Letos obeležujemo 90. obletnico rojstva Aleša Kunaverja (23. junij 1935-2. november 1984), ki je bil zaslužen slovenski alpinist in vodja šestih jugoslovanskih himalajskih odprav, snemalec prvih slovenskih himalajskih filmov, konstruktor alpinistične opreme, predavatelj in publicist.
Aleš Kunaver je slovenski himalajizem popeljal v sam vrh sodobnega alpinizma. Leta 1960, ko se je kot član udeležil prve slovenske odprave v Himalajo (Trisul, Indija), so bili še himalajski začetniki, leta 1975 pa so slovenski alpinisti pod njegovim vodstvom že posegli v sam svetovni vrh – preplezali so prvenstveno smer v južni steni Makaluja in dosegli vrh – 8475 m ter svetovni rekord v doseženi višini brez kisika. V sredini 70. let se je znašel pred dilemo: ali ustanoviti prvo alpinistično šolo za nepalske vodnike v Manangu ali voditi odpravo na Mount Everest. Odločil se je za prvo: »Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega.« Leta 1981, ko so preplezali prvenstveno smer do roba 3300 m visoke južne stene osemtisočaka Lhotseja, četrte najvišje gore na svetu, so njihov dosežek v svetu ocenili kot najtežji poseg do tedaj v Himalaji. Svojo zadnjo odpravo je Aleš vodil leta 1984 – na osem tisočak Manaslu, novembra istega leta pa se je smrtno ponesrečil v helikopterski nesreči.
Ob tej priložnosti kot predmet meseca maja izpostavljamo eno izmed njegovih številnih odlikovanj, ki mu ga je podelila Zveza za telesno kulturo občine Split (Savez za fizičku kulturu opčine Split) za njegovo zadnjo odpravo na Manaslu leta 1984.
