Strelski jarki na frontnem bojišču so zaradi pozicijskega bojevanja postali med prvo svetovno vojno dom tisočih vojakov, čeprav so bili sprva mišljeni kot začasen, a nujen ukrep. Do pozicijskega bojevanja je prišlo zaradi napredka v orožju – strojnic, topništva in nove vojaške tehnologije, kar je vojakom v odprtem napadu povzročilo ogromne izgube, zato so se enote umaknile v utrjene položaje. Pri gradnji strelskih jarkov so morali vojaki paziti, da so bili dovolj globoki, da so nudili zaščito vojakom pred streli sovražnikov in dovolj ozki, da vojaki ne bi bili žrtve sovražnikovih granat. Vojaki so na tla položili deske, stene pa utrdili s šibjem in se tako delno zaščitili pred blatom. Za boljši pregled in lažje streljanje na sovražnikove položaje so vojaki v steno vgradili strelsko stopnico, za opazovanje nasprotnika pa so uporabljali periskop. Ozemlje med dvema jarkoma se je imenovalo nikogaršnje ozemlje ali nikogaršnja zemlja.
