• Brez kategorije

Svilena zemljevida iz druge svetovne vojne

Svilena zemljevida iz druge svetovne vojne

Britanski svileni zemljevidi so leta 1940 nastali kot eden prvih pripomočkov letalcem, ki so se znašli na sovražnikovem ozemlju in se poskušali prebiti do zavezniških linij ali nevtralnih držav. Svila oz. kasneje tudi rejon nista bila le bolj obstojna od papirja, temveč sta omogočala tudi enostavno in po potrebi skrito prenašanje, denimo kot robec v žepu. Po letu 1942 so bili svileni zemljevidi praviloma del posebnih kompletov za pobeg (Escape Kits), ki so ob tem vsebovali tudi druge uporabne predmete in hrano. Nekateri denimo tudi fotografije letalca v civilni obleki, ki jih je bilo mogoče uporabiti za ponarejanje novih dokumentov. V enem od takšnih kompletov imenovanem »C. M. F. (Centeral Mediterranean Forces) Pack«, ki so ga posadke v Sredozemlju prejemale od avgusta 1944, sta se nahajala dva svilena zemljevida serije 43, kompas, manjši žagin list, nekaj bankovcev in dva priročna slovarja s frazami. Svilene zemljevide so kmalu po vstopu v vojno začeli uporabljati in izdelovati tudi Američani, o svojevrstni potrditvi uspešnosti ideje pa morda priča tudi to, da so danes eden od predmetov iz obdobja druge svetovne vojne, ki jih najpogosteje povezujemo z zavezniškimi letalci.

Zemljevid
»Bartholomewev« svileni zemljevid (Jugoslavija, Grčija / Romunija, Bolgarija).Velika Britanija, ok. 1940-1943. Tekstil; višina: 32 cm, dolžina: 45 cm. MNSZS, Ak. 4541.
Zemljevid
Svileni zemljevid serije 43 C/D (Nizozemska, Belgija, Francija, Nemčija / Francija, Nemčija, Švica, Belgija). Velika Britanija, John Waddington Ltd., 1943-1944. Tekstil; višina: 73 cm, dolžina: 73 cm. MNSZS, Ak. 4517a

V muzeju je ohranjenih kar nekaj svilenih zemljevidov med katerimi bomo predstavili dva. Prvi pripada prvi seriji, ki so po avtorju predlog turističnih zemljevidov znani kot »Bartholomewevi« zemljevidi (Bartholomew Maps). V muzej je prišel marca 1980 z donacijo manjše zbirke, ki jo je hranila Osnovna šola Ivana Cankarja na Vrhniki. Podatkov o točni lokaciji najdbe, po kateri bi lahko sklepali s katero posadko in letalom je povezan, žal do sedaj nismo odkrili.

Ponesrečeni letalce so 28. avgusta 1944 pokopali v Gornjem Gradu. Ob udeležbi domačinov, partizanov in poveljstva partizanske IV. operativne cone so pogrebu prisostvovali tudi člani sovjetske in angloameriške vojaške misije. Na fotografiji je takratni vodja skupne angloameriške vojaške misije pri štabu IV. operativne cone, ameriški major Franklin A. Lindsay, ki je svoje delovanje pri partizanih opisal v knjigi Ognji v noči (Beacons in the Night). Foto: Stane Lenardič, Zbirka tekoče gradivo, črno-beli negativ na steklu, 6×9 cm, inv. št.: 1374.

Drugi zemljevid serije 43, ki je bil verjetno del že omenjenega kompleta za pobeg (C. M. F. Pack) je pripadal poročniku (P/O Pilot Officerju) Dericku Melroseu iz prostovoljne rezerve RAF-a (RAFVR Royal Air Force Volunteer reserve). Bil je edini preživeli član sedem članske posadke Liberatorja B.VI EW229 (s kodno oznako »P«) iz 34. eskadrilje (34 Squadron) 2. polka (Wing) južnoafriškega vojnega letalstva (SAAF), ki je deloval v sklopu 205. skupine RAF. Letalo je bilo zadeto na nalogi bombardiranja obrata za montažo tankov »Herman Goering Nibelungen Werke« v St. Valentinu v Avstriji 21. avgusta 1944. Zrušilo se je v bližini Gornjega Grada, kjer je bilo tedaj osvobojeno ozemlje pod nadzorom partizanov. Ranjenega angleškega letalca, ki mu je goreči bencin ob eksploziji letala opekel roke in obraz, sta našli partizanski aktivistki, »skojevki«, Ivanka Vodušek in Vera Slapnik (por. Kragelj) in ga prenesli na kmetijo Završnikovih. Poročniku Melrosu so na kmetiji opekline zdravili nekaj tednov, v začetku septembra, pa je bil priključen eni od skupin rešenih britanskih vojnih ujetnikov, ki so jih ob enem največjih pobegov med 2. svetovno vojno (pri Ožbaltu 31. avgusta 1944) partizani peljali v Belo Krajino. Tja je prispel 13. septembra 1944, 18. pa se je z letalom vrnil v Bari. Ob slovesu je Veri Slapnik, ki je zanj skrbela veš čas zdravljenja, za spomin med drugimi predmeti podaril tudi svilena zemljevida. Obdržal je le tistega, ki ga je potreboval. Zemljevida je skrbno hranila do oktobra 1980, ko ju je podarila muzeju.


Viri in literatura:

Allied Airmen and Prisoners of War rescued by the Slovene Partisans. Compiled after the records of the Head-Quarter of Slovenia. Ljubljana: Research Institute, 1946, str. 50.
Bianchi, Mathieu,Flight Gear. Flying Clothing and Equipment of the U.S, Army Air Forces in Europe, 1942-45. Paris: Histoire & Collections, 2013, str. 125-128.
Brent, Winston, 85 Years of South African Air Force. Nelspruit: Freeworld Publications, 2005, str. 214 in 217
Muzej novejše zgodovine Slovenije, Knjiga novo pridobljenih predmetov 1719 – 6886, zapisi za Ak. 4517, 4517a in Ak. 4541.
Šelhaus, Edi: Stotinka sreče. Ljubljana: Borec, 1980, str. 184-191.
WWII Escape Maps, The history of WWII Escape maps, dostopno na: http://www.escape-maps.com/escape_maps/history_of_wwii_cloth_escape_maps_table_of_contents.htm (10. 12. 2025).
Žganjar, Matija: Zlomljena krila. Reševanje zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, 2012, str. 290-295.

Vsi prispevki

E - novičnik

Brezplačne novice o dogodkih in projektih Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.