Za boljše razumevanje dogodkov, ki so privedli do razglasitve, obrambe in priznanja države Slovenije, vam v dveh delih ponujamo kratek oris osemdesetih let 20. stoletja v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.
4. maja 1980 je po nekaj mesečnem zdravljenju v ljubljanskem Kliničnem centru umrl vrhovni poveljnik vojske, države in partije. »Tekma je bila odpovedana« – je bil dogovorjen znak, ki je vodilnim slovenskim funkcionarjem naznanil dokončen odhod Josipa Broza – Tita, prvega od treh stebrov Jugoslavije – poleg predsednika še Zveza komunistov Jugoslavije in Jugoslovanska ljudska armada. Njegove funkcije so se prenesle na kolektivno predsedstvo in Zvezo komunistov.
Jugoslovanski politični vrh, ki se je od začetka sedemdesetih pripravljal na Titovo smrt, je izbruh neizogibne gospodarske krize konca desetletja, umetno zadrževal vse do sredine leta 1980. Kmalu po veličastnem pogrebu dolgoletnega predsednika, ki so se ga udeležili najvidnejši svetovni državniki, pa so se pokazale prve vidne razpoke v predvsem na tujih posojilih, ustvarjeni blaginji.
Pod pritiskom mednarodnih bančnih ustanov je bila že dober mesec zatem jugoslovanska valuta dinar razvrednotena za 30 %. Zmanjšal se je uvoz naftnih derivatov, posledično so bili konec oktobra 1982 za dobro leto uvedeni boni za njihov nakup, z omejeno vožnjo z osebnimi avtomobili po sistemu par-nepar so se jugoslovanski državljani seznanili že leta 1979. Posledica slabega finančnega položaja države je bilo tudi pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin, od olja in kave do toaletnega papirja in zdravil.
Na kakšen način je državno vodstvo v začetku 80-tih reševalo finančni dolg preko 20 milijard dolarjev?
Poleg že omenjenih ukrepov, je bil skoraj sočasno z bencinskimi boni uveden depozit – plačilo pologa ob prehajanju državne meje (prvi prehod 5000 din, vsak nadaljnji 2000 din več), ki bi preprečil odtok deviz v tujino. V vsakdanjik so posegle redukcije električnega toka, v Sloveniji manj drastično kot v drugih jugoslovanskih republikah.
Zapuščina takratnih varčevalnih ukrepov s ciljem izboljšanja energetskega položaja je tudi vsakoletno spomladansko in jesensko premikanje urinih kazalcev. Določal ga je novo sprejeti zakon o merjenju časa, ki se je tako uskladil s srednjeevropskim conskim časom. Prvič so jugoslovanski državljani kazalce premaknili za eno uro naprej 27. marca 1983 ob 2.00, obraten postopek so izvedli 25. septembra 1983 ob 3.00.
Varčevalo se je tudi z novo razporeditvijo delovnega časa ob dnevni svetlobi, med 8.00 in 16.00, sprva le v vseh republiških organih in organizacijah.
Varčevalni in stabilizacijski ukrepi prve in edine jugoslovanske predsednice Zveznega izvršnega sveta Milke Planinc (1982-1986), predstavljeni oktobra 1982, so predvideli še zmanjšanje temperature v stanovanjskih in drugih prostorih na 19°C, skrajšanje kurilne sezone, zaradi varčevanja z elektriko tudi skrajšanje televizijskega programa, ugasnjeni reflektorji na športnih igriščih, že omenjen premik delovnega časa v obdobje dnevne svetlobe, omejitev maksimalne teže hlebca kruha na 80 dkg, …
Dolg tujini se je povečeval, položaj države je bil daleč od idealnega, toda Jugoslavija se je pripravljala na izvedbo zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. Glavno mesto Bosne in Hercegovine razen snega praktično ni imela prav veliko, večino športne in turistične infrastrukture je bilo potrebno še zgraditi. To nalogo so dobila slovenska in hrvaška podjetja z največ tovrstnimi izkušnjami.
Obliž na rane je Slovencem pomenila olimpijska prisega najboljšega slovenskega smučarja Bojana Križaja v maternem jeziku ter prvo zimsko olimpijsko odličje – srebro Jureta Franka v veleslalomu.
Na političnem področju so bile vedno pogostejše srbske kritike ustave in zvezne ureditve, na drugi strani so v Sloveniji postajali vse močnejši zagovorniki odločnejšega nastopanja v zveznih organih (Mitja Ribičič, France Popit, mlajša generacija politikov).
Zaradi napetih političnih, gospodarskih in mednacionalnih razmer v državi so si slovenski politiki želeli utrditi položaj doma. »Premirje« z opozicijsko inteligenco je prineslo postopno liberalizacijo življenja (npr. večja svoboda tiska, javne razprave o do tedaj prepovedanih temah), leta 1982 je bila ustanovljena, ena od znanilk in pobudnic sprememb v drugi polovici osemdesetih Nova revija. Dve leti kasneje je eden najstarejših slovenskih komunistov France Klopčič predlagal svoje Teze za nacionalni program.
Položaj je še dodatno zaostril predlog o vsedržavnem poenotenju šolskih vsebin in učnih načrtov – t.i. »skupna jedra«. Ta je predvidel, da bi bil obvezen delež šolske snovi humanističnih predmetov zastopan glede na delež pripadnikov naroda v državi. Dvojica legendarne zasedbe štirih, Janez Menart in Ciril Zlobec, sta jeseni 1983 javno objavila kritiko šolskih jeder in v javnosti sprožila protestni val.
Tema, ki je zaposlovala in hkrati delila širšo javnost, je bilo vprašanje »narodne sprave«. Leta 1984 jo je sprožila Spomenka Hribar s prispevkom v Zborniku v spomin Edvarda Kocbeka (izšel je leta 1987), kjer je med drugim predlagala pomiritev med vojno sprtih političnih taborov in postavitev obeležja vsem med vojno padlim.
Nastale razmere so predstavljala ugodna tla za nastanek in vedno močnejši vpliv civilnih in subkulturnih gibanj, ki so delovala tudi v okviru obstoječih družbeno političnih organizacij. Zaledje so imela v prebujajočem se tedniku Mladina, ki je stopnjeval kritiko aktualnih dogajanj in Radiu Študent.
Prva polovica osemdesetih je bila tudi v znamenju razcveta slovenskih punk in novo valovskih skupin. Oder za predstavitev jim je od leta 1981 nudil festival Novi rock v ljubljanskih Križankah.
Sredi osemdesetih je postalo jasno, da je načrt gospodarske »stabilizacije« propadel, tudi zaradi nezmožnosti ali nepripravljenosti vodilnih na večje popravke obstoječega političnega sistema.
Če je bilo v republiki Sloveniji v prvi polovici osemdesetih zaznati zametke sprememb in uvod v postopno demokratizacijo, so dogodki s konca druge polovice desetletja vodili k vedno bolj jasnemu cilju – Sloveniji izven meja dotedanje države.
Pripravila: Nataša Strlič