Oktobra letos bi eno najpomembnejših imen slovenskega gradbeništva, podjetje GRADIS, praznovalo 80. obletnico delovanja. Njegova zgodovina predstavlja pomemben del gospodarskega in infrastrukturnega razvoja Slovenije, hkrati pa odraža širše procese družbenih, političnih in ekonomskih preobrazb, ki so zaznamovale prostor nekdanje Jugoslavije in samostojne Slovenije.
Ustanovitev in prvi koraki
Podjetje, uradno poimenovano Ministrstvo za gradnje, Gradbena direkcija Slovenije »GRADIS«, državna gradbena podjetja, centrala Ljubljana, je bilo v okviru državnega gospodarskega plana s pravilnikom k uredbi Narodne vlade Slovenije ustanovljeno 4. oktobra 1945. Nastalo je z združevanjem in nacionalizacijo več dotedanjih gradbenih podjetij v Ljubljani in okolici, kot so Dukić ing. in drug, Gradbeno podjetje ing. Josip Dĕdek, podjetje Slograd in druga. Že ob ustanovitvi je zaposlovalo več kot 3.000 delavcev, ki so sodelovali pri velikopoteznih gradbenih projektih po Sloveniji in Jugoslaviji. Kot največje slovensko gradbeno podjetje je Gradis pomagal pri obnovi države v času prve petletke. Gradil je hidroelektrarne, železarne, tovarne, kasneje stanovanjske soseske, poslovne stavbe, trgovske in kmetijske objekte, ter sodeloval pri vzpostavitvi cestnega in elektroenergetskega omrežja. Poleg osnovne dejavnosti je združeval tudi lesnoindustrijsko, projektivno, strojno-prometno in železokrivsko.
Organizacija in rast
Kmalu po ustanovitvi je podjetje sprejelo svoj prvi poslovnik, ki je postavil temelje tehničnemu, komercialnemu in administrativnemu upravljanju. S tem je GRADIS postal eno najbolj organiziranih gradbenih podjetij in nosilec tehnološkega razvoja slovenskega in jugoslovanskega gradbeništva.
Direkcija s sedežem v Ljubljani je delovala kot centralno vodstvo podjetja s strokovnim svetom in centralnim knjigovodstvom. Na terenu pa so bila gradbišča s svojimi vodstvi. Direkcija je bila razdeljena na tajništvo, oddelke, odseke, knjigovodstvo, blagajno in ekonomat. Gradbišča so bila samostojne enote (vendar ne kot pravne osebe), morala so imeti samostojno knjigovodstvo. Podjetje je moralo imeti tudi svojo prometno bazo, skladišča, delavnice in stranske obrate s samostojnim knjigovodstvom, vezanim na centralno.
Preoblikovanje in samoupravljanje
S sprejetjem Temeljnega zakona o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji in z višjimi gospodarskimi združenji po delovnih kolektivih je leta 1950 prišlo do sprememb. Po sprejetem pravilniku se je podjetje preimenovalo v Gradbeno industrijsko podjetje Slovenije – Ivan Maček Matija (Gradis IMM) s sedežem v Ljubljani. Ostalo je državno, pod vodstvom Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS. Poslovanje podjetja je ostalo enako kot prej, delovno področje pa območje LRS, oz. po naročilu Glavne direkcije gradbenih podjetij LRS ali povabilu druge republike (jugoslovanske op. a.), je podjetje lahko opravljalo dela tudi zunaj LRS.
Z novim zakonom je prišlo do reorganizacije podjetja, saj so v skladu s prvim členom pravico do gospodarjenja s tovarnami, rudniki, prometnimi, prevoznimi, trgovinskimi, kmetijskimi, gozdnimi, komunalnimi in drugimi gospodarskimi podjetji, kot splošnim ljudskim premoženjem dobili delovni kolektivi. Ti pa so izvajali omenjeno gospodarjenje po delavskih svetih in upravnih odborih podjetij. Delavski svet, ki se je volil na eno leto je sestavljalo od 15 do 120 članov kolektiva. V pristojnost delavskega sveta je denimo sodila tudi pravica, da kot predstavnik delovnega kolektiva, voli in razrešuje upravni odbor in izvaja še druge z zakonom določene pravice.
Prvi delavski svet podjetja Gradis je bil izvoljen 21. oktobra 1950.
Vstop na tuje trge
V šestdesetih letih, v času gospodarske krize v Jugoslaviji, je podjetje priložnost poiskalo v tujini – in jo tudi našlo. Prvo pogodbo za investicijska dela je GRADIS sklenil z nemškim gradbenim podjetjem Philip Holzmann, A.G. iz Frankfurta. S tem je podjetje pridobilo lastna devizna sredstva, potrebna za nakup strojne opreme in nadomestnih delov, hkrati pa je omogočilo zaposlitev številnim delavcem iz domovine.
V Frankfurtu je Gradis zgradil bolnišnico, pivovarno, objekte za sejmišče, upravno poslopje zvezne banke ter več objektov v okolici mesta (hotele, trgovski center, stanovanjska naselja, idr.). Gradili so še v drugih nemških mestih, pa tudi v Avstriji, Franciji, Libiji, kasneje v Iraku, idr. Povprečno je enota v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let 20. stol. zaposlovala več sto delavcev. Število zaposlenih v Nemčiji se je v sedemdesetih letih zaradi ukrepov v zvezi z investicijami, začelo zmanjševati.
Skrb za človeka in družbeni standard
Podjetje Gradis je vse od začetka svojega delovanja veliko skrb in pozornost namenjalo človeku. Izhajalo je iz prepričanja, da je človek v takratnem samoupravnem sistemu središče in končni cilj vsake aktivnosti. Posebno pozornost je namenjalo izobraževanju in zato štipendiralo številne dijake in študente gradbene stroke, ter usposabljalo vajence. Redno so se zaposleni družili na športnih igrah podjetja ter sodelovali tudi na vseslovenskih športnih igrah gradbincev. Za počitek in oddih svojih zaposlenih pa je Gradis zgradil več počitniških domov v Ankaranu, na Pohorju, v Poreču in Biogradu na moru.
Podjetje je v začetku leta 1961 izdalo Pravilnik o organizaciji in poslovanju počitniških domov s prilogama cenikom in hišnim redom, ki je nastal na osnovi Zakona o ustanavljanju in poslovanju počitniških domov iz konca 50-ih let 20. stol., ter navodilih in sklepih delavskega sveta podjetja. Počitniški domovi so sodili v okvir Kadrovsko-socialne službe in delovali po navodilih delavskega sveta. Sicer pa jih je upravljal upravni odbor počitniških domov.
V »ceniku uslužnostnih storitev v počitniških domovih« je denimo cena (za člane kolektiva) za prenočišče, kosilo, večerjo, zajtrk in »režijo« znesla 350 din, kar po današnjih izračunih znaša približno 7,46 eur. Za otroke do 6. leta starosti se je znesek prepolovil. Dodatno so gostje morali plačati še stroške prevoza z avtobusom, kar je po tedanjem ceniku zneslo 700 din (15,83 eur). V primeru, da so v počitniških domovih bivali tuji gostje, je bil znesek enakih storitev na osebo skoraj štirikratnik zgoraj omenjene cene. S hišnim redom so bila določena pravila obnašanja v počitniških domovih. Ob želji, da bi se gostje počutili kar se da prijetno in da bi pazili na inventar v domovih, pa velja opozoriti na nekaj duhovitih napotkov, ki še danes prikličejo nasmeh, na primer:
»V dneh vašega dopusta pustite vse skrbi doma, tukaj pa uživajte vsaj teh 14 dni brezskrbno življenje. Vroči solnčni žarki, naj vam obarvajo vašo kožo, da ste kakor na ražnju pečen odojek v valovih sinjega Jadrana. Morje pa naj vam hladi in blaži vaše bolečine in skrbi«.
»Da pa ne boste živeli v popolnem brezdelju smo vam priskrbeli dovolj zabave, bodisi v kegljišču, pri odbojki, šahiranju itd. Sitnim in jeznim ljudem pa igrice »Človek ne jezi se««.
»V kolikor se zgodi, da napadejo kogarkoli maligani v obliki Isterske »črnine« naj si vsak zapomni, da mu je postelja v tem primeru najboljši zaveznik in prijatelj«.
Organizacijske spremembe in samostojna pot
V začetku sedemdesetih let 20. stoletja, po uveljavitvi ustavnih sprememb, so se v Gradisu začele priprave na reorganizacijo. V skladu s prihajajočo novo ustavo so se, glede samoupravljanja in neposrednega odločanja delavca v združenem delu o vseh zadevah, povezanih z gospodarjenjem in upravljanjem podjetja, začeli priprave na organiziranje Temeljnih organizacij združenega dela (TOZD). Delavci so v sestavu GIP Gradis organizirali 18 temeljnih organizacij in se združili v delovno organizacijo GIP Gradis s samoupravnim sporazumom o združevanju. S sporazumom so uredili in določili medsebojna razmerja ter način poslovanja, osnovali so skupne službe. Samoupravni sporazum o združevanju v GIP Gradis so delavci TOZD-ov sprejeli na zborih aprila 1973, konec leta 1973 pa je bil izvršen tudi vpis v sodni register. Z organiziranjem t. i. TOZD-ov in določitvijo dejavnosti za vsako od njih, so bili dani vsi pogoji za njihovo poslovanje. Vsaka TOZD je imela svoj delavski svet in direktorja. Za doseganje skupno zastavljenih ciljev in za odločanje o skupnih zadevah, pa je deloval delavski svet, sestavljen iz delegatov vseh TOZD-ov.
V začetku leta 1990 so se TOZD-i s Samoupravnim sporazumom o spremembah v organiziranosti delovne organizacije GIP GRADIS, preoblikovali v samostojna podjetja, kar pa je vodilo v popolno osamosvojitev številnih projektantskih skupin.
Leta 1991 je bilo ustanovljeno Gospodarsko interesno združenje gradbeno industrijskih podjetij Gradis (GIZ GRADIS), ki je skupaj sodelovalo pri velikem nacionalnem projektu gradnje avtocestnega križa Slovenije. Kljub ambicioznemu začetku pa so poznejši gospodarski in politični pretresi privedli do propada ali stečajev mnogih deležnikov GIZ Gradis-a, od katerega je danes aktivno le še podjetje GRADIS, BP MARIBOR d.o.o.
Gradis je v času delovanja zgradil več kot 4.500 različnih objektov, 70% vseh po drugi svetovni vojni zgrajenih mostov, podvozov, viaduktov, več kot 150 skladišč, več kot 200 kilometrov cest. Prvi v Jugoslaviji je začel izdelovati gradbeno mehanizacijo, zgradil je 400 betonarn, 150 asfaltnih baz. Konec osemdesetih let 20. stol. je zaposloval skoraj 7.500 delavcev.
Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je pred kratkim pripravil razstavo z naslovom Leta dela, truda in ponosa: zapuščina podjetja Gradis. V prihodnjem letu pa načrtuje skupaj z zunanjimi sodelujočimi, nekdanjimi zaposlenimi ter Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije izid obsežnega zbornika, ki bo celovito predstavil zgodovino in dosežke slovenskega gradbenega velikana, ki je bilo ponos številnih generacij »gradisovk« in »gradisovcev«.