Risba Delitev hrane v Dachauu je eno izmed redkih ohranjenih pričevanj o vsakdanjem življenju v koncentracijskem taborišču, ki združuje dokumentarno natančnost in izrazito umetniško občutljivost. Z nekaj preprostimi potezami črnega tuša je Lorbek upodobil prizor razdeljevanja obroka, tj. trenutka, ki je v taboriščni resničnosti pomenil mejo med preživetjem in izčrpanostjo.
Umetnikovo hitro, a zanesljivo risarsko gibanje ustvarja vtis živosti in neposrednosti; figure so linearno zarisane, brez senčenja ali ozadja, kar poudarja njihovo krhkost in anonimnost. Kompozicija se razteza v horizontalnem ritmu vrste, telesa pa so ujeta v monoton, skoraj ritualen red, ki ga prekinja centralna figura razdeljevalca hrane. Iz pare, ki se dviga iz kotlov, se dviga občutek minljive topline, edinega trenutka olajšanja v sicer brezizhodnem taboriščnem vsakdanu. Lorbekov zapis iz Dachaua presega svojo dokumentarno funkcijo, saj risba priča o človečnosti, ki vztraja tudi v pogojih popolne degradacije. Delo sodi v pomemben korpus taboriščne umetnosti, ki je nastajala v ekstremnih razmerah, in danes deluje kot dragocen fragment kolektivnega spomina na čas druge svetovne vojne.
Milan Lorbek (1909–1980)
Milan Lorbek se je rodil leta 1909 v Celju. Po končani osnovni šoli v Celju in Mostah pri Ljubljani se je izučil za trgovskega pomočnika, nato pa se preživljal z delom v trgovini. V tridesetih letih se je začel ukvarjati z aranžiranjem in prodajo umetniških slik ter sam intenzivneje slikal. Bil je samouk, ki ga je pritegnil svet likovnega izraza in oblikovanja. Po izbruhu druge svetovne vojne se je preživljal kot pleskar in slikar nemških napisov, kasneje kot cestni delavec. V tem času se je povezal z delovanjem Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte. Prvič je bil aretiran leta 1941, drugič leta 1942, 20. februarja 1943 pa deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je ostal do osvoboditve in se vrnil 5. junija 1945. V taborišču je Lorbek deloval v krogu pevovodje Valentina Hartmana, ki je oblikoval pevski zbor, ki je sredi razčlovečenega okolja postal simbol upora, človečnosti in notranje svobode. S petjem, druženjem in širjenjem novic so ohranjali občutek skupnosti in upanja. Lorbek je v tem času pripravil serijo taboriščnih risb, ki ga danes razumemo kot eno redkih pričevanj o umetniškem in kulturnem življenju v taborišču Dachau. V njem je z izjemno občutljivostjo beležil vsakdan taboriščnikov, prizore iz barak, delovišč in trenutke kolektivne volje do preživetja. Po vojni je Lorbek deloval kot trgovec in bil aktiven v družbenem življenju kot član Komunistične partije ter Zveze borcev. Od leta 1946 je živel v Škofji Loki, po letu 1959 pa v Preddvoru, kjer je živel do smrti leta 1980.
Pripravila: Tina Fortič Jakopič