Med najbolj ikonskimi in največkrat prikazovanimi fotografijami iz slovenskega osamosvojitvenega časa so fotografije, ki jih je 12. junija 1991 s slovensko trobarvnico na Triglavu napravil Joco Žnidaršič – fotograf, ki je v svoji karieri kot prvi med fotografi prejel nagrado Prešernovega sklada in ki je bil skoraj štirideset let edini slovenski prejemnik nagrade World Press Photo. To prestižno mednarodno fundacijo je leta 1977 prepričal z dramatično fotoreportažo Zgodba izpod Triglava. Njegova junaka sta bila natovorjeni konj, ki je drsel proti prepadu, in vodnik, ki je zdrs v prepad preprečil. Joco Žnidaršič se je v Triglavsko pogorje vračal desetletja. Na poseben način ga je osvojil in zaznamoval tudi v prelomnem letu 1991. Lahko bi dejali, da je tedaj nastala Zgodba s Triglava, njeni junaki pa so bili zastava slovenskih barv, gorski reševalci, policijski helikopter in – Triglav. Žnidaršičeve fotografije v slednjem primeru niso bile nagrajene, postale pa so – ena še prav posebej – ponarodele.
Rojstvo ideje
Na kolegiju časopisa Delo, kjer je bil Joco Žnidaršič dolgoletni urednik fotografije, so se pogovarjali o simbolno močni fotografiji, ki bi bila objavljena na naslovnici slavnostne izdaje Dela ob slovenski osamosvojitvi. Joco Žnidaršič je zagovarjal Triglav kot sveto goro Slovencev in prav tu se je porodila ideja o postavitvi zastave na Triglavu. Toda kakšne? Novega grba tedaj še nismo imeli, saj je bil v skupščini sprejet šele 24. junija 1991, dan pred osamosvojitvijo. Tedanja zastava s peterokrako zvezdo pa je bila le še simbol, s katerim se slovenski narod v rojevanju demokracije, s plebiscitom in poti v samostojnost, ni več istovetil. Joco Žnidaršič je za nasvet prosil dr. Ludvika Toplaka, člana Slovenske kmečke zveze in predsednika Družbenopolitičnega zbora skupščine. Po posvetovanju z dr. Francetom Bučarjem, je Toplak Žnidaršiču dejal, naj na Triglavu postavijo trobarvnico.
Zrežiran podvig
Joco Žnidaršič, ki je svojim fotografom priporočal kreativno fotografiranje – tudi s kančkom režije, kot se spominja fotoreporter Tomi Lombar, je bil tako pobudnik zrežirane akcije postavitve slovenske trobarvnice na Triglavu. Podvig je bil usklajen s štabom v Vili Podrožnik, ki je pripravljal vse za osamosvojitveno slovesnost. Žnidaršič se je dogovarjal z Bogom Vrhuncem, članom odbora za pripravo osamosvojitvene slovesnosti, in Janezom Brojanom, gorskim reševalcem iz Mojstrane, ki je za postavitev zastave pod svojim vodstvom organiziral dvajsetčlansko ekipo gorskih reševalcev. To so bili Janko Ažman, Mitja Brajnik, Jernej Brežan, Janez Dovžan, Joco Gostiša, Senad Halilovič, Izidor Kofler, Janez Kunstelj, Andrej Kolenc, Cveto Kemperle, Kristjan Langus, Franci Lešnjak, Rajko Lotrič, Jože Martinjak, Klavdij Mlekuž, Dušan Polajnar, Aleš Robič, Miha Smolej, Stane Šmid in Franci Teraž. Poseben polet na Triglav je omogočila slovenska policija. Policijski helikopter sta pilotirala Jože Brodar in Rajko Špitaler, operater helikopterja pa je bil Martin Rebolj.
Bela, modra, rdeča
Po slovenski deželi so zorele in dozorele češnje, pokrivala jo je modrina neba, Triglav je bil odet v snežno odejo – 12. junija 1991 se je vreme končno ustalilo in bilo ugodno za vse, za varen let helikopterja in odpravo, ter primerno sončno in dovolj vetrovno za fotografa, da je plapolajoča zastava slovenskih barv omogočala lepe motive. Za celotno ekipo je bil potreben večkraten let helikopterja na vrh Triglava v popoldanskih urah.
Nastanek ponarodele fotografije
Joco Žnidaršič je z zasneženega vrha Triglava in stoječ ob vrhu Aljaževega stolpa, ki so ga za spoznanje izkopali izpod snega, napravil niz fotografij z dvema fotoaparatoma, črno-bele negative fotografij in barvne diapozitive. Še preden je bil s helikopterjem dostavljen drog za zastavo, so nastale fotografije šestmetrske trobarvnice, plapolajoče v rokah trojice gorskih reševalcev. Sledile so fotografije dviganja in postavitve zastave na drogu. Tako visoko kot tokrat ni zastava plapolala še nikoli v slovenski zgodovini, saj je bila zaradi snežne odeje postavljena nekaj metrov nad vrhom. Tedaj je Joco Žnidaršič napravil barvno ponarodelo fotografijo. S helikopterja je v objektiv proti zahajajočemu soncu ujel ob drogu razporejene silhuete postavljavcev vihrajoče trobarvnice. Teoretik fotografije Hanno Hardt je v Žnidaršičevi fotografiji Triglava in gorskih reševalcih z zastavo videl spoj poziva k nacionalnemu ponosu, ljubezni do narave in občutenja doma. Fotografija gore po Hardtovem mnenju simbolizira osvojitev, medtem ko dvignjena zastava, ki plapola v vetru, označuje trenutek zmagoslavja. Nameščena na najvišji vrh Slovenije, je fotografija zasidrana v obrisih nacije, iz katere se dviga Triglav in z njim zgodba o nacionalnem uspehu.
Slovenska Iwo Jima
Črno-bela različica fotografije je bila res objavljena na naslovnici posebne izdaje, poimenovane Slavnostno Delo, ki je izšla v sredo, 26. junija 1991. Toda Jocu Žnidaršiču je prinesla razočaranje. Po tolikšnih prizadevanjih, posvečenih stvaritvi in objavi fotografije, ki bi apelirala na nacionalni ponos, je bila objavljena ležeča fotografija, obrezana v pokončno in potisnjena na rob naslovnice.
Medtem ko je bila na tak način objavljena fotografija razvrednotena, so ji pravo vrednost dale številne poznejše objave, tiskanje deset tisoč razglednic s tem motivom in poštna znamka oblikovalskega predloga Villa creativa, izdana ob 25-letnici samostojnosti. Ne nazadnje so v tej fotografiji teoretiki fotografije in fotoreporterji (npr. Hanno Hardt, Uroš Hočevar) videli podobnosti s fotografijo Joeja Rosenthala iz bitke za Iwo Jimo, na kateri ameriški marinci dvigajo ameriško zastavo na vrhu gore Suribachi. Na obeh fotografijah se ponovijo motivi: vrh, postavitev zastave, silhuete oz. v hrbet fotografirani postavljavci, v ozadju neskončen pogled na morje in nebo oz. na oblake, alpske vrhove in nebo. Toda pomena fotografije sta drugačna. Dvig zastave na Žnidaršičevi fotografiji se odvija na belem snegu najvišje slovenske gore in simbolizira rojstvo države. Dvig zastave na Rosenthalovi fotografiji, ki je leta 1945 prejela Pulitzerjevo nagrado, pa se dogaja med vojnim razdejanjem in v okolju številnih žrtev med japonskimi in ameriškimi vojaki. Rosenthalova fotografija izpričuje zmagoslavje zaradi vojaškega uspeha, Žnidaršičeva fotografija pa izpričuje zmagoslavje zaradi uspeha naroda. Kljub zadregam, zaradi katerih nekateri v trobarvnici prej vidijo rusko zastavo kot pa slovenske narodne barve, je Žnidaršičeva fotografija po tridesetih letih še vedno ikonska fotografija.
Tistega dne se je podvig s postavitvijo zastave končal po sončnem zahodu. Tik pred njim je Joca Žnidaršiča posebej ganil prizor, ko je senca Triglava prekrila polovico Slovenije. Posebno napetost pa ustvarja Žnidaršičeva večerna črno-bela fotografija vseh akterjev, na kateri so razvidni le še obrisi zastave, črne postave gorskih reševalcev z gorečimi baklami in helikopter.
Dogodek, ki je iz ideje o posebni fotografiji za Delo prerasel v veliko načrtovano akcijo, sta poleg Joca Žnidaršiča spremljala tudi fotograf Mirko Kunšič, ki je tedaj fotografiral za Slovenske novice, in snemalec RTV Slovenija Janez Kališnik.
Članek je bil maja 2021 objavljen v reviji SLO – slovenski zgodovinski magazin Založbe Družina. Celoten objavljeni članek si lahko preberete v pdf obliki.
Pripravila: Irena Uršič