Muzejsko fotografsko zbirko smo v nekaj letih povečali z več fotografskimi albumi iz obdobja prve svetovne vojne. Med njimi je tudi album 17. pehotnega polka s prizori življenja v strelskih jarkih na Šmihelu in v zaledju kraškega bojišča iz obdobja med oktobrom 1915 in februarjem 1916. Album A 57 je velikosti 38 x 26,7 cm, obsega 85 fotografij, večinoma formata 11 x 8,5 cm in je zelo dobro dokumentiran. Vsaka fotografija ima čitljiv podnapis v nemščini. Fotografije v albumu niso povsem neznane poznavalcem soškega bojišča in zgodovine 17. pehotnega polka, saj podoben album s fotografijami, narejenimi iz istih negativov, hrani v svoji zbirki tudi Goriški muzej. To potrjuje, da je bil album izdelan v več izvodih in razdeljen udeležencem bojev, najverjetneje primarno častnikom v spomin na dogodke, ki so jih doživeli na soškem bojišču. Zagotovo bi nam več o albumu in fotografijah razkril podatek o prvotnem lastniku in avtorju/jih fotografij, ki pa na žalost še vedno niso znani. Odgovor, zakaj je album pomemben, lahko iščemo v dejstvu, da gre za album ene od najpomembnejših vojaških enot na Slovenskem. Obenem pa so na fotografijah podobe vsakdanjega življenja vojakov v strelskih jarkih prve svetovne vojne na doberdobskem krasu, torej na geografski lokaciji, ki je postala simbol vojnega trpljenja, ki se je ohranil vse do današnjih dni: Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob …
17. pehotni polk je bil ustanovljen davnega leta 1674 na Češkem in njegova zgodovina je od leta 1817 tesno povezana z deželo Kranjsko. Na Kranjskem je imel svoje naborno območje in v Ljubljani je bila njegova vojašnica in poveljstvo. S tem je postal osrednji domači polk s slovensko večino moštva in s tem povezano prepoznavnostjo v svojem okolju. V ljudskem spominu se je ohranil kot »pešpolk kranjskih Janezov« ali preprosto »Kranjski Janezi«. Drugo njegovo ime »cesarjeviči« po Ottu Habsburškemu, sinu cesarja Karla in polkovnemu pokrovitelju od konca leta 1916 dalje, pa je po razpadu monarhije hitreje odšlo v pozabo.
V začetku prve svetovne vojne so vojaki 17. pehotnega polka doživeli svoj ognjeni krst v bojih z rusko vojsko 26. avgusta 1914 v Galiciji. Pozneje so njegovi vojaki sodelovali na soškem in tirolskem bojišču v vojni proti Italiji. 23. maja 1915, z italijansko vojno napovedjo in odprtjem novega bojišča ob reki Soči, je avstro-ogrsko poveljstvo hitelo premeščati na hitro zbrane bataljone vojakov z vzhodnega bojišča in redke preostale enote iz zaledja. Za ustavitev trikrat številčnejšega nasprotnika so, z umikom iz predvojne mejne črte na gorske grebene, izkoristili naravne danosti terena; razstrelili so cestne in železniške mostove ter poplavili območja ob izlivu reke Soče. Tudi vojaki 17. pehotnega polka so bili oktobra 1915 z drugimi enotami 3. korpusa prestavljeni na soško bojišče. Pridružili so se svojemu 10. pohodnemu bataljonu, ki je že od začetka italijanskega napada od junija 1915 branil položaje pri Doberdobu. V prvih ofenzivah je bil pritisk napadalcev posebej intenziven prav na kraškem odseku soškega bojišča, ki je segal od Gorice na severu do Devina oz. Jadranskega morja na jugu. Na tem odseku bojišča so se od začetka bojev do spomladi 1916 z vojaki drugih narodov monarhije bojevale tudi stotnije in bataljoni vojakov iz slovenskih nabornih območij. Najhujši boji so potekali na širšem območju Doberdoba pri Martinščini (S. Martino del Carso), Šmihelu (S. Michele del Carso), Griži (Monte dei sei Busi) in Kosiču (M. Cosich), kjer so napadalci in branilci utrpeli hude izgube. Njihovo izkušnjo najdemo zabeleženo v dnevnikih in spominih, dogajanje na položajih 17. pehotnega polka pa je popisal tudi njihov poveljnik Otto Kiesewetter.
Kako je izgledalo vsakdanje življenje na prvi bojni črti pri Šmihelu /Sv. Mihaelu oziroma na Debeli griži in v bližnjem zaledju, lahko slutimo tudi iz fotografskih podob v obravnavanem albumu A57. Fotografije potrjujejo, da so bile bivalne razmere v strelskih jarkih izjemno slabe. Iz zapisov vemo, da so bili vojaki utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Vsakodnevno so živeli med nepokopanimi trupli in se borili z ušmi in podganami. Zato so se širile bolezni, med njimi tudi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev le zasilno utrjeni in hitro zgrajeni, zato pred silovitim topniškem obstreljevanjem niso omogočali najboljše zaščite. Kamniti kraški teren je še krepil uničevalno moč topniških izstrelkov in smrtonosne drobce kamenja pršil po slabo zaščitenih branilcih. Veliko težav je vojakom povzročala tudi preskrba z vodo in žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode.Vojaki so se podnevi v izpostavljenih zaklonih skušali čim manj premikati, da ne bi izdali svojih položajev nasprotniku. Z žičnimi ovirami prepredeno bojišče so ponoči osvetljevali reflektorji. Vojaki pa so v zavetju noči utrjevali porušene zaklone, dopolnjevali opremo, vezali presekane telefonske kable in kopali jarke ter kaverne.
Posamezne ofenzive so se na soškem bojišču običajno začenjale z nekaj urno ali nekaj dnevno topniško pripravo, ki je prehajala v bobneči ogenj. Vojaki so se takrat, razen »mrtvih straž«, umaknili iz prve bojne črte v kaverne in bližnja kritja. Ko se je topniški ogenj iz prve bojne črte preusmeril na zaledje, da prepreči prihod novih enot in omogoči lastni napad, je to bil znak branilcem, da so se vrnili na svoje položaje. V prvi bojni črti so pričakali juriš nasprotnikove pehote prek vmesnega polja, prepredenega z žičnimi ovirami, ki so jih posebni oddelki v zaščitnih oklepih in s škarjami za žico predhodno odstranjevali. Branilci so skušali ustaviti napadalce z ognjeno točo izstrelkov iz strojnic, pušk, topov in minometov, pozneje tudi z metalci plamena. Če je napadalcem uspelo priti do nasprotnikovih položajev, so jih tam pričakali od topovskega obstreljevanja povsem zblazneli vojaki, s puškami, bajoneti, gorjačami, bojnimi noži in nabrušenimi lopatkami. Ob vsem uporabljenem sodobnem orožju se je v teh trenutkih pokazalo barbarsko bistvo vojne. Ko se je spopad ustavil, so borbo, tokrat za reševanje ranjencev, prevzeli zdravniki in sanitetno osebje. Umrljivost med vojaki je bila izjemno visoka in preživeli so le težko čakali na zamenjavo in odhod iz prve bojne črte v zaledje. V zaledju bojišča so nastala številna pokopališča. Kraji na območju bojev na Krasu in na Goriškem so bili povsem opustošeni in razdejani. Ples nasilja in smrti se je s povečano silovitostjo ponavljal v vseh dvanajstih soških bitkah.
V prvih petih ofenzivah se, kljub velikemu številu mrtvih, bojna črta na bojišču ni bistveno spreminjala. Marca 1916 so bili vojaki polkov iz slovenskih nabornih območij, med njimi tudi vojaki 17. pehotnega polka, zaradi priprav na veliko avstro-ogrske ofenzivo na Tirolskem v večjem številu premeščeni na bojišče na območje severno od Asiaga. S pehotnim polkom, ki je bil označen s številko 17 in usodami vojakov, katerih prepoznavna barva na ovratnikih je bila temno rjavo-rdeča, so povezani številni kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere vzdržljivosti, junaštva in trpljenja, od Doberdoba in Podgore, do Monte Chiese, Ortigare in Piave. Njihove pripovedi so vezane tudi na kraje v zaledju, kot je bil Judenburg, kjer so se njegovi vojaki uprli in bili grobo kaznovani, ali Lebring, kjer so se številni borili s pomanjkanjem in lakoto. Ne smemo pozabiti ranjencev v prenapolnjenih bolnišnicah daleč v zaledju in nepreštetih ujetnikov in ujetniških taborišč od Sibirije do Apeninskega polotoka in drugih lokacij in vojaških točk, kjer so »sedemnajsti« pustili svoje sledi.
Literatura
Karol Capuder, Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Celovec: Družba sv. Mohorja, 1915.
Otto Kieseweter, Mit den Siebzehnern im Weltkrieg, Vojni arhiv Dunaj (ÖST. STA/KA)
Vasja Klavora,Doberdob, Kraško bojišče 1915–1916, Celovec, Ljubljana, Dunaj 2007.
Franc Rueh, Moj dnevnik 1915 -1981, Ljubljana: Slovenska matica, 1999.
Drago Sedmak, Soška fronta 1915-1917, Nova Gorica: Goriški muzej, 1987.
Marko Simić, Po sledeh soške fronte, Ljubljana 1996.
Ferdinand Strobl von Ravelsberg, Geschichte des k.und k. Infanterie -Regiments Ritter von Milde Nr. 17, 1674 -1910, Laibach: Kleinmayr & Bamberg, 1911.
Marko Štepec (ur.) Slovenci in prva svetovna vojna 1914-1918, Ljubljana, 2010.
Marko Štepec, “Bedna kritja pod planoto tik nad Sočo”: v strelskih jarkih soškega bojišča 1915-1917, Zgodovina v šoli, št. 1-2, letnik 24, 2016, str. 28-38.
Janez J. Švajncer,»Kranjski Janezi« – tudi naša zgodovina, v: Karol Capuder, Zgodovina C. in kr. pešpolka št. 17, Ljubljana: Karantanija, 2005, str. 180 -187.
Spletni vir
Šentpetrska vojašnica 17. pehotnega polka https://www.muzej-nz.si/sentpetrska-vojasnica-17-pehotnega-polka/