodijo prva presaditev srca, razvoj transplantacijske medicine ter uvedba naprednih kirurških metod, kot so transplantacija trebušne slinavke, uporaba umetnih srčnih črpalk in razvoj robotske kirurgije. Velik napredek je bil dosežen tudi na področju rekonstruktivne kirurgije, farmakogenetike, regenerativne medicine in zdravljenja redkih bolezni.

Ti dosežki so plod dolgoletnega prizadevanja zdravstvenih delavcev, raziskovalcev in akademskih ustanov, ki s svojo strokovnostjo in predanostjo prispevajo k napredku medicine ter izboljšanju zdravja prebivalstva. Pomemben korak v digitalizaciji zdravstvenega sistema predstavljata uvedba elektronske zdravstvene kartice in eRecepta, ki sta izboljšala dostopnost in učinkovitost zdravstvenih storitev. Ponosni smo lahko tudi na vpis babištva na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, kar potrjuje pomembnost te plemenite stroke v našem družbenem in kulturnem prostoru.

Ob razstavi je izšla tudi publikacija

Ob razstavi je izšel katalog, ki tako kot razstava, predstavljata izbor dosežkov in zgodb iz zgodovine slovenske zdravstvene in medicinske dediščine, vključno z razvojem javnega zdravstva, medicinskih ustanov, napredka v kirurgiji, farmaciji, zobozdravstvu ter pri zdravljenju nalezljivih bolezni, ki odražajo razvoj stroke in njen pomen za družbo.

Osrednji sklop 13 prispevkov kronološko pokriva obdobje od začetka 20. stoletja do danes ter obravnava različna področja medicine in zdravstva. Predstavljene so zgodbe prvih slovenskih zdravnic, medicinska oskrba v vojnah, izzivi zdravništva po prvi svetovni vojni, repatriacija po drugi svetovni vojni, razvoj medicine dela, inovacije v bolnišnični arhitekturi in zobozdravstvo. Drugi sklop petih prispevkov analizira fotoreportaže iz slovenskega časopisja ter osvetljuje pomen prvega zdravstvenega doma v Lukovici, Šlajmerjevega sanatorija, otroških kolonij, dela medicinskih sester in odzive na epidemijo črnih koz leta 1972. Tretji sklop je muzeološki, saj predstavlja 17 zbirk zdravstvenih in medicinskih predmetov iz domačih in tujih institucij.

Razstava za razmislek in v navdih

Razstava izpostavlja zgodovinski pomen zdravstva in spodbuja razmislek o izzivih sodobnega zdravstvenega sistema. Kljub težavam z dostopnostjo zdravstvenih storitev in sistemskimi izzivi razstava poudarja napredek v skrbi za zdravje ljudi ter predanost zdravstvenih delavcev.

V upanju, da bo razstava navdihnila obiskovalce k nadaljnjemu raziskovanju in razumevanju pomena zdravstvene ter medicinske dediščine v našem vsakdanjem življenju, muzej vabi k obisku in skupnemu praznovanju bogate dediščine ter njenih dosežkov.

Fotografije

Prosimo, da ob objavi fotografij navedete avtorje in hrani MNSZS.
Za fotografije v tiskanih izdajah nam pišite na pr@muzej-nz.si.

Povezave do fotografij:

Foto: Jože Mally, novorojenčki v ljubljanski porodnišnici, 14. 7. 1950. Hrani MNSZS. Povezava >

Foto: Marjan Ciglič. Bolnik med terapijo v železnih pljučih na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Fotografija je bila posneta za RTV oddajo junija 1960. Hrani MNSZS. Povezava >

Foto: Leon Jere, Praktični pouk v šoli za medicinske sestre, Ljubljana, 26. 1. 1948. Hrani MNSZS. Povezava >

Foto: Razglednica iz prve skupine razglednic Vojska v slikah, ki je izšla oktobra 1914. Vozovi in osebje reševalne postaje ljubljanskega gasilskega društva v službi Rdečega. Hrani MNSZS. Povezava >

Foto: Marijan Pfeifer, odprte terase – ležalnice za bolnike v zdravilišču Topolšica, druga polovica štiridesetih let 20. stoletja. Hrani MNSZS. Povezava >