Princesa Marija, poznejša kraljica Marija Karađorđević, je bila rojena 6. januarja 1900 v mestu Gotha v Nemčiji. Njena starša sta bila princ Ferdinand Hohenzollern-Sigmaringen, član nemške knežje rodbine, in princesa Marija Edinburška, ki je bila po očetovi strani vnukinja britanske kraljice Viktorije, po mamini pa vnukinja ruskega carja Aleksandra II.
V letih Marijinega odraščanja je bil njen oče prestolonaslednik romunskega prestola, na katerem je tedaj sedel njegov stric kralj Karel I. Romunski. Ko je kralj Karel leta 1914 kmalu po začetku prve svetovne vojne umrl, je v tem turbulentnem času novi vladar Romunije postal Marijin oče.
Princesa Marija, ki so jo domači klicali Mignon, je že v otroštvu pokazala svoje dobro srce. O tem priča tudi pripetljaj z njenim mlajšim bratom Nikolajem. Ko jo je brat v prepiru pocukal za lase, ga je oče zagrabil za uho in rekel Mariji, naj ga pocuka nazaj. Marija te priložnosti ni izkoristila za maščevanje, pač pa je brata poljubila in očetu rekla, da je nič več ne boli. Njeni starši so poskrbeli, da je dobila dobro izobrazbo – na dvoru so jo šolali odlični angleški pedagogi, eno leto pa se je izobraževala tudi v Angliji. Tekoče je govorila romunsko, angleško, nemško in francosko, po poroki s kraljem Aleksandrom I. Karađorđevićem pa se je hitro naučila tudi srbščine. Ko je leta 1916 do tedaj nevtralna Romunija vstopila v vihro prve svetovne vojne na strani antantnih sil, je komaj 16-letna princesa skupaj z materjo in sestrama pomagala v bolnišnici pri skrbi za ranjene vojake.
Po koncu prve svetovne vojne so se pojavile hude napetosti med takratno Kraljevino SHS in Romunijo glede delitve ozemlja Banata. Ravno v tem času so politiki Kraljevine SHS iskali ženo za mladega kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki bi zagotovila nadaljevanje dinastije. Sklenili so, da bi bila za kraljevino najbolj koristna poroka z romunsko princeso Marijo, saj bi s to zvezo lahko rešili vse bolj zaostreni spor okrog Banata. Kljub temu, da je bila zakonska zveza dogovorjena, je imela princesa Marija srečo, saj ji je bil bodoči ženin že na prvem srečanju zelo všeč.
Kraljeva poroka se je ob prisotnosti velikega števila pomembnih svatov iz tujine odvila 8. junija 1922 v Beogradu, kamor je romunska princesa skupaj s starši prispela dva dni pred poroko z jahto kralja Aleksandra. Ob prihodu so ji pripravili veličasten sprejem, ki je bil tudi sneman. Kot zanimivost omenimo, da je bil posnetek s posebnim letalskim prevozom v roku 24 ur prepeljan v Veliko Britanijo, kjer je bil predvajan britanski javnosti. Mladoporočenca sta že pred poroko osnovala humanitarni fond, v katerega sta prva darovala milijon takratnih dinarjev, ter se obvezala, da bosta vsako leto v fond dala 300.000 dinarjev. Njuna želja je bila, naj ljudje namesto nakupa poročnih daril darujejo denar v ta fond. Kraljica Marija je bila tudi pozneje zelo angažirana v dobrodelni dejavnosti; pomoč je v različnih oblikah nudila vsem, ki so jo potrebovali, še zlasti pa novorojenčkom in materam, vdovam ter vojnim invalidom.
Kraljevemu paru so se v zakonu rodili trije sinovi, ki so dobili ime po narodih Kraljevine SHS/Jugoslavije – Peter po srbskem narodu, Tomislav po hrvaškem narodu in Andrej po slovenskem narodu. Kraljica je s tem, da je kralju rodila kar tri sinove, postala »vélika mati«.
Ob kraljevi poroki je časopis Slovenec opisal vlogo kraljice: »Ona daje kralju srečno domače ognjišče, ki blagodejno vpliva na vodstvo države, v kolikor je po ustavi v rokah kralja. Čim srečnejši in zadovoljnejši je kralj, tem bolj so lahko srečni in zadovoljni tudi državljani, kajti ‘dobro ime’, kot so dejali stari, ‘težnjo, da se razširi tudi na druge.’ To je moč, s katero razpolaga kraljica, ki sicer po ustavi nima nobenih pravic in dolžnosti javnega značaja razen reprezentativnih. Njena sila je moralnega značaja: biti kralju dobra soproga, otrokom ljubeča mati, državljanom vzor vzvišenega življenja, posvečenega izključno dobremu.« (Slovenec, 8. 6. 1922)
9. oktobra 1934 je atentat na kralja Aleksandra v Marseillu pretrgal zakon jugoslovanskega kraljevega para in drastično spremenil življenje kraljice Marije. Smrt moža jo je tako užalostila, da je kar dve leti po njej nosila žalno črnino.
Po kraljevi smrti je kraljevi namestnik postal Aleksandrov mlajši brat knez Pavle, saj je bil prestolonaslednik princ Peter takrat še mladoleten. Spričo tega so odnosi med knezom Pavlom in njegovo ženo Olgo ter vdovo kraljico Marijo postajali vse bolj napeti. V drugi polovici 30. let je kraljica kupila hišo v Angliji, kjer je od leta 1938 preživljala čedalje več časa. Tu je bila tudi v trenutku, ko se je v Jugoslaviji začela druga svetovna vojna.
Eden njenih zadnjih javnih nastopov je bil 9. aprila 1941, ko je nagovorila BBC in pozvala k ohranitvi enotnosti Kraljevine Jugoslavije ter zaupanju v kralja in vojsko. Kraljica je tudi v izgnanstvu nadaljevala s svojim dobrodelnim in humanitarnim delom. Kot predsednica Rdečega križa v Londonu je ves čas pošiljala pakete pomoči jugoslovanskim vojnim ujetnikom. V Jugoslavijo se ni nikoli več vrnila.
Umrla je 22. junija 1961 v Londonu in bila pokopana v bližini gradu Windsor. Njene posmrtne ostanke so leta 2013 prenesli v cerkev sv. Jurija na Oplencu v Srbiji, kjer so pokopani njen mož in ostali člani dinastije Karađorđević.
Kraljica Marija je bila vzor dobre žene in matere, ki je veliko svojega časa posvetila karitativni dejavnosti. Po smrti moža se je odločila, da se bo bolj posvetila svojim osebnim zanimanjem. Bila je ljubiteljica umetnosti; družila se je s kiparjem Ivanom Meštrovićem in kiparko Ivo Despić Simovoić, pa tudi sama je risala, slikala in kiparila. Poleg tega je imela tudi bolj avanturistično plat. Bila je navdušena avtomobilistka, ki je imela rada hitro vožnjo. Že leta 1920 je kot prva ženska na Balkanu dobila vozniški izpit, v avtomobilu pa je velikokrat prevažala celo samega kralja. Prav tako se je rada odpravila na lov, o čemer pričajo tudi fotografije, ki jih hranimo v Zbirki časopisa Slovenec. Te in še nekatere druge fotografije predstavljamo v tokratnem prispevku.
