»Najbolj ljubim jesen, kajti jesen in tujina šele pokažeta sonce in morje, in duša se razodeva sama sebi, srce jo posluša in utriplje žalostna. Ah, gospod doktor, ko bi vedeli za to srečo, ki jo vidim, a je ne dosegam. Sploh sam ne vem, kaj hočem. O, ničesar, za tukaj, za telo, ničesar samo za svojo sebi nerazumljivo dušo … Danes sem postal šele Kraševec, danes vem, zakaj so Kraševci trdni, polna bolest je izlikala srca in duše, danes čutim z njimi, jaz sem oni in oni so jaz. Poezijo smatram edino za življenje, ne več kakor nekaj efektivnih izrazov, mrzličnih linij, tihe, mirne, samosvoje, pesmi duše in naroda svojega, ljudi, ki so v moji duši, narisani ljudje, ki stoje pred menoj kakor eno srce.« (Srečko Kosovel, iz pisma Draganu Šandi, Tomaj, 11. avgust 1921)
Pripravila: Barbara Kočevar