Kovine za vojno: ko zvonovi ne zvonijo, 1917

S pozivi, popisi in zbiralnimi akcijami se je med prvo svetovno vojno, ob vse večjem pomanjkanju surovin, skušalo zagotoviti zadostne količine nujno potrebnih kovin za vojno industrijo. Prebivalce se je pozvalo k darovanju vseh mogočih kovin, izdelkov in kovinskih ostankov: »V vsakem gospodarstvu, na vsakem podstrešju, v vsaki kleti, v vsaki prodajalnici, v vsaki delavnici je nekaj kovinskih predmetov, ki jih lahko pogrešate. Imejte jih pripravljene in dajte jih učencem, ki pridejo k Vam nabirat. Nikdo naj ne misli, da je njegov dar premajhen!«

Podarjene kovine je prevzelo vojno ministrstvo. Posebej zaželjene so bile baker, rdeča litina, bron, medenina, nikelj, kositer, cink in aluminij. Zbiranje kovin in z njimi povezana gesla so postala stalnica vojne: »Naša armada potrebuje kovino«, »Patriotsko nabiranje kovin za vojno!« … Prebivalstvo se je pozivalo, da »sovražnemu inozemstvu pokaže, da je njegova ljubezen do domovine podobna neizčrpnemu rudniku in da pomaga ostriti meč, s katerim se naj izsili mir«.

V letu 1917 so se vse manj oglašali tudi cerkveni zvonovi, saj so morale cerkve oddati vse bronaste zvonove, katerih zunanji premer je znašal 25 cm ali več. V zbirki fotografij prve svetovne vojne hranimo več fotografij vezanih na njihov odvzem. Med njimi tudi fotografijo zvonov, ki jih je v vojne namene oddala gornja Mežiška dolina februarja 1917. Fotografija izvira iz fonda časopisa Slovenec. Na njej so po velikosti zloženi zvonovi, ki čakajo na odvoz pred cerkvijo v Črni na Koroškem. Zanimivost fotografije je, da so natančno oštevilčeni po krajih: 1. Črna, 2. Sv. Helena, 3. Javorje, 4. Sv. Jošt, 5. Koprivna in sv. Ana. Ljudje zvonov niso oddajali z lahkim srcem, posebej, ker se je v vojnih letih povečalo število pogrebov, padlih in umrlih svojcev.