Na ogled: od 1. decembra 2022 do 24. januarja 2023
Avtorica razstave: Irena Ribič
Svetozar Guček (14. 12. 1919–22. 4. 2010), za prijatelje Zare. Sicer pa risar, predan športni delavec, napovedovalec glasbenih večerov ter fotograf in publicist.
V Dvoru pri Žužemberku rojeni Svetozar Guček je drugi in tretji razred osnovne šole opravil v Zagrebu, srednjo šolo in ekonomsko akademijo pa pozneje v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil kot aktivist zaradi izdaje najprej interniran v taborišče Dachau, osvoboditev pa je kot taboriščnik dočakal v Litomeřicah na Češkem. Po osvoboditvi se je v Ljubljani vključil v Smučarski klub Enotnost.
Ob različnih službah, ki jih je opravljal med svojo profesionalno kariero, je skoraj enakovredna, če ne celo pomembnejša, njegova druga pot, predana smučanju, smučarskim skokom, publiciranju in fotografiranju. Organiziral in vodil je tečaje za smučarske sodnike, bil tudi sam med letoma 1964 in 1974 mednarodni sodnik za smučarske skoke, član organizacijskega odbora Planica, učitelj smučanja, glavni predstavnik smučarskih sodnikov Jugoslavije pri Mednarodni smučarski zvezi, ukvarjal se je z zgodovino smučanja na Slovenskem in bil od konca osemdesetih let ocenjevalec smučarske opreme na nastopih smučanja po starem.
Njegova velika ljubezen je bila fotografija. Razpon tematike je zelo širok. Del fonda, ki ga hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, datira že v čas pred drugo svetovno vojno, v čas njegovega služenja vojaškega roka v Sarajevu v letih 1938–1939.
Njegov povojni opus je izjemno obširen in tematsko raznolik. Zajema številne posnetke iz Planice v obdobju 1948–2000. Dokumentiral je tekmovanja, podelitve medalj, obiske predstavnikov politične elite, pa tekmovalce, svetovne prvake, rekorderje v poletih, organizatorje tekmovanj …
Drugi zelo pomemben del fonda so fotografije Ljubljane, nastale v opusu Ljubljana, ki je ni več – zgradbe, ki so jih porušili. V tem primeru je Guček izjemen dokumentalist »gradbenega« dogajanja v Ljubljani v šestdesetih in sedemdesetih letih. Na posnetkih lahko spremljamo prenovo ploščadi Ajdovščina, nekdanje Titove ceste (današnje Slovenske), pa križišča današnjih Celovške, Tivolske in Gosposvetske ulice, gradnjo garaže Maximarketa in Trga republike (nekdanjega Trga revolucije). Opazujemo lahko tudi (sedaj ukinjeni) promet v samem centru mesta, pa vedute ljubljanskih ulic in parkov, pročelja hiš.
Ko govorimo o Svetozarju Gučku, govorimo o človeku mnogoterih talentov, pričevalcu časa predvsem druge polovice 20. stoletja, čigar gradivo bo vsekakor pomembna dopolnitev raziskovalcem športa, ilustracij, arhitekture in gradbeništva ter etnologije.