7. maja 1884 je bil v Adlešičih rojen Juro Adlešič – zadnji, enajsti otrok v družini Ivana Adlešiča, po domače imenovan Tojagin Ive, ki je bil župan Adlešičev in lastnik enega izmed trdnejših gruntov v kraju.
Po končani osnovni šoli v Adlešičih je Juro nadaljeval šolanje na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je leta 1904 maturiral. Leta 1910 je na dunajski univerzi promoviral iz prava. Pravniško kariero je začel kot pripravnik v odvetniški pisarni v Trstu, leta 1918 pa je v Ljubljani odprl svojo odvetniško pisarno.
Juro Adlešič je bil vsestransko družbeno in politično angažiran. Zanimala so ga gospodarska, politična in socialna vprašanj. Svoje prispevke je objavljal v različnih slovenskih časopisih, kot so Slovenec, Edinost, Čas in drugi. Bil je eden redkih intelektualcev pri nas, ki se je že pred prvo svetovno vojno ukvarjal z vprašanjem slovenskega izseljenstva. Ukvarjal se je tudi z dokumentiranjem belokranjskega ljudskega izročila. Še posebej pomembni so voščeni valji, na katere je leta 1914 v Adlešičih in Preloki snemal ljudsko petje.
10. decembra 1935 je bil izvoljen za ljubljanskega župana. Poleg županske funkcije je bil tudi predsednik Družbe sv. Rafaela, podpredsednik Orlovske zveze, član banovinskega sveta in predsednik slovenske sekcije Zveze mest Kraljevine Jugoslavije.
V času, ko je prevzel županovanje, so se mestu priključevale okoliške vasi, zato je bila ena izmed prvih nalog njegove mestne uprave urbanizacija »vélike« Ljubljane. Ljubljana je v tem obdobju dobila tudi nekatere pomembne objekte arhitekta Jožeta Plečnika: pokrite tržnice, NUK in Žale. Poudarek je bil tudi na socialnem skrbstvu; za otroke in mladino je bila zgrajena meščanska šola na Viču, otroški dom v Trnovem in otroška zavetišča, za delavstvo je občina v dveh letih zgradila 114 prepotrebnih stanovanj. Delavsko skrbstvo je preskrbelo delo brezposelnim, odpravljeno je bilo otroško beračenje, beračenje odraslih pa omejeno. 8. februarja 1939, ob 90. obletnici smrti Franceta Prešerna, je občina na pobudo župana uvedla literarne nagrade, naslednje leto pa prvič podelila tudi Plečnikovo nagrado za najboljše stvaritve v arhitekturi in urbanizmu. V luči vse bolj zaostrenih razmer na evropskih tleh je mestna uprava uredila zaklonišča pred letalskimi napadi, hkrati pa je veliko pozornost namenila tudi oskrbi s prehrano: »Že precej mesecev pred izbruhom vojne z bivšo Jugoslavijo je veljala v vsej tej bivši državi Ljubljana kot edino mesto, ki je za primer vojne preskrbljeno s prehrano. Edino Ljubljana je po zaslugi energičnega in doslednega dr. Adlešiča imela predpisano zalogo. To je Ljubljančane rešilo v kritičnih trenutkih gladu vsaj prve dni, dokler ni prišla pomoč od drugod.« (Slovenec, 3. 6. 1942)
Nadaljnje načrte mestne uprave za napredek mesta je 6. aprila 1941 prekinil napad sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Še isti dan je župan preko radia nagovoril meščane: »Ljubljančani! Davi so se pričeli boji na državnih mejah. Junaško jih brani in vse nas varuje naša slavna vojska. Vanjo zaupajmo, varujmo svoje družine in svoje domove ter mirno opravljajmo svoje delo! Mestni uradi, zavodi in podjetja poslujejo redno dalje, predvsem je mestnemu prebivalstvu zagotovljena tudi prehrana. Obvezniki pasivne zaščite naj vestno in naglo izpolnjujejo odredbe mestnega zaščitnega urada in svojih starešin. Tudi vse hišne zaščite naj takoj prevzamejo svoje dolžnosti. Pospravite podstrešja, uredite zaklonišča, namestite orodje in izpolnjujte vsa že izdana navodila! Zatemnitev je strogo obvezna ter se mora izvajati z vso natančnostjo. Ohranite resnobo in mirno kri! Ne verujte vznemirljivim vestem in ne raznašajte jih! Varujte svojo in prav tako tujo lastnino! Kdor koli bi se pregrešil zoper red in varnost, bo po vojnem zakonu najstrožje kaznovan. Vsi Ljubljančani bodimo kakor ena sama velika družina: pomagajmo drug drugemu v vsaki potrebi!« (Trgovski list, 7. april 1940)
11. aprila 1941, po italijanski zasedbi Ljubljane, je Juro Adlešič v skladu z vojnim pravom okupatorju izročil mestne ključe. Tri dni pozneje je bil primoran na Magistratu sprejeti predstavnika italijanske zasedbene oblasti Emilia Graziolija, ki ga je najprej pozdravil v slovenščini, nato pa je pozdrav ponovil še v italijanščini: »Pozdravljam vas kot župan mesta Ljubljane v imenu mesta in meščanstva z željo, da boste dobrohotni našemu prebivalstvu.« (Slovenec, 16. 4. 1941) 2. junija 1942 je odstopil z mesta župana in se jeseni istega leta umaknil v Merano na Južnem Tirolskem. Prav zaradi županovanja v času italijanske okupacije je bil zaznamovan s pečatom kolaboracije, ki ga je spremljal do konca. Leta 1949 je emigriral v ZDA, kjer je živel v Kansasu in delal kot fizični delavec na posestvu rojakinje iz Bele krajine. Leta 1965 se je vrnil domov v Adlešiče, kjer je 29. septembra 1968 umrl. Pokopan je na vaškem pokopališču.