Preskrba z vodo je bila eden izmed resnejših problemov na kraških območjih soškega bojišča. Na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu, je vojakom na obeh straneh bojne črte vedno primanjkovalo vode. Že tako skromni vodnjaki in vodni zbiralniki niso zadoščali potrebam vse večjega števila vojakov. Posebej na prvi bojni črti, kjer so posamezne vojaške enote običajno morale zdržati od dveh do treh tednov, je bilo oteženo redno preskrbovanje vojakov s hrano in vodo. Za pitje so se uporabljali vsi dostopni viri vode, tudi reka Soča, kjer je bilo to mogoče, vojaki pa so kljub prepovedim za pitje uporabljali razne mlake in deževnico. Okužena voda je bila pogost vzrok širjenja nalezljivih bolezni. Zaradi pomanjkanja vode je avstro-ogrska vojska v času vojne zgradila več vodnjakov in vodovodov.
