Po smrti Franca Jožefa leta 1916 je njegov naslednik cesar Karel I. maja 1917 sklical dunajski parlament, ki je ob začetku vojne prenehal delovati. Tam so slovenski, hrvaški in srbski poslanci, združeni v južnoslovansko poslansko skupino, sestavili izjavo, v kateri so izrazili zahteve po preureditvi monarhije. Poimenovali so jo Majniška deklaracija in 30. maja 1917 jo je v državnem zboru prebral dr. Anton Korošec. V njej so podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, na temelju narodnega načela in hrvaškega državnega prava zahtevali, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, združijo v samostojno državno telo. Deklaracija ni bila sprejeta, saj je cesar Karel I. vztrajal pri ohranitvi monarhije v obliki trializma, torej delitve na Avstrijo, Ogrsko in novo južnoslovansko enoto, s čimer se Madžarska ni strinjala. Kljub temu je imela deklaracija velik politični in simbolni pomen, saj je v javnosti sprožila množično gibanje podpore. Pri zbiranju podpisov za Majniško deklaracijo so imele pomembno vlogo tudi ženske, ki so se z organizacijo podpisov in širjenjem idej aktivno vključile v narodno gibanje in s tem prvič množično nastopile v političnem življenju.
