Družbena dogajanja ob koncu šestdesetih let so dobila odsev tudi med študenti, ki so bili poseben del političnega dogajanja. Študentsko gibanje, ki je bilo prav tako izraz liberalističnih pogledov v komunistični partiji in družbi, je v Sloveniji svoj vrh doseglo spomladi 1971, čeprav so študentje že vse od konca druge svetovne vojne dalje s svojim delovanjem posegali v politično življenje.
Študentsko gibanje po koncu druge svetovne vojne
Politično delovanje študentov je bilo zelo razgibano že v prvem obdobju po koncu druge svetovne vojne. Sprva so poudarjali organiziranje udarniškega dela pri obnovi in graditvi Študentskega naselja pod Rožnikom v Ljubljani ter t.i. idejnopolitično delovanje. Študenti so se precej angažirali tudi med tržaško krizo v začetku petdesetih let. Študentska organizacija, od leta 1951 so bili študentje organizirani v Zvezi študentov Jugoslavije, je bila upoštevanja vreden politični dejavnik v Sloveniji, čeprav je bila vanjo vključena manj kot polovica študentov, politično aktivnih pa jih je bilo le približno 3 odstotke. Februarja 1954 so študentje prvič volili svojega predstavnika v univerzitetni svet, izvoljen je bil Marko Bulc, dve leti kasneje pa Stane Dolanc. Sicer pa večina študentov Zveze študentov ni imela za svojo organizacijo. Študenti so še posebej v začetku šestdesetih let precej pozornosti namenjali vlogi in položaju izobraženstva v družbi. Študentsko gibanje je v veliki meri ostajalo na ravni reševanja študijskih problemov in gmotnih življenjskih razmer v študentskih domovih. Zgolj študentsko oziroma univerzitetno problematiko je začelo študentsko gibanje presegati šele od konca šestdesetih let naprej, pa še tedaj bolj posredno.
Značilnosti študentskega dogajanja v Beogradu in Ljubljani v letih 1968–1969
Leta 1968 je gospodarska reforma že v glavnem propadla, socialni in politični nemir, ki je podobno kot drugo Evropo zajel tudi Jugoslavijo, pa je skupaj z napetimi razmerami po sovjetskem vojaškem posredovanju na Češkoslovaškem okrepil nasprotnike političnih sprememb.
Gibanja med študenti v takratni zvezni jugoslovanski državi leta 1968 so imela svoje izvire v aktivnostih intelektualcev in na univerzah, zlasti v Beogradu, Ljubljani in v Zagrebu. Precejšen je bil tudi vpliv mladinskih in študentskih gibanj v tujini, zlasti v ZDA in Franciji.
Do odkritega izbruha nezadovoljstva je prišlo najprej v Beogradu, kjer so se študentje v začetku junija zaradi banalnega razloga – prenapolnjene dvorane ob zabavni prireditvi – spopadli s policijo. Spopad se je spremenil v demonstracije, le-te pa po brutalnem policijskem nastopu v pravi upor. Glavni vzrok za študentski protest so bile predvsem socialne in gospodarske razmere doma. To je bilo jasno takoj, ko so študentje zasedli predavalnice in preimenovali beograjsko univerzo v »Rdečo univerzo Karla Marxa«. Pri tem so uživali podporo profesorjev, ki so komunistični vrh že prej kritizirali, da z gospodarsko in politično reformo opušča socializem. Vsi skupaj so se tako nedvoumno postavili na stran partijskih tradicionalistov in kritikov reformnih ukrepov, saj so državne in politične voditelje obtoževali, da so z opredelitvijo za tržna načela odprli vrata kapitalizmu in »rdeči buržoaziji« ter povzročili socialno razslojevanje in brezposelnost, ki je za »prave komuniste« povsem nesprejemljiva.
Po teh dogodkih so beograjski študentje pripravili dolgoročen akcijski program, v katerem so se zavzeli za odpravo brezposelnosti, učinkovito zaposlovanje mladih strokovnjakov, odpravo socialne neenakosti, pospešen razvoj samoupravljanja in demokratizacijo družbenopolitičnih organizacij ter zahtevali preprečitev poskusov razkrojevanja družbene lastnine in zakon o stanovanjskih razmerjih.
Želimir Žilnik – Lipanjska Gibanja: Film o študentskih demonstracijah v Beogradu leta 1969. Vir: YouTube.


Zahteve beograjskih študentov so podprli tudi študentje na zboru v Študentskem naselju v Ljubljani. Konec maja 1968 je študente vznemiril sklep sveta Študentskega naselja, da se mora, podobno kot prejšnja leta, nekaj objektov v Študentskem naselju izprazniti za potrebe turizma, povišale pa naj bi se tudi stanarine.
Zborovanja (ki je sovpadlo s študentskimi nemiri v Beogradu) v dvorani Študentskega naselja se je junija 1968 udeležila množica študentov z vseh ljubljanskih fakultet, ki so na republiški Izvršni svet naslovili zahteve po povečanju sklada za štipendiranje in uvedbi socialnega zavarovanja študentov na podlagi njihovega študentskega statusa, zavzeli so se za ureditev gospodarskih razmer v državi in preprečevanje neupravičenega bogatenja posameznikov.
To zborovanje je bilo mejnik v študentskem gibanju. V tem času se je spremenila tudi njihova organiziranost. Iz Zveze študentov je leta 1969 nastala Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov, v katero so bili vključeni vsi študentje ljubljanske univerze, do konca leta 1969, ko je bila ustanovljena Skupnost študentov Slovenije, pa se je ta razširila še na študente visokošolskih in višješolskih centrov izven Ljubljane. Po junijskih dogodkih je oblast študentom ugodila v večini njihovih zahtev.
Vsekakor je bila pomembna pridobitev junijskih dogodkov leta 1968 ustanovitev Radia Študent v maju 1969, ki je imel v študentskem gibanju na ljubljanski univerzi pomembno informativno in propagandno vlogo.

Zahteve študentov se v začetku 70-ih let spremenijo
Od spomladi 1970 so študentje odločneje posegali v politična dogajanja, zlasti v tista, povezana z mednarodnim dogajanjem. Njihovi pogledi na vlogo Jugoslavije v njem so bili kritični, tako da lahko govorimo o prvih znakih politizacije in radikalizacije študentskega gibanja. Organizirali so vrsto protestnih akcij, ki so jih spodbudili mednarodni dogodki, kot sta bila vojna v Vietnamu in vdor vojaških enot ZDA v Kambodžo, protestirali so ob obisku ameriškega predsednika Nixona v Jugoslaviji itd. Posebno pozornost so ljubljanski študentje namenjali tudi slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in v Italiji. Po volilni skupščini Skupnosti študentov ob koncu leta 1970 se je študentsko gibanje bolj spolitiziralo. Vodstvo je prevzela intelektualna »elita«, ki ni bila neposredno socialno ogrožena.
Dogajanje aprila 1971 na Aškerčevi v Ljubljani
Aprila 1971 je študentsko gibanje postalo množično in je iz »forumske« oblike dela prešlo na ulico. Razmere so se zaostrile ob problematiki prometa in hrupa, ki ga je ta povzročal na Aškerčevi cesti, eni najbolj obremenjenih ljubljanskih prometnic, ob kateri je vrsta fakultet in srednjih šol. 14. aprila, na dan napovedanih akcij, se je pred poslopjem Filozofske fakultete na Aškerčevi cesti zbralo okoli 2000 študentov, vzklikali so parole, predstavniki študentov in prof. Vojan Rus pa so spregovorili o kritičnem položaju pedagoških ustanov ob Aškerčevi cesti.
Po eni uri, po napovedanem koncu programa, se razgreti študenti niso odzvali pobudi »legalistov« o mirnem razhodu, ampak so se odpravili proti središču mesta. Pogodili so se z milico, ki jim je dovolila, da svoje zahteve preberejo pred Skupščino. Ko jim predsednik občinske skupščine zaradi pomanjkanja finančnih sredstev skorajšnje rešitve problema ni mogel obljubiti, so se mirno razšli, zahtevali pa so, da s v desetih dneh uredi nov sistem obvoznih cest, sicer bodo prisiljeni akcije zaostriti. Kljub relativno neuspešni akciji, pa vendarle zaradi velikega števila sodelujočih študentov ta dogodek pomeni odločilno etapo v razvoju študentskega gibanja. S tem se je gibanje notranje okrepilo ter razširilo svojo dejavnost na osnovni cilj – izboljšanje družbenih razmer za vse.
Akcija uprave javne varnosti na Filozofski fakulteti
Reakcijo Službe državne varnosti je v tem času zbudil napis v avli Filozofske fakultete; v njem je študent Franko Adam zapisal, da je nastopil čas gverile, pozval proti avtoritarizmu in porajajočemu se kapitalizmu. Hkrati je nasprotoval tudi prilivu tujega kapitala v jugoslovansko gospodarstvo, ker naj bi to zanikalo socializem in samoupravljanje. Uslužbenci Uprave javne varnosti so pano zaplenili ter tako prvič po drugi svetovni vojni kršili tradicionalno nedotakljivost univerzitetnega ozemlja. O zaplembi panoja je pisal tudi Pavle Čelik, ki je takrat služboval na postaji milice Ljubljana Center: »V soboto, 8. maja 1971 dopoldne so miličniki postaje milice Ljubljana Center stopili na Filozofsko fakulteto. Obveščeni so bili, da so tam »sovražni« napisi…. Med gradivom na panojih sta bila plakata, napisana s flomastrom, ki sta protestirala proti ravnanju policije ob obisku predsednika francoske vlade v Ljubljani, in med drugim je bil ta stavek: »Študentje – nastopil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu!« Miličniki so plakata sneli s panoja in ju zasegli. Pogovarjali so se tudi s študentoma Frankom Adamom in Darkom Štrajnom. Miličniki o svojem vstopu na fakulteto niso nikogar vnaprej obvestili, niti dekana niti tajnika. Ravnali so podobno kot da gre za drug prostor. Napisali so zapisnik o hišni preiskavi in izdali potrdilo o zasegu plakatov. To je bilo prvič po drugi svetovni vojni, da je milica stopila v univerzitetne prostore. Še več, za to je ni poklical rektor«.
Zasedba Filozofske fakultete maja 1971
Študentsko protestniško delovanje je spomladi 1971 doseglo vrh z zasedbo Filozofske fakultete. Povod za zasedbo so bili represivni ukrepi proti študentskemu gibanju in posameznim študentom, čeprav so bili pravi vzroki, po mnenju voditeljev študentskega gibanja, družbeni odnosi, neuspešna gospodarska politika, socialno razlikovanje, neurejen družbeni položaj univerze in inteligence v družbi, pa tudi »premajhna dejavnost ZK«. Študentske poglede sta izražali gesli »Za komunizem proti ʽkomunizmuʽ« in »Naše gibanje je boj za socializem«. Ker niso dobili odgovora sodišča o sodnem postopku proti trem študentom, ki naj bi ščuvali proti k nasilni spremembi družbene in državne ureditve, se je organiziral Akcijski odbor za zasedbo Filozofska fakultete in 26. maja 1971 so študentje zasedli fakulteto. Podprli so jih profesorji in vodstvo univerze, z njimi so solidarizirali tudi študentje drugih fakultet. Ob tem so izdali Manifest zasedene Filozofske fakultete. Ves čas zasedbe so dokaj nemoteno tekla predavanja in izpiti.
Zasedba se je končala po osmih dneh. Poleg političnih zahtev so bili med študenti ves čas aktualni tudi študijski interesi.
Zaključek študentskega gibanja do leta 1974
Študentsko gibanje kot kritični politični dejavnik je doseglo svoj vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete, potem pa je hitro zamrlo in razpadlo na različne tokove, tudi na takšne z bolj kritičnimi, če ne celo radikalnimi političnimi stališči. Takšna stališča je nekajkrat izrazilo tudi glasilo Tribuna, zato je bila v študijskem letu 1971/72 štirikrat zaplenjena. Skupina študentov, ki je vodila zasedbo Filozofske fakultete, je skušala organizirati »študentsko partijo«, iz katere je nastalo levičarsko usmerjeno Gibanje 13. november. To naj bi ohranjalo »revolucionarnost« pomladi 1971, a je obstajalo le kratek čas. Študentsko gibanje je zamiralo. Samostojna organiziranost je dokončno zamrla spomladi 1974, ko je bila ustanovljena Zveza socialistične mladine Slovenije, v katero so bile vključene vse mladinske organizacije in društva, tudi Skupnost študentov.
Besedilo pripravila: Irena Ribič
Uredila: mag. Nataša Robežnik
Viri in literatura
Čepič Zdenko, Študentsko gibanje. V: Slovenska novejša zgodovina Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992, Ljubljana, Mladinska knjiga založba, 2006
Vodopivec Peter, Neuspel poskus modernizacije in demokratizacije. V: Od Pohlinove slovnice do samostojne države, Slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja, Ljubljana, Modrijan, 2010
Mihevc Bogomir, Beograd, junij 1968. V: Ključ je v naših rokah! Študentska gibanja za univerzo in boljši študij, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 2008
Dekleva Tatjana, Študentsko naselje 1968. V: Dogodki iz študentskega gibanja 1968 – 1972 v Ljubljani, katalog občasne razstave Univerze v Ljubljani (Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze), Ljubljana, Univerza, 2006
Pavle Čelik, V: Policija demonstracije oblast, Ljubljanski nemiri v zadnjih treh desetletjih, Ljubljana, Enotnost, 1994
Spomini na študentsko gibanje
Andrej Ule: Študentsko gibanje je privedlo do pomembnih emancipatornih preobrazb v kulturi in družbi, Spomini Andreja Uleta, MMC RTV SLO, 16. 9. 2018.
Lenart Šetinc: Ko so študentje dobili svojega poslanca – študenta, Leta 1969 se je Skupnost študentov vključila v splošne volitve v republiško skupščino, MMC RTV SLO, 6. 10. 2019.
Lado Planko: 1968 ali privid svobode, Spomini Lada Planka, MMC RTV SLO, 27. 1. 2019.
Pavel Zgaga: Po plimi pride oseka – pa kaj potem!, Spomini Pavla Zgage, MMC RTV SLO, 25. 11. 2018.