Koncentracijsko taborišče Ljubelj, zunanja enota uničevalnega koncentracijskega taborišča Mauthausen, je med letoma 1943 in 1945 delovalo tik ob današnji slovensko-avstrijski meji. V njem so nacisti izkoriščali zapornike za gradnjo predora skozi Karavanke – strateške povezave med tretjim rajhom in jugovzhodnim frontnim območjem.
Nacistični načrt je predvideval izboljšanje infrastrukturne povezave nacistične Nemčije z jadranskim prostorom. Ljubeljski prelaz je bil ovira na strateški cesti, Reichstrasse 333, zato so odredili gradnjo ljubeljskega cestnega predora s pomočjo suženjskega dela internirancev in dela civilnih delavcev. Januarja 1943 so se začela pripravljalna dela za predor na južni (gorenjski) strani in februarja so okrajni delovni uradi v Kranju, Radovljici in Kamniku pošiljali pozive obrtnikom in kvalificiranim delavcem na svojem območju, da se morajo takoj javiti za delo na Ljubelju. Potrebovali so predvsem mizarje, minerje, kovače, a tudi nekvalificirane delavce. Delavci so marca 1943 začeli z vrtanjem predora. Zavrnitev dela je bila kazniva. Najprej so bili delavci nastanjeni v poslopjih na Zalem Rovtu nad Tržičem, V začetku leta 1943, pa so postavili civilno taborišče na desni strani ceste proti Ljubelju. Civilni delavci so bili večinoma Slovenci iz Tržiča, Podljubelja in drugih gorenjskih krajev. Nekaj je bilo tudi državljanov takratne Nezavisne države Hrvatske (NDH) in posameznikov iz drugih držav, Italijanov, Francozov, Slovakov, Grkov, Nemcev in Avstrijcev.
Junija 1943 je na Tržiško železniško postajo prispelo prvih sto internirancev iz Mauthausna, večinoma francoskih političnih zapornikov. Pod stražo esesovcev so gradili barake v taborišču in jih obdajali z bodečo žico in stražnimi stolpi. Takrat je začel nastajati tudi drug del koncentracijskega taborišča na severni strani Karavank, naselili pa so ga oktobra 1943.
V koncentracijskem taborišču Ljubelj so bili zaprti predvsem politični zaporniki, pripadniki drugih, v nacističnem sistemu izključenih skupin prebivalstva, in osebe s kriminalno preteklostjo različnih narodnosti. Točno število vseh internirancev zaprtih v koncentracijskem taborišču Ljubelj jug in sever ni znano, po etnični pripadnosti pa je bilo tam zaprtih okoli 800 Francozov, 540 Poljakov, 188 Rusov, 144 Jugoslovanov, izmed teh 110 Slovencev. Nemci in Avstrijci, ki so bili v taborišču zaprti, so bili predvsem osebe s kriminalno preteklostjo, izmed njih so izbirali notranje vodje taborišča in taboriščnikov, kapoje oziroma blokače. Drugi jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije, Nizozemske in od drugod.
Taborišče Ljubelj je bilo pod nadzorom enot SS. 100-članska četa pripadnikov SS je bivala v posebej zanje predvidenih barakah. Taborišče je vodil komandant, pripadnik enot SS. Sprva Julius Ludolf, ki ga je po kratkem času, 1. avgusta 1943, zamenjal Jakob Winkler. Delo je potekalo v nemogočih pogojih: dolge ure garanja, mraz, lakota, izčrpanost in nasilje so bili del vsakdana. Marsikdo je zaradi tega izgubil življenje. Cilj esesovskih vodij je bil uničenje internirancev s prisilnim delom, na kar nakazuje tudi izjava poveljnika taborišča Jakoba Winklerja: »Ne pozabite, da ste poraženi. Tukaj ne poznamo močnih in slabih, le delavce in mrliče! […] Tisti, ki noče delati, naj to mirno pove! Ubit bo!«1 Poškodovane, bolne in izčrpane internirance so s transporti pošiljali nazaj v matično taborišče Mauthausen, kjer jih je doletela smrt. Točnega števila oseb umrlih na Ljubelju, ne poznamo.
Čeprav je bila vsaka komunikacija med civilnimi delavci in interniranci strogo prepovedana in kaznovana, so določeni posamezniki vseeno vzpostavili stik. Že ob prihodu so domačini internirancem dajali hrano in cigarete, kasneje pa je imel pri pomoči ključno vlogo zagotovo inženir Janko Tišler, ki je bil na Ljubelj poklican kot civilni delavec, leta 1944 pa je zaradi nevarnosti pobegnil in se pridružil partizanom.
Zvezo s Francozi, ki so delali pri vhodu v predor je vzpostavil že v začetku septembra 1943. Takrat je začel zbirati imena in naslove svojcev internirancev in z njimi vzpostavil stik. Zveza s Francozi je delovala vsak dan na štirih mestih. Ena v velikem skladišču, druga v delavnici, tretja v predoru na južni strani in četrta na severni strani predora. Od oktobra 1944 do junija 1944 je bilo s pomočjo te zveze s tržiške pošte poslanih nad 220 priporočenih pisem in ogromno število dopisnic, v istem času pa je na tržiško pošto prispelo nad 300 pisem in nad 50 paketov za internirance. Vso pošto je Tišler sprejemal v predoru. Tišlerjeva vloga je bila izjemna, a njegova pomoč ne bi bila mogoča brez podpore lokalnega okolja. Pomembno je poudariti, da so Tržičanke in Tržičani v tem nevarnem času znova in znova izkazovali pogum in človečnost, ne le s tihimi dejanji pomoči, temveč tudi z zavestnim tveganjem. Hrana, pisma, oblačila, informacije, vse to je internirancem dajalo občutek, da niso sami. Kot so zapisali številni preživeli, se je prav v Tržiču čutila razlika v podpori lokalnega prebivalstva. Tišlerjevo delovanje je bilo vtkano v širšo mrežo solidarnosti, ki se je razprostirala tako zunaj kot znotraj taborišča.
Tudi odporniško gibanje znotraj taborišča je postajalo vse močnejše. Izmed 28 pobegov iz taborišča jih je bilo kar 24 uspešnih. Pri mnogih je internirancem pomagal Tišler v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Veliko pobeglih se je nato pridružilo partizanom.
7. maja 1945 je okoli 900 internirancev zapustilo koncentracijsko taborišče Ljubelj jug, spremljalo jih je 44 oboroženih pripadnikov SS. 8. maja 1945 jih je okoli 7. ure zjutraj blizu mesta Hundsdorf na Koroškem osvobodil Kokrški odred. 122 nekdanjih francoskih internirancev se je odločilo, da se pridružijo partizanskim vrstam maršala Tita, kjer so ustanovili bojno enoto, imenovano brigada Liberté. Preostale zapornike je proti domovini napotila angleška vojska. Člani brigade Liberté, ki so se utaborili na južnem Koroškem, so od 8. do 20. maja 1945 večinoma izvajali naloge, povezane z nadzorovanjem, najprej v Sv. Jakobu, nato na električni centrali in železniški postaji v mestu Rosenbach, na koncu pa še v železniškem predoru, ki je vodil do Jesenic. Vsakodnevno so patruljirali po okoliških hribih in zagotavljali mir med prebivalci. Ujeli so veliko pripadnikov SS, bivših taboriščnih kapojev in drugih sodelavcev okupatorja, ki so jih zaprli.
Območje KT Ljubelj po vojni
Po vojni je bilo območje koncentracijskega taborišča Ljubelj dolgo časa zastraženo, prav tako je bil zaprt predor Ljubelj. Ponovno so ga odprli leta 1964.
V 50ih letih prejšnjega stoletja je arhitekturno zasnovo za prenovo spominskega prostora prevzel arhitekt in umetnik Boris Kobe, tudi sam nekdanji interniranec nacističnega koncentracijskega taborišča Allach. V okviru tega je zasnoval tudi osrednji element spominskega prostora, spomenik J’accuse!/Obtožujem!, ki je bil postavljen leta 1954.
Ob slovesnosti postavitve, 29. avgusta 1954, so se tam zbrali številni obiskovalci, med njimi tudi nekdanji francoski interniranci. Od takrat na spominskem prostoru vsako leto junija potekajo proslave, ki opominjajo na dogodke, ki so se na Ljubelju dogajali med letoma 1943 in 1945.
Literatura
Charlet, Gaston G.
1966. Kaznilnica v snegu. Prevedel iz francoščine in komentiral France Šušteršič. Predgovor Jacques Lamy. Ljubljana: Zavod Borec.
Tišler, Janko in Jože Rovšek.
1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza.
Tišler, Janko in France Filipič
1988. Ljubelj. Podružnica Mauthausna. Ljubljana: Tiskarna Tone Tomšič.
Opombe
- Tišler, Janko in Jože Rovšek. 1995. Mauthausen na Ljubelju: Koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. Celovec: Slovenska prosvetna zveza. ↩︎