Življenje vojakov v strelskih jarkih prve svetovne vojne 1914-1918

Kaj je pozicijsko bojevanje?

Pozicijsko bojevanje je bila ena od glavnih značilnosti prve svetovne vojne. Vojaki nasprotnih strani so se zaradi obojestranske nezmožnosti hitrih premikov in prebojev vkopali v strelske jarke in kaverne. V njihovem neposrednem zaledju so nastajali razvejani sistemi vojaških objektov za preskrbo, bolnišnic, verskih objektov, skladišč, prometnih komunikacij, razuševalnic, zabavišč in pokopališč.

Nasprotujoče armade so se v Evropi vkopale od obal Atlantskega oceana do švicarske meje, od Baltika do Črnega morja. Strelski jarki so prepletli obalo, ki je čuvala vstop v Bosporsko ožino in bojna črta med Italijo in Avstro-Ogrsko je potekala od Stelvia na švicarsko-italijansko-avstro-ogrski tromeji do Jadranskega morja. Prva svetovna vojna je bila »totalna,« »industrijska vojna«, v kateri so množice vojakov z vlaki vozili do železniških postaj v bližini prvih bojnih črt in za njihovo preživetje vpregli vse gospodarske in človeške zmogljivosti zaledja. Pri tem ni šlo le za izčrpavanje in vzdržljivost vojakov na bojiščih ampak tudi za izčrpavanje na »domači fronti,« v zaledju, kjer so se prebivalci morali vsakodnevno boriti za preživetje z zagotavljanjem zadostnih količin hrane in ostalo preskrbo. Izčrpavanje, umiranje in življenje v jarkih je nepričakovano trajalo vse do premirja novembra 1918 s številnimi posledicami, ki so zaznamovale 20. stoletje.

Zakaj so se vojaki vkopali v jarke?

Vojne v strelskih jarkih, pozicijske vojne v takšnem obsegu ni pravzaprav nihče načrtoval. Vojni strategi so v svojih vojnih načrtih predvidevali nasprotno: hitre premike, hiter zlom nasprotnika in kratkotrajno vojno. Med njimi je bil tudi načelnik avstro-ogrskega generalštaba Conrad pl. Hötzendorf. Takšna strategija je poleti 1914 povzročila, da so pehotne in konjeniške enote v valovih jurišale na nasprotnika in posledica so bile velike izgube med vojaki. Vojaški načrtovalci so pred vojno vlagali v utrdbe in pri tem pozabili na industrijski razvoj orožja, ki je povečeval rušilno moč topniškega ognja in hitrost mitralješkega streljanja, ki sta povzročila pravo katastrofo med vojaki. Med njimi so bili v prvih spopadih v Galiciji zdesetkani tudi vojaki iz slovenskih nabornih območij, kot del 3. korpusa avstro-ogrske armade. V enem najbolj citiranih spominskih zapisov izpod peresa Ivana Matičiča, vojaka 27. domobranskega pehotnega polka, kasneje preimenovanega v 2. gorski strelski polk, beremo:

»In tedaj so nas pošteno »požegnali« in z gostim ognjem in svincem krstili naš polk in ves tretji kor. In v nekaj urah je bilo dopolnjeno in končano vse naše ogromno delo, končane vse priprave. Naše čete so šle naprej kot teleta v klavnico, brez glave, brez vodstva… Prej smo vedno mislili, da pojde vse tako v redu, kot je šlo na vežbališču in ob paradah… A zdaj je padalo vse navzkriž, zvijalo se v krvi, ječalo, skrivalo se, bežalo… Vse navzkriž je treskalo, žvižgalo, frčalo – gališke poljane so zakrvavele… Take vojne si nismo predstavljali in o tem nam niso nikdar pravili naši oficirji…«

Po takšnem ognjenem krstu se je bila vojska prisiljena umikati, bežati in se začeti vkopavati. »Kdor ne napreduje se umika in propada,« je zapisal zgoraj omenjeni avstro-ogrski poveljnik, a njegov strateški koncept je v vojni resničnosti kmalu prešel v defenzivo. Številni vojaki so umrli, bili ranjeni, ujeti ali so dezertirali in namesto »povratka domov do božiča,« so se vojaki, ne le na vzhodnem, ampak tudi na drugih bojiščih, vkopali in vojna je postala dolgotrajna pozicijska vojna izčrpavanja.

To se seveda ni zgodilo povsod v istem času in ne povsem enako. Tam, kjer ni bilo jasne bojne črte in »razmejitve« med bojiščem in zaledjem, je najvišjo ceno plačalo civilno prebivalstvo, prepuščeno vojaškemu ropanju in nasilju. Tako je bilo v Belgiji v začetku vojne, v Galiciji med avgustom 1914 in februarjem 1915, v Srbiji po umiku srbske vojske 1915 in 1916, po preboju pri Kobaridu 1917, med reko Sočo in Piavo ter drugje.

Zakaj takšen potek bojne črte na soškem bojišču?

Ob reki Soči se je maja 1915 z italijanskim napadom na Avstro-Ogrsko oblikovala 90 kilometrska bojna črta. Potekala je po gorskih vrhovih in grebenih od Rombona proti Jadranskemu morju ob reki Soči.

Avstro-ogrski obrambni položaji so z izjemo goriškega in tolminskega mostišča potekali po levem bregu Soče čez Kras do Jadranskega morja. Obe mostišči sta imeli za avstro-ogrsko vojsko življenjsko pomembne železniške in cestne komunikacije ter mostove. Avstro-ogrska vojska, ki je imela svoje enote od poletja 1914 na vzhodnem in balkanskem bojišču, se zaradi šibkih rezerv ni odločila za obrambo celotne mejne črte, ampak se je umaknila na lažje branljive gorske položaje nad reko Sočo.

Italijanska vojska je v enajstih ofenzivah skušala prebiti nasprotnikovo obrambo, a razen skromnih vojaških uspehov za ceno velikanskih človeških žrtev, pri tem ni bila uspešna. Položaji so se v vseh italijanskih ofenzivah kljub velikemu številu mrtvih le malo spreminjali. Najbolj krvavi boji z največ žrtvami so bili na južnem delu soškega bojišča – na Krasu, kjer je bila glavna smer napadalčevega pritiska v želji, da bi zasedel Trst in Gorico, se prebil prek Postojnskih vrat v notranjost monarhije in jo izločil iz vojne.

Katere so bile značilnosti bojevanja ob reki Soči?

Bojevanje ob reki Soči je potekalo v težkih visokogorskih in kraških področjih, kjer je primanjkovalo vode. Branilci so bili zaradi gorskih položajev v strateško ugodnejšem položaju, čeprav so bili številčno šibkejši in jim je primanjkovalo potrebnega vojnega materiala in orožja. Obrambni položaji so bili posebej v začetku spopadov zelo slabo utrjeni, potrebno jih je bilo še zgraditi. Pred vstopom Kraljevine Italije v vojno avstro-ogrsko vodstvo bivše zaveznice ni želelo izzivati z večjimi utrjevalnimi deli ob meji. Zato so imele prve enote ob prihodu na bojišče zelo slabe zaklone, ki so jih v veliki meri morale šele zgraditi. Večino časa so tako vojaki na bojišču kopali strelske in povezovalne jarke, kaverne in utrjevali kamnite zaslone. Intenzivnejše življenje je večinoma potekalo ponoči. V kraški poletni vročini pod stalnim opazovanjem nasprotnika so vojaki podnevi mirovali, posebej na izpostavljenih položajih, da niso vzbujali pozornosti.

Amandus Pepernik, vojak 87. celjskega polka, je v svojih spominih zapisal: »Neverjetno se zdi, toda res je, da je vzdržalo naše moštvo za škarpami tako mirno, da Italijani o njem niso ničesar slutili. Neštetokrat se je zgodilo, ko se je začelo mračiti, da so na teh mestih italijanske patrulje popolnoma mirne duše prekoračile škarpe. Presenečeni sovražnik, ki ni slutil, da so naši za škarpami, se še položaja niti zavedel ni, in že je naše ročno orožje končalo krvavo žetev.«

Premikanje in prehranjevanje se je večinoma dogajalo ponoči. Takrat so bojišča razsvetljevali reflektorji in signalne rakete. Preskrba s hrano, vodo in opremo, kot tudi menjave moštva na prvi bojni črti, so se dogajale ponoči. Sčasoma so bili položaji vse bolje utrjeni in domišljeno zgrajeni, v njihovem zaledju pa je nastajalo pravo mravljišče kuhinj, bolnišnic in drugih za vojsko pomembnih objektov.

Kako je izgledalo vsakdanje življenje v strelskih jarkih?

Boji ob reki Soči so trajali 28 mesecev, kjer se je odvilo 12 ofenziv, v vmesnih obdobjih pa so imeli vojaki veliko časa, ki so ga večinoma porabili za delo in počitek. Na obeh straneh prvih bojnih linij so bile bivalne razmere izjemno slabe. Vojaki so bili utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Na bojišču so ostajala nepokopana trupla, razmnožile so se uši in podgane. Vonj razpadajočih trupel se je mešal z zadušljivim vonjem eksplodiranih granat. V strelskih jarkih so se širile bolezni, med njimi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev zgrajeni hitro, zato so nudili le slabo zaščito pred silovitim topniškem obstreljevanjem. Velika težava je bila žeja, saj je na kamnitem, od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode.

Prav tako je bilo na prvi bojni črti oteženo redno preskrbovanje vojakov s hrano. Pri tem so bili avstro-ogrski vojaki v prvem obdobju vojne 1915–1916 celo brez čelad, ki bi jih ščitile pred smrtonosnimi izstrelki in kamenjem. »Pravih priprav, ki bi nas varovale pred pozdravi, katere nam je sovražnik pošiljal po zraku, in ki bi nam zavarovale naše drage glave, še nismo imeli. Jeklene čelade so nam bile še neznane. Odvrnile bi od marsikoga smrt. Smrtne rane na glavah so izvirale od šrapnelnih krogel, večinoma pa od udarcev kamenja, ki ga je strelivo metalo med nas. Bili pa niso samo kamenčki, ampak tudi kamni, ki so bili včasih težki deset do petdeset in še več kilogramov.«

Stalno utrjevanje položajev, popravki strganih telefonskih kablov, prenašanje municije, hrane in vode je od vojakov zahtevalo izjemne napore. Pri tem so bili jarki vedno boljši v smislu zaščite in vedno bolj dodelani v smislu povezovalnih in komunikacijskih rovov in poti. Vojaki, posebne inženirske enote in mobilizirani rudarji, so poglabljali kaverne in se trudili izkoristiti čim več naravnih danosti, kot so bile kraške jame, za vojaška zaklonišča, bivališča in skladišča. Po ofenzivah je bile potrebno popravljati porušene žične ovire, obrambne zidove, strehe jarkov in odpravljati vse druge pomanjkljivosti, ki so nastale.

Strelski jarki so bili od nasprotnikovih odmaknjeni med 20 in 100 metrov, odvisno od položajev, konfiguracije zemljišča in območja. Vmes je bila “nikogaršnja zemlja“, prepletena z žičnimi ovirami, kraterji od eksplodiranih granat in polna ostankov nepokopanih trupel.

Občasno so nastopila začasna kratka premirja, med katerimi so vojaki iz vmesnega nikogaršnjega ozemlja pospravljali trupla in pomagali ranjencem. Na takšni vmesni zemlji so si na zahodnem bojišču že za božič leta 1914 nasprotni britanski in nemški vojaki izmenjavali darila, se fotografirali (fotografijo hrani londonski Imperialni vojni muzej) in na grozo višjih poveljstev celo igrali nogomet.

Kako je izgledalo bojevanje?

Ofenzive so se na soškem bojišču začenjale z nekajurno ali nekajdnevno topniško pripravo. Na zahodnem bojišču so bile večdnevne ali celo teden in več dni trajajoče topniške priprave pred napadom pehote povsem običajne. Namen topniške priprave je bil uničenje obrambnih naprav, žičnih ovir, čimbolj psihološko in fizično zlomiti ali onesposobiti nasprotnika. Potem je iz strelskih jarkov prek lastnih ovir in nikogaršnje zemlje planila pehota. Pričakal jo je silovit nasprotnikov topniški in mitralješki ogenj, ki je pogosto preprečil dostop do strelskih jarkov. Novi in novi valovi napadalcev so tako ostajali ujeti na nikogaršnji zemlji. Tisti, ki so prišli do nasprotnikovega jarka so bili sprejeti z vsem mogočim – tudi hladnim orožjem. To se je ponavljalo iz ofenzive v ofenzivo, z uporabo vedno večje količine orožja, kmalu tudi bojnih plinov in metalcev ognja.

Pri tem seveda bojevanje ni bilo tako statično, kot si običajno predstavljamo. Na soškem bojišču, posebej v začetku, ko so bili položaji slabše zavarovani, se vojaki niso preprosto skrivali za zakloni na prvi bojni črti, ampak so se umaknili več deset metrov stran in na prvi bojni črti pustili le nekaj vojakov t.i mrtve straže. Po topniški pripravi, ki je »tolkla« nasprotnikovo bojno črto, se je pred napadom topniški ogenj preusmeril na nasprotnikovo bližnje zaledje. S tem je skušal preprečiti dotok rezervnih enot in obenem omogočiti napad lastni pehoti proti nikogaršnji zemlji. To je bil znak branilcem, da so planili nazaj v svojo prvo bojno črto in tam z vsem mogočim orožjem pričakali nasprotnika. Ta nori ples nasilja se je ponavljal in množil bližnja množična pokopališča, ranjene in invalide. Ko so novinci kot del novih enot prvič prišli na bojišče, so se le težko znašli v labirintu strelskih in povezovalnih jarkov. Običajno niso vedeli niti, kje so potekali lastni položaji in kje je bil nasprotnik.

Na Krasu so najhujši boji potekali na širšem območju Doberdoba. Topničar Albin Mlakar se je spominjal: »Okrog 10h zvečer sem opazil na istrski strani močno nevihto. V smeri Doberdoba pa je grmelo in bučalo iz sovražnih žrel, kakor bi dež padal. Strel na strel, en strel se je izlival v strel, tako, da je bilo eno samo strašno bučanje. Človeka spreleti groza.« Med vojaki številnih narodov monarhije so bili med branilci nekaterih najtežjih položajev tudi slovenski vojaki. »Tam od Opatjega sela je prihajal na pomoč 10. maršbataljon 17-ih, ki je prihitel menda prav iz Ljubljane. Ves popoldan je cepal mož za možem v presledkih 20 korakov, oškropljen s šrapneli. Zbiral se je v dolinici za Sv. Martinom. Drugo jutro je prišel v ogenj, a je bil strt kot mi, poldruga stotnija ujeta, drugo razkropljeno, ranjeno ubito.«

Doberdob, Šmihel, Batognica, pozneje Sabotin, Fajti hrib in Škabrijel so le nekatera območja soškega bojišča, ki so ostala v spominih napadalcev in branilcev po krvavih in neusmiljenih bojih za vsako ped zemlje. Naj tokratno predstavitev zaključimo z besedami vojaka Jakoba Zemljiča, ki je o posledicah bojev ob reki Soči zapisal: »Mi nismo bili več ljudje, tudi zverine ne, ampak čisto nekaj drugega, kar sploh nima imena. V nas je zamrl vsaki človeški čut, vsako usmiljenje, vse kar smo imeli človeškega smo izgubili.«

Besedilo pripravil: dr. Marko Štepec
Uredila: mag. Nataša Robežnik

Za vedoželjne

Vojni dnevnik slovenskega vojaka Filipa Jurkoviča iz Gornje Radgone. RTV SLO, 18. 11. 2017-13. 1. 2018