Rudi Valenčič je bil v svojem času, v šestdesetih letih 20. stoletja, eden najuspešnejših slovenskih in jugoslovanskih kolesarjev.
Rudi Valenčič se je rodil 26. julija 1941, v majhni vasici v pivški občini, v Mali Pristavi. Svojo profesionalno kolesarsko pot je začel leta 1960, ko se je pridružil kolesarskemu klubu Rog Ljubljana. Klubu je ostal zvest skozi svojo celotno kariero, do leta 1973. Da je Rudi kolesarski talent, je bilo, najprej seveda v lokalnem okolju, kmalu opaženo. Brez težav je namreč sledil avtobusu, ki je vozil iz bližnje vasice Ribnica proti Pivki. Občudovanje domačinov si je pridobil z vožnjo v obratni smeri, ko je prispel na cilj še bistveno hitreje kot avtobus.
»Rad sem počakal Tamov avtobus, ki ga je vozil Uršič. Cesta je bila asfaltna. Ne vem, kako hitro je avtobus vozil, kakšnih 50 km/h pa že. »Nabil« sem se zadaj v zavetrje, da sem lahko vozil za njim, navzdol sem ga pa seveda prehitel.« (pogovor z Rudijem Valenčičem, 13. 2. 2025)
Zato se je sovaščan, Jože Požar, ki je takrat študiral v Ljubljani, dogovoril s kolesarskim klubom Rog, da so Rudija poklicali na poizkusno vožnjo. Kljub temu, da se je treninga z izkušenimi kolesarji udeležil na običajnem starejšem kolesu, italijanske znamke Bottecchia, z le tremi prestavami in brez kolesarske opreme, je uspešno zaključil trening in z odliko opravil preizkus. Najprej je bil sprejet v mladinsko sekcijo, toda zaradi izrednega talenta je že naslednje leto prestopil v člansko ekipo. »Če bi se klubu pridružil še kakšno leto prej, bi imel še boljše rezultate«, je v prispevku R. Markovića iz revije Tempo (11.8.1971) še pristavil njegov trener Zvone Zanoškar. Rudiju sta se v letih, ki so sledila, pridružila še oba njegova brata, Jože in Pavel Valenčič, ki sta prav tako nanizala odlične kolesarske uspehe.
Kolesarski klub Rog je nastal v sklopu tovarne koles Rog v letu, ko se je osnovala tudi tovarna, torej v letu 1948. Na začetku kolesarji niso vozili specialk, temveč so poganjali navadna kolesa, ki jih je tovarna tedaj izdelovala. V letu 1953 je klub organiziral nakup prvih športnih koles, tedaj pa je nastala tudi ekipa, ki sta jo sestavljala brata Zanoškar (Zvone in Silvo), Janez Žirovnik in Ivan Valant. V letu 1953 je glavni trener postal Zvone Zanoškar, ki je tedaj s 23. leti postal najmlajši trener v Jugoslaviji. Tri leta kasneje je Zanoškar končal trenersko šolo v Beogradu in bil med leti 1964 in 1979 trener jugoslovanske kolesarske reprezentance.
Rudi Valenčič je bil član jugoslovanske državne reprezentance deset let, med leti 1961 in 1971. Med njegovimi dosežki izstopajo številne zmage, med katerimi izpostavljamo le na največje. V letih 1962 in 1963 je bil deseti na svetovnem prvenstvu v ekipni vožnji na čas. Na Dirki po Jugoslaviji je slavil v letih 1964 in 1968, leta 1964 in 1967 je bil državni prvak Jugoslavije v cestni dirki, ekipno pa je bil državni prvak kar sedemkrat. Zmagal je tudi na dirki po Makedoniji leta 1967, leta 1971 pa tako po dirki po Srbiji kot tudi po dirki po Sloveniji in Hrvaški. Leta 1967 je osvojil drugo mesto na dirki po Avstriji. Etapno zmago je slavil na Tour de l`Avenir (amaterska različica kolesarske dirke po Franciji) leta 1963, v skupni razvrstitvi pa končal na 19. mestu. Etapno zmago je slavil tudi na tritedenski dirki v Maroku leta 1968, v skupnem seštevku pa dirko končal na četrtem mestu. V treh zaporednih letih od leta 1967 je bil trikratni slovenski prvak posamezno, dvakrat – v letih 1967 in 1969 – pa je bil celo prvak v gorskem kolesarstvu.
Leta 1968 je nastopil na poletnih olimpijskih igrah v Ciudad de Mexicu, kjer je v posamični cestni dirki osvojil 39. mesto. Za vodilnim Italijanom Pierfrancom Vianellijem (4:41,25) je zaostal za sedem minut (4:48,03). V ekipnem kronometru na 100 kilometrov je takrat jugoslovanska reprezentanca zasedla 16. mesto.
Vzdevek »Orel iz Pivke« je dobil na četrti etapi Dirke po Jugoslaviji leta 1966. Etapa je potekala med mestoma Titograd (Podgorica) in Kotor, dolga je bila 151 km. Etape se je udeležilo 80 kolesarjev, ki so vozili s povprečno hitrostjo 38,2 km/h). V Sportskih novostih so vratolomni spust na etapi pospremili s sledečimi besedami: »Na fičku je kazalec hitrosti obstal pri številki 90. Ali je to sploh mogoče? Valenčič je ubežnik, ruski kolesar Pominov pa zmaje z glavo. Zagotovo se bo hrabrost tega vrtoglavega pobega izplačala. Valenčič si to namreč zasluži. V Kotorju bomo lahko pozdravili najboljšega v etapi in v skupnem seštevku in pozdravili novo rumeno majico.« (Sportske novosti, četrtek, 8. september 1966.)
S kolesom, ki ga je Rudi Valenčič podaril Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in bo od maja 2025 na ogled v Depojih državnih muzejev v Pivki, se je udeležil olimpijskih iger v Mehiki v letu 1968 in isto leto z njim zmagal na Dirki po Jugoslaviji. Kolo je bilo kasneje prebarvano pri avtoličarju v Hraščah, prvotno je bilo namreč modre barve. Deli kolesa so vsi originalni, vsi italijanske izdelave, le napere so Rogove. Zamenjani so bili le tisti deli, ki so lahko sčasoma prepereli. Kolo je bilo narejeno po meri pri Ivanu Valantu, bivšem kolesarju in kasneje odličnem sestavljavcu koles. Nalepke, ki so sedaj na kolesu, so Rogove.
Rudi Valenčič je muzeju podaril tudi kolesarsko čelado, rokavice in čevlje, dve kolesarski rumeni majici, kapo in trenirko z napisom Rog Ljubljana, jugoslovansko odlikovanje red dela z zlatim vencem iz leta 1971, vezane izvode posebnih izdaj časopisa Delo z naslovom Mexico 1968 – Olimpijsko Delo, ter pokal, ki ga je leta 1964 prejel kot zmagovalec tretje kolesarske etape Dirke po Jugoslaviji. Zbirka orodja, strojev, aparatov in prevoznih sredstev Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije je tako bogatejša za odlične predmete, ki s seboj nosijo tudi pomenljive zgodbe iz zgodovine slovenskega profesionalnega kolesarstva.