Motiv kronista je France Mihelič prvič leta 1944, med drugo svetovno vojno, kasneje pa je motiv razvijal tako v grafični kot slikarski tehniki. Dotična grafika je bila prvič predstavljena na 1. mednarodni grafični razstavi v Ljubljani leta 1955. Mihelič je na tej razstavi predstavil pet svojih grafik in bil ob tej priložnosti tudi nagrajen s strani bienalne komisije. Grafika Kronist predstavlja fantastično-apokaliptično podoba umetnika kot kronista – zvestega dokumentalista vojnih grozot. Vključuje paleto značilnih umetnikovih metafor: požgano vas, tulečega psa, petrolejko, okno, ožgano drevo.
Mihelič je v svojem opusu ustvaril več različic motiva kronista v grafični tehniki, tako v črno-beli kot tudi barvni izvedbi. Upodobitev osrednje človeške figure se od ene grafike do druge rahlo spreminja, skozi leta pa postaja lik kronista vse bolj grotesken in deformiran. Ker kronist dokumentira vojno resničnost, je njegovo telo zaznamovano prav z grozotami, ki jih beleži in jih neprestano opazuje. Figura je napol gola, odeta le v raztrgano belo pregrinjalo – ostanek nekdanjega oblačila, zdaj povsem uničenega.
Na barvni različici grafike kronist zre naravnost v gledalca; njegov pogled je zastrmel, otrpel od groze ali napol paraliziran od besa. V rokah drži pisalo, s katerim zvesto beleži dogajanje. Deluje skoraj robotsko – kot da se roka premika neodvisno od telesa, avtomatično drsi po listu, ki ga ima položenega na kolenih. Ta motorična oddaljenost roke od zavesti kronista poudarja občutek mehaniziranega beleženja, brez čustvene distance.
Figura je osvetljena v dramatičnih barvnih kontrastih – rumenih, zelenih, rdečih in modrih tonih – kar prispeva k fantastičnemu, nadrealističnemu učinku. Kronist je postavljen v središče kompozicije in sedi na poudarjenem sedišču, ki spominja na prestol s portalom, čeprav gre v resnici za ruševino porušene stavbe. Njegov obup izvira iz okolice – iz opustošene pokrajine, ki odraža razdejanje, ki ga je za sabo pustila druga svetovna vojna.
Na upodobitvi sta prisotna še dva značilna Miheličeva simbola: ožgano drevo, ki simbolizira hkrati opustošenje in trdoživost življenja v popolnem brezupu, ter tuleči pes ali volk. Slednji motiv omogoča večplastno interpretacijo – lahko ga razumemo kot svarilo pred nevarnostjo, kot zloveščo napoved uničenja ali kot utopično prošnjo po pomoči, usmerjeno proti nebu.
France Mihelič (1907–1998) je študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je bil njegov slog sprva pod vplivom socialnega realizma. Kasneje se je razvil v izrazito osebno, ekspresivno govorico, ki je pogosto tematizirala vojno, človeško stisko in mračna zgodovinska obdobja. Zanj so značilne ekspresivne kompozicije z intenzivno pripovedno močjo. Pomemben del njegovega opusa predstavljajo prizori iz partizanskega življenja, saj je bil tesno povezan z odporniškim gibanjem med drugo svetovno vojno. Obvladal je medij risbe, grafike in slikarstva, dejaven je bil tudi kot ilustrator, kostumograf, avtor lutk in tapiserij. Od leta 1945 pa do upokojitve je bil profesor na ljubljanski ALUO. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi Prešernovo nagrado v letih 1948, 1955 in 1965.
Pripravila: Tina Fortič Jakopič