V strelskih jarkih na prvi bojni črti je bilo izjemno oteženo redno preskrbovanje s hrano. Avstro-ogrski obrambni položaji so bili v začetku bojev ob reki Soči zgrajeni v naglici in le zasilno utrjeni, zato so nudili slabo zaščito pred silovitim topniškim obstrejevanjem.
Vojaki so bili izčrpani, neprespani, umazani in razcapani. V strelskih jarkih so bile izjemno slabe higienske in bivalne razmere. Podnevi so v njih vojaki mirovali, kolikor se je dalo, da ne bi razkrili svojih položajev. Kljub reflektorjem, ki so ponoči osvetljevali bojišče, so strelski jarki oživeli saj so vojaki poglabljali jarke, popravljali zaklone, žične ovire in pretrgane telefonske žice. Prav tako so v tišini noči prek povezovalnih jarkov, kolikor je bilo možno, dopolnjevali opremo, zaloge municije ter nujnih potrebščin in prenašali hrano. V bližnjem zaledju prve bojne črte, praviloma v varnem zavetju pred obstreljevanjem, so bile vzpostavljene poljske kuhinje in obenem so za bojno črta nastajala obsežna preskrbovalna središča za pripravo in dostavo hrane s pekarnami, skladišči, stajami in hlevi za živino, klavnicami in drugimi obrati.
Na fotografiji je poljska kuhinja vojakov štajerskega 47. pehotnega polka na tirolskem bojišču. Del njegove vojne zgodovine je fotografsko dokumentiran v albumu A24, ki ga hranimo v muzejski zbirki in vključuje 100 originalnih fotografij na papirju. Vojaki štajerskega 47. pehotnega polka so se avgusta 1914 odpeljali na bojišče v Galicijo. Maja 1915 je bil 10. pohodni bataljon poslan na Sabotin in doberdobsko planoto nad reko Sočo. Marca 1916 so odšli na Tirolsko, kjer so sodelovali v bojih na planoti Lavarone in pri Asiagu. Po vrnitvi na soško bojišče so med drugim branili položaje pri Hudem Logu in na Grmadi. Po preboju italijanske črte so brez bojev prešli bojno črto in prečkali reko Tilment / Tagliamento in leto 1918 preživeli na italijanskem bojišču.