Sredi gmajne stoji. Ena izmed tisočerih je, ki tam stoje, a nanjo, prav nanjo mislim.
Vsaka skala, vsako drevo, vsak grm, vsaka cesta, vsaka ima svojo povest. Pojdi čez Kras na tiho gmajno med molčeče bore in poslušaj. Ali razumeš? Pojdi in poslušaj! In skala ti pové svojo povest, povest o življenju. Kaj zato, če je bilo to življenje bridko in samotno; bilo je. Sonce je prisijalo v kraško dolino, kaj zato, če je bila žalost v srcu. Bila je.
Skala, tista skala je, ki mislim nanjo. Kadar pojdem čez Kras in se bom zavedel svojega izgubljenstva, se bom spočil na nji. Pomislil bom in se ozrl na pokopališče v belih kamnih, na grobovih se bo bleščalo sonce. Nikogar ne bo, ki bi me pozdravil, nikogar, ki bi čutil v svojem srcu, da prihajam. In jaz bom ostal na gmajni, na tisti skali, dokler ne zatone tiho, žalostno sonce.
Pripravila: Barbara Kočevar