Poljanska Sora, imenovana tudi Poljanščica, je najtoplejša tekoča voda na Gorenjskem, Selška Sora pa je samo par stopinj hladnejša od nje. Prav zaradi tople vode je kopalna tradicija na Loškem že zelo stara. Prvo kopališče je bilo urejeno že leta 1600, pozneje pa so se razvila še mnoga druga.
Leta 1927 je škofjeloško Olepševalno društvo, ki je skrbelo za lepšo podobo mesta in okolice, v Puštalu, na desnem bregu Poljanske Sore ob t. i. Pepetovem jezu, uredilo javno kopališče. Zgradili so lesen kopališki objekt s kabinami in malim bifejem. »Brez pretiravanja pa je treba priznati, da ima bližnja okolica Pepetovega jezu najbolj idealne pogoje za kopanje. Umirjena gladina nad jezom nudi z različno globino kopalcu vse možnosti kopanja kot v bazenu. Plitva voda pod slapom jezu daje zabavišče malčkom, da lahko tam brez nadzorstva staršev ustvarjajo svoje umetnine. Prekov jezu padajoča vodna masa koristi tudi kot izredna masaža telesa. Živahno valovanje v tolmunu pod brvjo pa zabava dobre plavalce, da tam preizkušajo svoje sposobnosti.« (Pavle Hafner, »Kopališče in turizem,« Loški razgledi, letn. 6, št. 1 (1959): 244.)
Kopalna sezona se je kopališču začela v juniju s slovesno otvoritvijo. Kopališče je imelo svoj kopalni red in urnik, med kopalci pa so prevladovali najmlajši – otroci in šolarji. Večina kopalcev je imela lastno kopalno obleko, lahko pa so si jo izposodili tudi na kopališču. Kopališče je bilo poznano daleč naokrog, zato so ga poleg loških meščanov in okoliških prebivalcev obiskovali tudi Ljubljančani, ki so se do Škofje Loke lahko pripeljali s posebnim kopalnim vlakom. Avgusta 1928 so v Ilustriranem Slovencu objavili fotografijo kopališča in pod njo zapisali tudi: »Ker je Poljanščica na tem mestu izredno pripravna za kopanje, se bodo novega kopališča gotovo posluževali tudi Ljubljančani, ki v letošnji strašni vročini vzpričo pomanjkanja dobrega lastnega kopališča iščejo vsepovsod primernih prilik in prostorov za kopanje.« (Ilustrirani Slovenec, 12. 8. 1928, 263.) Vzdrževanje kopališča je sicer predstavljalo izziv, saj je voda ob obilnejšem deževju pogosto zalivala kabine.
Po letu 1950 so kopališče v Puštalu preuredili in posodobili, saj ni več ustrezalo tedanjim zahtevam. Novo kopališče ob Poljanski Sori je bilo urejeno leta 1959.