Draginja in pomanjkanje živil sta že pred začetkom druge svetovne vojne slovensko prebivalstvo prisilila k varčevanju in skromnejši prehrani, po začetku vojne pa se je stanje znatno poslabšalo. Še posebej so bila ranljiva mesta, saj veliko meščanov ni imela možnosti pridelave hrane. Mestne oblasti v Ljubljani so med zainteresirane male obdelovalce razdelile mnogo mestne zemlje, zlasti v Trnovem, za Bežigradom in na Viču, Mestna občina pa je med drugim preorala in obdelala dva znamenita parka – Tivoli in Zvezdo. V t. i. vojne vrtove so se spremenile tudi ostale parkovne površine, kot na primer tiste pred Opero in Narodnim muzejem, ki so veljale za eno najlepših in najbolj elegantnih točk v mestu. O dragocenosti zemlje, primerne za obdelavo, priča tudi naslednji zapis: »Na robu mesta vidimo še zanimiv pojav. Tam so hiše obdane z vrtovi, ki jih obdajajo ograje. Doslej je bila zemlja obdelana le znotraj ograje. Sedaj pa so skoraj vsi posestniki obdelali tudi tisto zemljo, ki je med ograjo in cestiščem. Tako vidimo torej vrtove znotraj in zunaj ograje.« (Slovenec, 18. maj 1943, stran 3) Leta 1943 je bilo v Ljubljani obdelanih nad 50 hektarjev mestne zemlje. Na teh vojnih vrtovih so gojili predvsem krompir, fižol, grah, bob, zelje in paradižnike, našle pa so se tudi kašne bolj eksotične rastline, kot na primer topinambur, ki so mu takrat rekli tudi papeška repa, in je bil izvrsten nadomestek za krompir.
©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.