Golica se nahaja severno od Jesenic, v osrčju Karavank, na meji med Slovenijo in Avstrijo. Je neporaščen vrh, visok 1835 metrov, s katerega se odpre lep razgled na zahodne Karavanke in na Julijske Alpe s Triglavom. V mesecu maju se na Golico zgrinjajo množice obiskovalcev, saj jih sem privabljajo cvetoče narcise, ki pobelijo travnike. Danes so te cvetlice strogo zaščitene, zato je njihovo trganje, puljenje ali uničevanje strogo prepovedano, nekdaj pa temu ni bilo tako. Ilustrirani Slovenec je julija 1931 objavil sestavek o Karavankah, v katerem je J. Mlakar opisal izlet na Golico: »Biser Karavank je Golica s svojimi narcisami. Takole okrog binkošti jih je toliko na njenih pobočjih, da se od daleč vidi, kakor da je sneg zapadel. Narcisa ne spada med zavarovane rastline. Ako bi se dala s trganjem iztrebiti, bi bila Golica že davno brez njih, toliko jih znosijo izletniki, zlasti pa majniške izletnice v Ljubljano. Toda narcisam to pustošenje ne škoduje. Imajo pač korenine – kakor grunt – do pekla. Peljal sem nekoč četrtošolke na Golico. Ker sem rekel, da si bodo šele na povratku smele natrgati narcis, smo bili kaj hitro na vrhu pri Kadilnikovi koči. Za res lep in poučen pogled na Triglavsko pogorje in na Koroško se niso dosti zmenile. Rinile so naravnost v kočo, posrebale hitro vsaka svoj čaj in jo zopet ucvrle nazaj navzdol. Ustavili smo se šele na narcisnem polju, ki so si ga gor grede zapomnile. /…/ Prej niso nehale, da ni bilo nobene narsice več videti.« (Ilustrirani Slovenec, 12. 7. 1931)
V preteklosti sta na Golici stali dve koči. Prva koča je bila zgrajena leta 1892 na nadmorski višini 1582 metrov. Zgradilo jo je Nemško-avstrijsko planinsko društvo, zato so ji pred prvo svetovno vojno rekli Nemška koča, po prvi svetovni vojni pa je bila preimenovana v Spodnjo kočo. V odgovor na nemško dejavnost na Golici je svojo kočo zgradilo tudi Slovensko planinsko društvo. Koča, ki je bila odprta leta 1905, je stala na samem vrhu, poimenovana pa je bila po Francu Kadilniku, starosti slovenskih planincev. V obdobju med obema svetovnima vojnama je obe koči upravljala Jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva, med drugo svetovno vojno pa sta bili požgani s strani partizanov, da ne bi služili nemškim enotam za oporišče. Na mestu Spodnje koče je bil leta 1983 postavljen nov planinski dom, ki stoji še danes, Kadilnikova koča pa ni bila obnovljena.
