Mineva osemdeset let odkar so italijanske oborožene sile zapustile sile osi. Dne 3. septembra 1943 so oborožene sile Kraljevine Italije z zavezniškimi oboroženimi silami ZDA in Velike Britanije podpisale premirje. Pet dni pozneje, 8. septembra 1943, je ameriški general in vrhovni poveljnik zavezniških sil Eisenhower po radiu razglasil brezpogojno vdajo italijanskih sil, predsednik italijanske vlade Badoglio pa premirje z zavezniškimi silami. Ta dogodek je na Slovenskem poznan kot kapitulacija Italije. Z njo se je končalo tudi enaindvajset let dolgo obdobje vpoklicev primorskih Slovencev v italijanske oborožene sile, ko so primorski Slovenci in Italijani vojaško službo opravljali skupaj in se skupaj vojskovali. Tako smo za predmet meseca izbrali dva različna italijanska identifikacijska predmeta vojakov slovenskega in italijanskega rodu iz 2. svetovne vojne – Antona Poklarja in Enrica Sgalabernija. Identifikacijske medaljone in obeske so vojaki nosili, da bi jih v primeru smrti lahko identificirali, identificirane pokopali in obvestili svojce.
Kovinski medaljon v velikosti 5,2 x 3,4 x 0,3 cm ima papirnat zvitek z osebnimi podatki Antona Poklarja: vojaško okrožje Trst, letnik 1920, 1. kategorija, identifikacijska številka 12579, rojen v Podgrajah 18. 12. 1920, sin Vincenca in Katarine, roj. Jaksetič, prebivajoč v Podgrajah 29. Na drugi strani zvitka sta podatka o cepljenju proti črnim kozam (30. 3. 1940) in tifusu (2. in 20. 4. 1943). Čeprav so v italijanskih oboroženih silah že pred 2. svetovno vojno uvedli podatkovno bolj skope, a obstojnejše kovinske obeske z vgraviranimi podatki, so med 2. svetovno vojno še vedno uporabljali tudi medaljone, uvedene med 1. svetovno vojno.
Kovinski obesek v velikosti 4,6 x 3,6 cm je nosil Enrico Sgalaberni. Na obesku so poleg imena in priimka vgravirani osebni podatki: identifikacijska številka 10571 (8) in črka C, ki pomeni katoličan, imeni staršev Giuseppe in Emilia, roj. Gavanelli, letnik 1921, kraj Sollarolo [Solarolo, pokrajina Emilia-Romagna].
Anton Poklar je 2. svetovno vojno preživel, njegov medaljon je ohranil pranečak Joško Dekleva in ga podaril muzeju. Usoda Enrica Sgalabernija pa je še nepoznana. V italijanskem uradnem seznamu žrtev ni naveden. Njegov obesek je v bližini svoje hiše v vasi Palčje našla Sonja Česnik in ga podarila muzeju.
