Likovni svet Alenke Gerlovič 1919–2010
Na ogled: od 7. novembra 2019 do 19. januarja 2020, preddverje Viteške dvorane
Avtorica razstave: dr. Meta Kordiš
»Nikoli prej, ne pozneje nisem živela tako brez vsega in vendar tako povezana z vsem, brez skrbi, srečna« […] »Ne, pri tehniki me niso marali in vendar je bil to nemara najlepši čas mojega življenja. Nikoli več nisem živela mesece in mesece tako blizu naravi. Nikoli več nisem tako verjela v smisel svojega bivanja in dela, ker se nisem nikoli, nikoli več počutila tako tesno povezane s kako človeško skupnostjo za neki cilj.« […] »Ljudje okoli mene so bili povečini zelo mladi, malo izobraženi, neslani, tudi surovi, toda vendarle pripravljeni prostovoljno tvegati življenje za nekaj skupnega, velikega.« je zapisala Alenka Gerlovič.
Umetnica in partizanka je bila strokovna sodelavka Grafičnega ateljeja Centralne tehnike Komunistične partije Slovenije na osvobojenem ozemlju, ki je deloval od poletja 1944 do osvoboditve 1945 v vaseh Stare žage in pozneje v Črmošnjicah. Partizanščina je bila za Alenko Gerlovič izjemna življenjska izkušnja, ki je na razstavi predstavljena z njenimi likovnimi deli in besedami. Posamezni vsebinski likovni in žanrski sklopi so prepleteni s citati iz njenih avtobiografskih zapisov, ki se neposredno nanašajo na konkretna likovna dela ali kontekst, v katerih so nastala. V partizanih je Alenka Gerlovič spoznala svojega moža Vita Globočnika (1920–1946). Njuna intimna vez je prikazana z risbami t. i. »partizanske krajine« iz okolice kočevskih vasi, predvsem Toplega vrha nad Črmošnjicami v jeseni 1944 in v zgodnji pomladi 1945.
Alenka Gerlovič se je rodila v meščanski družini zdravnika in gospodinje v Brežicah kot prva od štirih otrok. Višje razrede osnovne šole in gimnazijo je končala v Ljubljani. Odločila se je za študij slikarstva, ki ga je zaključila na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu spomladi 1941. Odločena, da ne bo nema priča okupacije in vojne je postala aktivistka Osvobodilne fronte. Spomladi 1944 se je morala umakniti v ilegalo in nato v partizane. V grafičnem ateljeju Centralne tehnike so zadnje leto vojne prevzemali in ustvarili večino slikovnega materiala za osrednji partizanski tisk. Šlo je za uporabno grafiko: lepake, letake, ilustracije, glave časopisov in naslove. Alenka Gerlovič pa je pomagala ustvarjati tudi partizansko gledališče (npr. scenografija za Raztrgance Mateja Bora). V grafičnem ateljeju pa se je rodilo partizansko lutkovno gledališče pri katerem je Alenka Gerlovič sodelovala kot režiserka, scenografka, igralka in pevka. Napisala tudi lutkovno igrico Jurček in trije razbojniki.
V skromno odmerjenem prostem času in nedeljskih popoldnevih so nastajali portreti, risbe, akvareli, študije in grafike likovnikov partizanov. Prvi linorez Alenke Gerlovič je Partizanska ljubezen (1944), ki sodi med najintimnejša dela partizanske grafike. Nekatera druga dela (Kurirja, 1944; Hajka, 1944) so odraz neposredne izkušnje in dogodkov v partizanih, ki so se ji živo vtisnili v spomin. Dela, ki prikazujejo okupatorjevo nasilje (Žrtev, 1945; Mučenje, 1944/1945; Maščevanje, 1944/1945) neposredno pokažejo človeško okrutnost. Motiviko vojnega nasilja, upora in partizanskega boja je zaokrožila v nedokončani grafični mapi Slovenski pasjon, v kateri je po motiviki Kristusovega pasijona upodobila trpljenje slovenskega naroda pod fašizmom. Posebno mesto v partizanskem opusu Alenke Gerlovič, kot pri nekaterih drugih partizanskih kolegih, ima t. i. »partizanska krajina«: ruševine, požgane in porušene vasi in zoglenela mrtva drevesa. Ti »izleti« v naravo so bili za umetnico posebni slikarski in intimni doživljali. Krajina je pozneje postal njen osrednji slikarski motiv.
9. maja 1945 je Alenka Gerlovič skupaj z nekaterimi soborci na tovornjaku hitela pričakati konec vojne v osvobojeni Ljubljani, kjer se je pozneje ustalila.
Vsa likovna dela, fotografije in osebni predmeti Alenke Gerlovič hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
