Letos obeležujemo 35. obletnico razglasitve samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in spopadov, ki so ji sledili. Medtem ko je bilo premirje v Sloveniji podpisano že v začetku julija, spopadi pa so tukaj minili brez večjih civilnih ali vojaških žrtev, se je vojna za prebivalce nekaterih drugih jugoslovanskih republik poleti 1991 šele začenjala. Čeprav Republika Slovenija v naslednjih letih ni bila več del Jugoslavije, je ostala prek diplomatskih prizadevanj in drugih dejavnosti, vsaj posredno, ves čas vključena v dogajanje v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah. Vojnega dogajanja ob razpadu Jugoslavije pa iz Slovenije niso spremljali le politiki in diplomati. Mnogih posameznikov so se globoko dotaknili prizori opustošenja v njim dobro znanih krajih, ki jih je tedaj zajela vojna. Še toliko bolj, ker je imel marsikdo sorodnike, prijatelje, sodelavce ali znance, ki so se skupaj s svojimi družinami znašli v nevarnosti.
Tudi zaradi tesnih osebnih povezav so si številni posamezniki, ki so zaradi vojne zapuščali svoje domove, zatočišče poiskali v Sloveniji. Prvi begunci so v Slovenijo prišli poleti leta 1991, ko so se začeli stopnjevati spopadi na Hrvaškem. Sprva ni šlo za organiziran proces, ampak so bile to praviloma osebe, ki so jim streho nad glavo ponudili družinski člani ali prijatelji v Sloveniji. Do neke mere so se vodenja evidence in razdeljevanja pomoči takrat lotile dobrodelne organizacije, kot sta Rdeči križ in Karitas. Ko je jeseni število beguncev preseglo 2000, je organizacijo pomoči in iskanje namestitev prevzela civilna zaščita. Za preskrbo in njeno financiranje je v glavnem poskrbela država, dokler se ni v začetku leta 1992 v dogajanje vključil tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, bolj znan pod kratico UNHCR.
Ob začetku leta 1992 se je težišče spopadov umikalo iz Hrvaške. V sodelovanju z UNHCR in Hrvaško vlado se je marca tega leta začel proces vračanja beguncev iz Hrvaške na njihove domove. Hkrati pa so v Slovenijo že začeli prihajati tudi begunci iz Bosne in Hercegovine. Država se je na nov, večji val beguncev pripravljala tudi tako, da je vzpostavila zbirne centre za begunce, ki so bili pogosto umeščeni v nekdanje vojaške objekte JLA. Leta 1992 naj bi število beguncev v Sloveniji doseglo največje številke, in sicer se ocenjuje, da lahko sredi leta 1992 govorimo o več kot 70.000 osebah. Oprema v zbirnih centrih za begunce je bila zelo osnovna. Z oskrbo so še zmeraj pomagale tudi dobrodelne organizacije, prav tako pa so dobrodelne akcije organizirali podjetja in časopisne hiše. Nenazadnje je veliko fotografij iz zbirnih centrov za begunce, ki jih danes hranimo v MNSZS, nastalo prav za potrebe dobrodelnih akcij. Čeprav je bilo v Sloveniji to obdobje precejšne negotovosti, pa so k temu, da so begunci nekoliko lažje preživeli v začasnih nastanitvah, pogosto pomembno prispevali tudi lokalni prebivalci. Ti so svojim novim sosedom vozili ne le hrano in stara oblačila, temveč tudi osnovno opremo, kot so vzmetnice, odeje, posteljnina in opremo za čiščenje in kuhanje.
Ker je bilo med begunci veliko šoloobveznih otrok, je bilo treba poskrbeti tudi za njihovo nadaljnjo izobrazbo. Tisti, ki so bivali pri družinah in prijateljih, so že zgodaj pričeli obiskovati lokalne šole. Za otroke v zbirnih centrih so sprva improviziran pouk organizirali odrasli begunci, kasneje pa je za njegovo organizacijo poskrbela država, pri čemer pa so pouk še zmeraj pretežno izvajali begunski učitelji. Za čiščenje in kuhanje v zbirnih centrih so načeloma poskrbeli begunci sami. Zbirni centri so bili ponekod zaprtega tipa, tako da jih ljudje niso mogli poljubno zapuščati, in življenje v njih je bilo za odrasle prebivalce lahko zelo monotono. Tam je bilo za osnovno prehrano načeloma preskrbljeno, s težavami pa so se marsikdaj soočali posamezniki, ki so begunce dalj časa gostili na svojih domovih, saj pomoč države in dobrodelnih organizacij pogosto ni pokrila stroškov.
Pravni status beguncev so sprva urejali v skladu z Zakonom o tujcih, ki je veljal od leta 1991, vendar je bil njihov status takrat še precej nejasno definiran. Sprva je bilo govora o vojnih beguncih, vendar pa se je v začetku leta 1992 v urejanje statusa teh oseb vključil UNHCR, ki se je z vladama Slovenije in Hrvaške dogovoril za zamenjavo pojma z izrazom »razseljena oseba«. Velik del beguncev s Hrvaške je namreč v Slovenijo prispel še za časa moratorija in po mednarodnem pravu tako niso nikdar prestopili meje. Leta 1992 je bil ustanovljen še Urad za priseljevanje in begunce. Slovenija je pravni status beguncev leta 1997 uredila z Zakonom o začasni zaščiti. Status begunca z začasnim zatočiščem je takrat pridobilo okrog 5000 oseb iz BiH, dve leti kasneje pa je bil zakon uveljavljen tudi v primeru vojne na Kosovu. Z novelo zakona o začasnem zatočišču je bilo leta 2002 določeno, da so za begunce iz območij nekdanje Jugoslavije prenehali pogoji za začasno zatočišče. Do tedaj se je večina bodisi že vrnila domov, odselila drugam ali pa v Sloveniji pridobila drugačen status. Tistim osebam, ki so pravno še zmeraj imele status begunca, pa je bila z novelo zakona omogočena pridobitev stalnega prebivališča.
Z zapisom želimo ob letošnji obletnici spomniti tudi na vse, ki so kljub negotovim časom pred petintridesetimi leti na velik ali majhen način priskočili na pomoč tistim, ki jih je vojna udarila težje kot ostale. Spomniti pa želimo tudi na vse, ki so v tistih težkih mesecih morali zapustiti svoje domove.
Literatura:
Dobovičnik, Vanja Dina. ‘Prosilci za azil in begunci v Sloveniji – kratek pregled’. V: Tukaj smo! Prosilci za azil in begunci v Sloveniji. Konzorcij Živa: Ljubljana, 2005.
Deželak, Tomaž. Begunci v Sloveniji po razpadu bivše skupne države. Neobljavljeno diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino in teološka fakulteta: Ljubljana, 2016.
Fabjančič, Tjaša, Andreja Mesarič, Saša Renčelj, Katja Senčar in Anja Tkalčič. ‘Režijska knjiga Evrope: primerjalna analiza azilne politike v izbranih državah’. V: V zoni prebežništva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji. Uršula Lipovec Čebron, ur. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo: Ljubljana, 2002.