Blejsko jezero in njegova okolica s svojo naravno slikovitostjo od nekdaj privlačita ljudi. Na Blejskem otoku je bilo že v predkrščanski dobi postavljeno svetišče slovanski boginji življenja in plodnosti Živi, pozneje pa so tukaj postavili cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je postala priljubljena romarska pot. Bled je postajal zanimiv tudi za druge obiskovalce, ki so občudovali njegove naravne in kulturne znamenitosti ali pa so v termalnih vrelcih ob jezeru iskali zdravje in dobro počutje. V sredini 19. stoletja se je kraj začel razvijati v turistično središče. Ob jezeru so zrastle počitniške vile premožnejših meščanov in plemičev, s čimer je Bled postal kraj srečevanja družbene elite. V tem času je eno izmed zemljišč ob jezeru kupil Ernest Ferdinand Weriand knez Windischgrätz, član ene najpomembnejših rodbin habsburške monarhije. Tu je dal postaviti dvorec Windischgrätz, znan tudi kot Schloss Seebach, v katerem je preživel vsaj dva meseca na leto.
9. junija 1922 je kralj Aleksander I. Karađorđević s svojo ženo kraljico Marijo prispel na poročno potovanje na Bled. Nastanila sta se v dvorcu, ki ga je kralj slaba dva meseca pozneje odkupil od nekdanjih lastnikov in Bled razglasil za kraljevo poletno rezidenco. Dvorec je bil preimenovan v Suvobor po hribu v Srbiji, kjer je med prvo svetovno vojno Kraljevina Srbija porazila avstro-ogrske čete. Že ob nakupu je kralj Aleksander I. imel v načrtu, da v bližini dvorca zgradi poslopja za dvorne oficirje in uradnike, vojašnico za gardiste ter zimsko garažo.
Kraljeva družina se je čez poletje umaknila na Bled pred vročino Beograda. Tu so imeli na voljo kopališče, teniško igrišče ter lepo urejene vrtove, kjer so se igrali najmlajši pripadniki kraljeve dinastije, jezero pa je ponujalo še dodatno možnost rekreacije. Kralj Aleksander I. in njegova žena kraljica Marija sta bila strastna lovca, zato sta se večkrat podala na lov po bližnji okolici. V Suvoboru je bil 28. junija 1929 rojen najmlajši sin kraljevega para princ Andrej. Poleg dvorca na Bledu so imeli Karađorđevići na Gorenjskem v lasti tudi grad Brdo pri Kranju in lovski dvorec v Bohinju.
V poletnih mesecih je postal Bled središče političnega in diplomatskega življenja tedanje kraljevine, saj se je skupaj s kraljem sem preselil tudi velik del dvora, visoki politiki in tuji veleposlaniki. Kralj je potreboval večji dvorec, zato je arhitektu Jožetu Plečniku zaupal izdelavo načrtov za novo poslopje, ki bi bilo umeščeno na posestvu. Gradnja se je začela leta 1934, vendar jo je le nekaj mesecev pozneje zaustavil atentat na kralja v Marseillu 9. oktobra 1934. Kraljica Marija del ni nadaljevala. Sklenila je porušiti stari dvorec in na njegovem mestu zgraditi novega. Načrte zanj je izdelal beograjski arhitekt Rajko Tatić. Leta 1939 so na mestu v letih 1937–1938 porušenega dvorca Suvobor začeli z izgradnjo novega poslopja, ki pa jo je zaustavila druga svetovna vojna.
V času nemške okupacije je nedokončani dvorec postal last nemškega gradbenega urada. Tu naj bi postavili Grajski hotel v skladu z nemško strategijo za razvoj Bleda, ki naj bi postal eno najjužnejših nemških letovišč. Leta 1947 je nova jugoslovanska oblast posestvo nacionalizirala, na njem pa uredila poletno rezidenco Josipa Broza Tita, ki je danes preurejena v hotel Vila Bled.
