25. decembra kristjani po vsem svetu praznujejo božič – dan, ko se spominjajo Jezusovega rojstva; izjema so kristjani pravoslavne veroizpovedi, ki božič praznujejo 7. januarja. V času okrog zimskega solsticija (21. december), ko se dan začne daljšati, so sicer že v predkrščanski dobi mnoga ljudstva praznovala zmago »dobrega nad zlim« oziroma »sonca nad temo«. Krščanstvo je prevzelo marsikatera že uveljavljena praznovanja, šege in navade, da bi s tem olajšalo spreobrnitev poganskih narodov. Tudi poimenovanje praznika pri Slovencih in drugih južnoslovanskih narodih – božič – je predkrščanskega izvora in pomeni »sin boga« ali »mali (sončni) bog«, ki se rodi na zimski solsticij.
Praznovanje božičnih praznikov na Slovenskem se je skozi 20. stoletje zelo spremenilo. Pred drugo svetovno vojno je bil božič eden izmed najbolj priljubljenih praznikov, prepleten z mnogimi tradicijami in običaji. Po drugo svetovni vojni je bilo praznovanje božiča popolnoma omejeno na zasebno sfero, še posebej po letu 1953, ko je bil božič umaknjen s seznama dela prostih dni. Leta 1989, po več kot treh desetletjih, je božič zopet postal dela prost dan. Danes božič poleg kristjanov praznujejo tudi ostali, vendar ne v smislu Jezusovega rojstva, ampak kot praznik družinske povezanosti, topline doma in obdarovanja.
Včasih so božič praznovali precej bolj skromno kot danes. Četrto nedeljo pred božičem se začne advent, ki pomeni čas pričakovanja Jezusovega rojstva ter duhovno in zunanjo pripravo nanj. Nekaj dni pred praznikom so gospodinje spekle potice, medenjake in božični kruh – poprtnik. V tem času so bile tudi koline, zato se je na prazničnih mizah pogosto znašla svinjina. Za božič in novo leto se je na Slovenskem jedlo obilno, s čimer se je izkazovalo željo po blaginji v prihajajočem letu.
Na božični večer, ki je za vernike tudi prvi sveti večer, je družina imela božično večerjo ter skupaj postavila jaslice in okrasila drevesce. Nato je sledila molitev rožnega venca ob jaslicah ter blagoslov celotne hiše in gospodarskih poslopij. Blagoslov hiše in gospodarskih poslopij so nato ponovili še na dva sveta večera – na silvestrovo in na predvečer praznika sv. treh kraljev. Praznično odpravljeni so se skupaj odpravili k polnočnici. Pot so si razsvetljevali z baklami in si jo krajšali s petjem božičnih pesmi. Na božič so se zopet odpravili k maši in dan preživeli v družinskem krogu, naslednji dan, na štefanovo, pa so obiskali sorodnike in prijatelje. Nekoč so se ljudje počasi pripravljali na praznike, s čimer se je stopnjevalo pričakovanje in praznično vzdušje. Danes zaradi hitrega tempa življenja priprave na praznike marsikomu povzročajo stres. Večkrat se opomnimo, da se pred prazniki ustavimo, najdemo čas za druženje z našimi najbližjimi ter se v miru ozremo na staro leto in pripravimo na novo.
