Slovenska skupščina je 20. februarja 1991 sprejela resolucijo o sporazumni razdružitvi. Sprva se je nanjo odzval le hrvaški sabor s podobno resolucijo, reakcije nanjo so bili tudi sestanki razširjenega predsedstva SFRJ ter srečanja predsednikov republiških predsedstev v marcu in aprilu 1991.
Prvo je v organizaciji hrvaškega predsednika Franja Tuđmana, 27. marca 1991, potekalo v vili Dalmacija v Splitu, čez dober teden dni (4. aprila), so se sestali v Beogradu 11. aprila 1991 je republiške predsednike gostilo Brdo pri Kranju.
Srečanje se je začelo s prihodom predsednikov republik v idilično okolje gradu Brdo na Gorenjskem, nekdanje rezidence jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita.
Bosno in Hercegovino je zastopal Alija Izetbegović, Črno Goro Momir Bulatović, Hrvaško Franjo Tuđman, Makedonijo Kiro Gligorov in Srbijo Slobodan Milošević. Sprejel jih je gostitelj, predsednik predsedstva RS Milan Kučan.
Srečanje je potekalo za strogo zaprtimi vrati, saj do popoldneva v javnost ni pricurljala nobena vest. Novinarski radovednosti sta nato na krajši tiskovni konferenci zadostila vodja kabineta slovenskega predsednika Kučana Marjan Šiftar in njegov svetovalec za ustavna vprašanja dr. Miha Ribarič. Sporočila sta, da srečanje poteka v delovnem vzdušju, glavna tema pogovorov je bila opcija bodoče ureditve Jugoslavije. Prva, ki sta jo zagovarjata Kučan in Tuđman je predvidevala zvezo suverenih držav, svoj koncept državne suverenosti, zvezo suverenih republik znotraj ene države kot mednarodnega subjekta, je ob Bulatovićevi podpori predstavil tudi Milošević. Njegov predlog za Hrvaško in Slovenijo ni bil sprejemljiv. Podprla je nista niti bosanski predsednik Izetbegović, ki je zagovarjal nekakšno vmesno obdobje, makedonski predsednik Gligorov pa je vztrajal pri iskanju skupnih točk. O dokončnem sprejetju dogovorjenega bi se odločalo na republiških referendumih. Milošević in Bulatović sta vztrajala pri nacionalnem ljudskem glasovanju, kar so predvsem predstavniki nacionalno mešanih republik zavrnili.
Srečanje je po besedah slovenskega ministra za informiranje Staneta Staniča, na kasnejši tiskovni konferenci, potekalo v sproščenem in prijateljskem vzdušju. Osebje protokolarnega objekta Brdo je republiškim predsednikom pripravilo okusno kosilo. Na jedilniku ni manjkalo slovenskih jedi. Med drugim jim je bila na voljo dimljena postrv, ričetova juha, sirovi in ajdovi štruklji, glavno jed je zastopala telečja pletenica na način »Brdo« ter svinjska pisanica v naravni omaki ter solato mimoza. Po okusnem lešnikovem poobedku, so jim postregli še s kavo. Tudi izbor vin je odražal raznovrstnost in kvaliteto slovenskih vinorodnih okolišev: od sauvignona iz Goriških Brd, refoška koprskega okoliša do zlate radgonske penina. Predsedniki so se po kosilu sprehodili po grajskem posestvu.
Povzetek celodnevnega dogajanja je bilo nato slišati na tiskovni konferenci, ki se je začela s tri in pol urno zamudo. Vzrok – odsotnost računalnika ter posledično dolgotrajno in večkratno pretipkavanje usklajevanega besedila skupnega sporočila, ki ga je pripravila strokovna komisija. Minila je brez predstavnika BiH Alije Izetbegovića, ki se je moral nujno vrniti domov.
Prvo vprašanje na tiskovni konferenci je bilo namenjeno Slobodanu Miloševiču in sicer o odsotnosti predstavnika treh milijonov Albancev, ki živijo v Jugoslaviji. Novinarje je zanimala tudi možnost kompromisa med Srbijo in Hrvaško glede obeh predlaganih konceptov, Kučan pa je odgovarjal glede moratorija na pošiljanje nabornikov v JLA in o izjavi slovenskega obrambnega ministra Janše o nemoči vojske, da bi posredovala na slovenskih tleh.
Sklep srečanja je torej izvedbo referenduma do konca maja predvidel tudi za vse ostale republike, do slovenskega predloga za razdružitev naj bi se opredelile ostale republiške skupščine. Srbija in Hrvaška sta ustanovili mešano komisijo, ki bi reševala vedno bolj napete medsebojne odnose. Na srečanju je prišlo tudi do neformalne in neuspešne Miloševičeve ponudbe Kučanu, češ, da drugi tako ali tako ne vedo kaj hočejo ter navrgel predlog, da se sama dogovorita o možnih rešitvah.
Sklepno sporočilu je ponudilo stališča posameznih republik, ne pa zmagovalne opcije reševanja jugoslovanske državno politične krize. Dejstvo je, da se predsedniki niso uspeli ali zmogli dogovoriti o končni opciji bodoče državne ureditve.
Srečanju na Brdu sta sledili še dve, prvo se je odvijalo teden dni kasneje na Ohridu v Makedoniji, konec meseca, 29.4. 1991, so se sestali še na Cetinju v Črni Gori. BiH predvidenega srečanja v Stojčevcu ni gostila, saj je bilo zaradi zaostrenih razmer na Hrvaškem s 7. prestavljeno na 16. maj, nazadnje pa zaradi blokade delovanja zveznega predsedstva (neizvolitev hrvaškega predstavnika Stipeta Mesića na mesto predsednika predsedstva SFRJ) odpovedano. Dobra mesec dni kasneje je Slovenija razglasila neodvisnost.
Udeleženci srečanja na Brdu pri Kranju so se v naslednjih letih znašli v različnih vlogah. O takratnih dogodkih danes lahko priča le še takratni slovenski predsednik predsedstva Milan Kučan.
Franjo Tuđman je umrl leta 1999, leta 2003 se je poslovil Alija Izetbegović, v visoki starosti in po preživelem atentatu leta 1995 je leta 2012 odšel Kiro Gligorov. Petnajst let mineva od smrti Slobodana Miloševiča v haaškem zaporu, leta 2019 pa je v 63. letu starosti umrl Momir Bulatović.
Ljubljana, 13. april 2021
Avtorica prispevka: Nataša Strlič, višja kustosinja