Likovna zbirka
Zbirka je vsebinsko orientirana v družbenokritično in angažirano umetnost, ki je nastajala med obema svetovnima vojnama. Osrednje mesto v zbirki imajo likovna dela, nastala med drugo svetovno vojno: partizanska grafika, dela iz fašističnih in nacističnih taborišč, taborišč za vojne ujetnike in okupatorjevih zaporov ter so edinstvena v evropskem merilu. V slogu po vojni režimsko usmerjenega socialističnega realizma, Muzej hrani predvsem dela, nastala za javne spomenike ter opremo vladnih in drugih javnih prostorov in predstavljajo narodnoosvobodilni boj in revolucijo, obnovo in izgradnjo domovine ter portrete narodnih herojev in političnih osebnosti.
V delih partizanske grafike v večini sledimo prizorom borbe, herojev in najbolj dramatičnih trenutkov vojne. Poznamo pa tudi nekaj upodobitev intimnih trenutkov, ljubezni, počitka in pomoči soborcem. Dotična grafika kljub zaznambi jasnega vojnega opustošenja v ozadju, v ospredje postavlja zaljubljen par ob slovesu. Par si zre v oči in se s to vezjo loči od vojne realnosti okoli in ji hkrati kljubuje.
Kip usnjarja oz. talca s predpasnikom je Kalin izdelal v zvestem sledenju maniri socrealističnega realizma. Talec s spredaj zvezanima rokama nastopa pokončno, ponosno, hrabro in kljubovalno. Načrt za spomenik v Kamniku je oblikoval arhitekt Vinko Glanz, Boris Kalin pa je prispeval bronasti kip.
Kip je na ogled v Oglednem delu depojev državnih muzejev v Pivki.
Dramatična upodobitev žene v borbi prikazuje žensko figuro v trenutku velike napetosti. Slikar se bolj kot na njenega sovražnika osredotoča na protagonistko, njeno voljo, moč in borbenost. Z ozkim kadriranjem je ženska figura posebej kompozicijsko in barvno izpostavljena.
France Kralj se je pogosto posluževal motiva akta in polakta. Torzo Muzeja novejše zgodovine Slovenije je oblikovan v ekspresivnem kiparskem izrazu. Z gladko obdelavo kiparske površine, delnim zasukom telesa in idealizacijo oblik je kipar ustvaril čutno in izrazito voluminozno podobo ženskega telesa, ki deluje prepričljivo lahkotno.
Predmet je na ogled na stalni razstavi Slovenci v XX. stoletju.
Risba je ena izmed dvanajstih predlog, ki jih je umetnik želel kasneje izdelati v lesorezni tehniki. Podobe prikazujejo pripoved o usodnem uničenju sveta, opustošenju in hkrati novem začetku. V teh upodobitvah se črtna risba v krajših potezah povezuje v manjše ploskve, ki ustvarjajo tektonsko uravnoteženo kompozicijo. Podobne nadrealne prizore je zaznati že v Miheličevih prejšnjih delih, ki jih prav tako delno zaznamuje fantazijska motivika, vendar je v Ciklu Apokalipsa izredno neposredno uporabljen prav pristop sanjskih podob – lebdečih figur, med drugim tudi Apokaliptičnega jezdeca, ki popolnoma nadvladuje prizor pod sabo.
Osnutek za linorez z motivom kronista je umetnik načrtoval že med 2. svetovno vojno. Kasneje je ta motiv udejanjil tako v grafični kot tudi v slikarski tehniki. Fantastično-apokaliptična podoba umetnika/kronista, ki nastopa kot zvest dokumentalist vojnih grozot, je ena umetnikovih najbolj poznanih podob. Vključuje paleto umetnikovih značilnih metafor (požgana vas, tuleči pes, petrolejka, okno, ožgano drevo).
Slikar je v chiaroscuro maniri upodobil večfiguralni prizor ustanovitvenega kongresa KPS. Ta je potekal v strogi tajnosti v noči s 17. na 18. april 1937, in sicer najprej v cerkvi, potem pa na kmetiji Barličevih na Čebinah nad Trbovljami. Umetnik je z močnimi svetlobnimi poudarki izpostavil vsebinsko dogajanje in portretno označil ključne osebe zgodovinskega trenutka. Gre za drugo verzijo Kosove slike iz leta 1950, ki se nahaja v Vili Podrožnik.
Slika je na ogled na stalni razstavi v Moderni galeriji Ljubljana.
Umetniki so se tudi dolgo po zaključku vojne vračali k upodobitvi medvojnih motivov in partizanska tematika je vedno znova vzniknila prav v Šubičevem opusu. Na dotičnem delu je upodobljen intimni prizor zaljubljenega para, ki ga zaradi slutnje grozot vojne ne prevzema veselje, temveč nasprotno otožnost in skrb. Slikar je površino gradil v skoraj monokromni paleti z izjemo rdečega poudarka v partizankini bluzi in s tem tudi barvno označil atmosfersko razpoloženje.
Prizor kolone vaščanov z vozovi, ki jih spremlja mladi vojak. Perpektivična uprizoritev kolone oseb je bila pogost medvojni motiv, pri čemer so upodobljenci navadno v vlogi partizanov in prikazani v odhajanju. V tej podobi se gledalcu kolona približuje. Posebej izpostavljena je figura ženskega lika v levem spodnjem kotu, ki vodi sprevod.
Kip predstavlja rahli stik moške in ženske figure, dveh neimenovanih in interniranih oseb, ki se v dramatični agoniji stegujeta proti nebu. Njuna povezanost v usodi in bolečini, ki se stalno ponavlja, je nakazana v njunih zrcalno oblikovanih torzih, grobi obdelani površini materiala in deformiranimi deli teles. Številčnost, razčlovečenje in anonimnost internirancev je poudarjena z delno upodobitvijo glav, ki se v deformirani ekspresivni gesti stegujeta navzgor. Mavčni osnutek Internirancev je kipar skupaj z Borisom Kobetom leta 1952 prijavil na mednarodni londonski natečaj za spomenik Neznanemu političnemu zaporniku (Unknown Political Prisoneer). Za svoje delo sta bila na natečaju posebej pohvaljena.
Pregelj s svojo umetnostjo vestno zabeležil absurd, nasilje in realnost druge svetovne vojne, in sicer z vidika posameznika, ki se je znašel v njej. Med svojim bivanjem v taboriščih je ustvaril več del, ki so pričale o poteku tamkajšnjega vsakdanjika. Med njimi so tudi prizori jetnikov ob omizju, ki označujejo trenutek interakcije med jetniki, skop, a vselej dejaven. Prizor je označen s skromnimi likovnimi sredstvi in le nekaj zaznambami potez in gibanj teles.
Doprsni kip Josipa Broza Tita je Marjan Keršič Belač ustvaril leta 1980. Gre za primer reprezentativnega portreta državne osebnosti, ki poleg zaznambe značilnih značajskih potez osebe vključuje tudi simbole njene politične moči. S pokončno držo in s strogim, a toplim pogledom je umetnik označil upodobljenčevo dominantno vlogo v družbi in njegovo odločnost ter se hkrati namerno izognil upodabljanju naturalistične zaznambe njegovega razpoloženja. Keršič Belač je Josipa Broza Tita pogosto portretiral v različnih kiparskih tehnikah. Dotični doprsni kip je postavljen na visok marmorni podstavek, ki sloni na nizkem lesenem podstavku.
Kip je na ogled v Oglednem delu depojev državnih muzejev v Pivki.
Delo spada med cikel risb Dekla Ančka, ki ga je umetnik ustvaril med internacijo v italijanskem taborišču Gonars. S pretanjenimi risbami je označil mlado dekle, v katerem se prebuja ženskost. Z intimnimi in erotičnimi prizori, kjer se prepletata prikrito in odkrito, je uspel zajeti pristno spoznavanje dekleta s samim seboj. Cikel Dekla Ančka je umetnik že leta 1942 razstavil v Obersnelovi galeriji na Gosposvetski cesti v Ljubljani.
Eden od šestih linorezov, ki jih je Pirnat ustvaril za grafično mapo Naša borba (Nočni juriš, Prvi je uničen, Na bunker, Partizanka, Naš top, »Maščujte me!«). Ostalih šest grafik je za mapo prispeval France Mihelič.
Doprsni portret italijanskega zdravnika v taborišču Gonars, ki je bil zelo naklonjen Nikolaju Pirnatu in drugim umetnikom. Na Cordarovo pobudo je Pirnat prejel od taboriščne komande celo naročilo gonarške madone, za katero je naredil več osnutkov, vendar do izvedbe ni prišlo.
Osnutek za partizanki lepak razdeljen na tri ločena polja, ki posmehljivo prikazujejo sovražnika v treh različnih obdobjih in napovedujejo njegov propad.
Sutjeska. Ime ene ključnih bitk, ki je pomenila preobrat v prid jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja. Zaradi velikih izgub, okrutnosti okupatorjevih sil, trpljenja in poguma je postala ena od središčnih tem mitologije in podobotvorja NOB in je zato doživela številne vizualne in monumentalne upodobitve. Te so vrh dosegle s Pregljevim mozaikom (1962) in spomeniškim kompleksom v Tjentištu na Sutjeski (1971). K temu pa bi lahko šteli tudi filma Sutjeska (1973). Slikarska osnutka Marija Preglja in številne študijske risbe ter skice za veliki mozaik so v Sloveniji edini ohranjeni likovni vir vrhunca tako umetnikovega kot tudi slovenskega posvetnega stenskega slikarstva. Zaradi indirektne mozaične tehnike se osnutek »bere« zrcalno od desne proti levi. V delu se zrcali Pregljeva osebna izkušnja nasilja, trpljenja, lakote in medčloveške okrutnosti v dolgem vojnem ujetništvu.
Plakat (vabilo) na slikarsko razstavo slikarjev samoukov (Drelse Otmar, Dular Slavko, Horvat Valentin, Kranjc Jože, Kresal, Belič), ki so poleti 1942 obiskovali slikarsko šolo v taborišču Gonars (z dovoljenjem taboriščne uprave). Tekst na plakatu: Taborišče “a” Gonars / Danes bo ves dan odprta / slikarska razstava otvoritev ob 10. uri / risb in karikatur / Razstavljajo: Drelse / Dular / Horvat / Kranjc / Kasal / Pirnat (prečrtano), Belič.
Med osmimi volilnimi plakati Ive Šubica, ki jih hranimo v Muzeju, poudarjamo plakat z žensko kot osrednjo figuro in s sloganom »Slovenka, svobodna si in prvič boš volila«. Natisnjen je bil 7. aprila 1944 v ilegalni partizanski Grafiki 11a.
Vloga žensk je bila na partizanskih plakatih močno poudarjena, kar je bilo izraženo tako s sliko kot z agitacijskimi slogani. Simbol ene temeljnih pridobitev narodnoosvobodilnega boja, širše volilne pravice, so bile prav ženske.
Tone Kralj je ustvaril več variant motiva gradnje Nove Gorice, tako v slikarski kot tudi v grafični tehniki. V tej upodobitvi se je motivno močno približal socrealističnim težnjam po dokumentiranju kolektivne družbene izgradnje domovine z množico voluminozno in vehementno oblikovanimi delavci. Kljub temu to beleženje skupinske akcije poteka brez pravega patosa, skupinske udarniške energije in optimizma ob grajenju skupne prihodnosti, zato je slika poleg svoje zanimive izraznosti pomembna tudi kot komentar oz. interpretacija socrealističnih oblikovnih zahtev tistega časa.
Dramatični in čustveno nabiti prizor bega ilegalca pod bodečo žico nas popelje v trenutek največje napetosti. Z veliko figuro v prvem planu in perspektivično zaznambo pokrajine v ozadju umetnik vključi gledalca neposredno v upodobljeni prizor in s tem izzove njegovo reakcijo. Kralj je z barvno paleto, gibanjem in gestami upodobljenca zajel tako njegov fizični napor ob begu kot tudi njegov prepričljiv čustven odziv strahu in nemira.
Slika ženske figure v modrem kostimu pred zelenim ozadjem.
Muzej hrani 78 dragocenih risb, ki jih je v koncentracijskem taborišču Dachau v letih 1944–1945 ustvaril Vlasto Kopač. Vključujejo prizore vsakdana v taborišču; umivanje, delo, mučenje, kaznovanje, portreti in smrt. Dotična podoba prikazuje kolono taboriščnikov na poti v kopalnico.
Partizansko lutkovno gledališče je leta 1944 na osvobojenem ozemlju Bele krajine začelo delovati iz potrebe po kulturni dejavnosti in izražanju takratnih aktualnih političnih razmer. Glavni pobudnik za to borbeno, propagandno, veselo in ironično gledališče je bil avtor lutk, kipar Lojze Lavrič. Prva predstava lutkovne igre Jurček in trije razbojniki je bila uprizorjena na silvestrski večer 1944, nato pa so z njo gostovali po osvobojenem ozemlju. Vseh 16 lutk je po zamisli umetniške skupine Centralne tehnike KPS ročno izdelanih iz med vojno dostopnega materiala. Lutke so v Muzeju od leta 1953, od leta 1962 pa tudi rekonstrukcije kulis.
Pengov v dotični upodobitvi upošteva vsa primarna določila socrealističnega slikarstva. Z izbiro poenotene množice v gibanju in misli prikaže takrat tako zaželeni motiv zborovanja, polnega optimizma in delovnega zanosa. Z izpostavitvijo ženske figure z zastavo poudari enakovrednost pomena obeh spolov v povojni rekonstrukciji družbe in izgradnji nove domovine.
Izredno eksplicitna podoba dogajanja v koncentracijskem taborišču Kampor na otoku Rabu. Prizorišče je razdeljeno v več prostorskih planov in manjših prizorov, ki pričajo o surovi realnosti bivanja v internaciji.
V nemškem taborišču Allach, podružnici Dachaua, je po osvoboditvi taborišča maja 1945, med pričakovanjem povratka v domovino, Boris Kobe, arhitekt in slikar, na »slovenskem bloku« (št. 10) ustvaril zelo izvirno in posebno umetniško delo, komplet 54 risb – kart majhnega formata 9 x 6 cm, narisanih s tušem in z barvnimi svinčniki, z naslovom Taboriščni tarok. Ikonografija Taboriščnega taroka se zelo razlikuje od klasičnih podob na navadnih tarok kartah. V sklopu kart s figurami je umetnik upodobil taboriščnike kot nadomestilo za kralje, kraljice, konjenike (kavale) in fante, kot jih poznamo pri klasičnem taroku. Umetnik je na svoj izvirni način na kartah narisal prizore krute resničnosti, ki jih je kot interniranec doživljal v treh koncentracijskih taboriščih. Ko je Kobe na srčev as zapisal »PRINTED BY KOBE BORIS NO 142841 KZ-ALLACH«, je poudaril, da so bili jetniki v taborišču popolnoma razčlovečeni in ponižani na najnižjo možno raven, saj niso bili obravnavani kot ljudje, temveč zgolj kot gole številke. Eno od njegovih sporočil morda lahko razumemo tudi tako, da je bilo vse, kar so počeli s taboriščniki, en sam absurd in kruta igra s človeškimi usodami in življenji, nenazadnje pa tudi kot opomin in svarilo, naj se podobna kruta igra nikoli več ne odigra.
Taboriščni tarok je vpisan na Nacionalno listo Spomin sveta.
Batičev številčen opus se poleg spomeniške in javne plastike, portretov, grafike, ilustracij in slik razteza tudi v polje male plastike. Sedeče dekle je primer bolj osebnega pristopa k obravnavanemu motivu z izjemno plastično obravnavo figure in gladkim pretokom oblik. Dekle je prikazano v kontemplativnem duhu, trenutku spokoja in miru. Njeno telo s posameznimi idealiziranimi detajli in s stilizacijo gornjega dela deluje nežno, elegantno in fragilno.
Kip je na ogled v knjižnici MNSZS.