Spomin. Okrog vogala je privihrala, tujka v Ljubljani. »Od kod si, ti ihteča izgnanka? Tuje ti bo med tujci, tuje kakor meni.«
Še silneje se je uprla v okno, odprla ga je, rahlo priprtega za pozdrave od doma.
Luč je ugasnila, papirji so se razšelesteli po tleh.
Obstal sem ob začudenju. To je besen obup, sem si dejal, besen obup. Burja je vihrala čez nočna polja.
Dolgo nisem prižgal luči tisti večer, čul sem, kako se je zaganjala v okna in jih odpirala. In zopet besnela dalje in dalje.
Ko sem se zavedel, je bila soba polna sončnega kraškega zraka. Toda kmalu nato sem obolel in zdrav ne bom nikoli več.
Pripravila: Barbara Kočevar