Ko pregledujemo šolske knjige, ugotavljamo, da je prisilni mobilizaciji Slovencev v nemško vojsko namenjeno le nekaj besed, zato smo se odločili, da predstavimo to temo, ki je v vojno odpeljala doslej še neraziskano število mladih mož.
Zakaj govorimo o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko?
V drugi svetovni vojni sta veljali Haaška konvencija o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1899 in 1907 in Ženevska konvencija o ravnanju z ujetniki iz leta 1929. Predvsem je bilo po Haaški konvenciji prepovedano siliti prebivalce okupiranega ozemlja k priseganju zvestobe sovražni državi (45 čl.). Ženevska konvencija je zakone leta 1949 še precizirala, med drugim tudi v 51. členu, kjer navaja, da okupacijska sila ne sme siliti zaščitenih oseb k služenju v svojih oboroženih ali pomožnih silah.
Do prepovedi rekrutiranja prebivalstva na okupiranem območju je mogoče priti z razlago Haaškega pravilnika iz leta 1907, ki je v 45. členu določal, da je prepovedano siliti prebivalstvo okupiranega ozemlja, da priseže zvestobo sovražni sili. Ta prepoved je bila vključena v IV. ženevsko konvencijo, tj. Ženevsko konvencijo o zaščiti civilnih oseb v času vojne z dne 12. 8. 1949 (Uradni list Prezidijuma Ljudske Skupščine FLRJ, št. 6/50 in 24/50 ter Uradni list RS, št. 14/92), ki v prvem odstavku 51. člena določa: »Okupacijska sila ne sme siliti zaščitenih oseb k služenju v njenih oboroženih ali pomožnih silah. Prepovedan je vsak pritisk ali propaganda, ki je namenjen prostovoljnemu pristopu.«
(Dostopno na PISRS, opomba 9)
Kaj je bil povod za pričetek prisilne mobilizacije?
Prebivalstvo Spodnje Štajerske in zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske (Gorenjska z Mežiško dolino) je pridobilo državljanstvo na preklic (Štajerska marca 1942 in Gorenjska z Mežiško dolino, septembra 1942), vpeljano je bilo vojaško pravo in na podlagi tega so ustanovljene vojaške komisije pričele klicati može na nabor.
Kateri letniki so bili mobilizirani?
Na Spodnjem Štajerskem so vpoklicali letnike rojene od 1908 do 1928, na Gorenjskem in Koroškem pa letnike 1916–1926.
Koliko mož je bilo mobiliziranih?
Točnega števila prisilno mobiliziranih še ne poznamo. Na Gorenjskem je bilo v nemški vojski okoli 11.000 mož, na Koroškem nekaj tisoč, na Štajerskem pa natančni popisi še niso potekali in je številka samo približna. Skupaj naj bi bilo v nemško vojsko prisilno mobiliziranih od 60. do 70.000 Slovencev.
Ali so odšli naborniki takoj v nemško vojsko?
Starejši, ki so v Kraljevini Jugoslaviji pred pričetkom vojne že služili vojsko, so bili poslani takoj v zaledne vojaške enote, kjer so jih dodatno usposobili in nato poslali na fronto, mlajši letniki pa so najprej odšli v Državno delovno službo (RAD) in po pol leta služenja v zaledne vojaške enote.
Kolikokrat so morali priseči Slovenci?
Nemški državi so morali priseči kar trikrat, ob vstopu v raznarodovalni organizaciji, Koroško ljudsko zvezo ali Štajersko domovinsko zvezo, v Državni delovni službi in nato še v nemški vojski.
Kdaj so odšli prvi naborniki v nemško vojsko ali v Državno delovno službo?
Na Spodnjem Štajerskem so prvi odšli naborniki že julija 1942, na Gorenjskem pa sta prva letnika 1923 in 1924 v Državno delovno službo odšla januarja 1943.
Kaj so počeli naborniki v Državni delovni službi?
Od začetka so se mobiliziranci, ki so bili večinoma nastanjeni v taborišča RAD, učili nemških vojaških ukazov, namesto puške vadili z lopato, sodelovali pri različnih gradbenih delih, pomagali prebivalstvu, predvsem pa se spoznavali z vojaškim načinom življenja.
Na katerih bojiščih je bilo največ Slovencev?
Največ Slovencev je bilo v vojaških enotah na vzhodni fronti. Bili pa so tudi na zahodni fronti, na afriških bojiščih in na daljnem severu.
Kakšne dokumente in prepoznavne značke so imeli nemški vojaki?
Vsi vojaki so imeli pri sebi vojaško knjižico, Soldbuch in knjižico Wehrpass, ki se je hranila pri vodji enote. Vsak vojak je imel obešeno okoli vratu tudi ovalno identifikacijsko značko, z oznako enote in krvno skupino. Če je vojak umrl, so odlomili del značke in jo poslali v center, ki je popisoval žrtve.
Kakšno je bilo življenje Slovencev v nemških enotah?
Slovenci so se po večini družili med seboj, saj so bili skoraj v vsaki enoti. Jezikovne ovire so bile velika prepreka, vendar je preživitveni instinkt prešel tudi to, predvsem na fronti, saj so si med seboj pomagali. Zelo so si želeli čim več novic od doma in stika z domačimi. Domov so lahko pisali kadarkoli, saj so pomen povezave z domom prepoznavale tudi vojaške oblasti. Vojaška pošta je imela prednost pred navadno. Domov so tudi pošiljali svoje fotografije in nekateri so pisali tudi dnevnik. Posebno težko jim je bilo ob praznikih, ko so še posebej pogrešali domače.
Franc Pazlar je domačim za božič 1943 zapisal: »Dragi domači. /… / Včeraj na sveti večer smo imeli kakor pojedino vsa kompanija z oficirji skupaj. Dobili smo vsak pol klobase in krompir zraven. Potem pa par glažev zavretega vina. In dva cigareta. In seveda obiskal nas je tudi bataljonski komandir, spil je par kozarcev dobrega vina. Potem je potolažil naše fante, ki sta dvema ravno umrla očeta in nista dobila dopusta. Bilo je vse zelo veselo, igrala nam je godba, igrali so gotove pesmi na programu, med njimi tudi sveta noč, mi Slovenci smo jo peli kar v svojem jeziku. Potem smo imeli na programu, da morajo tudi Slovenci zapeti nekaj svojih pesmi. So se tudi zelo lepo razlegale.«
Franc Oblak je pozdravljal svojega prijatelja Franca Pazlarja: »Ta teden sva še z enim Slovencem zadaj na enem tečaju za šarfšice. Potem bo pa treba spet v grabne iti. Bog da to srečo, da zdravi ostanemo. Da bi še enkrat ogledali ljube gorenjske kraje. Moj oče je bil tudi v tem kraju v svetovni vojni.«
Franc Sitar je pisal Stanku Cvenklu: »Dragi tovariš Stanko. Kakor vidiš da sem tudi jaz že prišel v Reich sem pa še vedno oddaljen od doma pri Leipzigu sem v lazaretu. Kakor mi pišeš delaš tudi ti ta dienst, ki se mi zdi najljubši pri tem porazu škoda ker bom prehitro zdrav. Res je najboljše sredstvo v teh časih pogum in božja pomoč. Veš kaj nam je bilo najtežje pri tem angrifu ko nam je zugsfurer v enem bunkerju pravzaprav v enem kevdru ene zabite hiše držal unteriht kako in kaj se začne vse skupaj. Ko pa so začele kugle in granate žvižgati sem pa pozabil na dom in na vse potem sem pa samo to gledal kje je boljša dekunga jaz tudi druzga orožja nisem imel kakor handgranate sreči sem takoj v premi jarku našel eno rusko mašin pištolo s 64 naboji tako sem si precej ščitil življenje. Stanko kako luštno bi bilo zdaj v najinem domačem kraju. Najlepša leta zabijeva na tej tuji zemlji.«
Hrani: družina Cvenkel.
Koliko Slovencev je padlo?
Po zadnjih podatkih Inštituta za novejšo zgodovino, je padlo na bojiščih več kot 10.000 Slovencev, največ Gorenjcev na področju Ukrajine in Belorusije.
Brata Franc in Jakob Pazlar iz Poljšice pri Gorjah. Oba sta umrla v nemški vojski leta 1944 v razmiku dveh mesecev. Hrani: Družina Pazlar.
Ali so Slovenci dezertirali iz nemške vojske?
Ko so nemške oblasti objavile mobilizacijo v nemško vojsko, so kmalu razglasile, da bodo družine tistih, ki se ne bodo odzvali mobilizaciji, izgnali in zaprli v taborišča. Mnogo Slovencev se je balo za svoje družine in so odšli v nemško vojsko, čeprav tega niso želeli. Del se jih je pridružil partizanskim enotam pred mobilizacijo, veliko pa se jih je pridružilo partizanskim enotam po dezertaciji iz nemške vojske, največkrat ob dopustu, pred odhodom na fronto. Nekaj jih je bilo tudi v jugoslovanski kraljevi vojski. Na Gorenjskem jih je pozneje odšlo do 300 tudi med domobrance. Nekateri so se pridružili tudi različnim odporniškim gibanjem po Evropi, največ v Franciji.
Ali so v tujini nastale nove vojaške enote, ki so vključile slovenske dezerterje?
Že leta 1944 je bila v Kolomni v Sovjetski zvezi organizirana 1. jugoslovanska brigada ustanovljena v ZSSR, nato še 2. brigada, pa tudi 2. tankovska brigada. V Veliki Britaniji se je v taborišču za vojne ujetnike oblikovalo jedro prekomorske brigade. V začetku leta 1945 so jih v konvoju pripeljali v jugoslovansko bazo v Italiji, od tam pa so kot 5. prekomorska brigada odšli v Split in so 17. aprila 1945 prečkali mejno reko Kolpo.
Kaj se je zgodilo s Slovenci, ki so konec vojne pričakali v nemških enotah?
Večina vojakov je bila ob koncu vojne zajetih in so bili poslani v ujetniška taborišča. Mnogi so se vrnili domov po letu ali dveh, zadnji so se vrnili domov šele sredi 50. let. Za vojne ujetnike je bilo najtežje v sovjetskih taboriščih.
Kakšno je bilo življenje nekdanjih prisilno mobiliziranih po koncu vojne?
V glavnem je bilo od domačih krajevnih odborov odvisno, kakšno prihodnost so imeli nekdanji mobiliziranci. Večinoma so imeli težave, ker so služili nemško vojsko in nihče ni želel razumeti, da so bili prisilno mobilizirani. Tisti, ki so se vrnili kot invalidi, niso dobili nikakršne podpore ali invalidnine. Nekateri so si sami uredili status v Nemčiji. Šele leta 1991 je bilo uradno ustanovljeno prvo društvo prisilno mobiliziranih, leta 1995 pa Zveza društev. Leta 1995 so bili prisilni mobiliziranci v nemško vojsko tudi vključeni v Zakon o žrtvah vojnega nasilja in s tem pridobili status žrtev, za kar so si vsa leta prizadevali.
Ali so v nemško vojsko prisilno mobilizirali tudi drugod po Evropi?
Prisilno mobilizacijo so izvajale nemške oblasti v pokrajinah, ki so imele podobno politično ureditev kot pri nas. V Franciji je bilo v Alzaciji in Mozeli mobiliziranih okoli 130.000 mož, na Poljskem, na vzhodnih območjih, kar okoli 700.000, v Luksemburgu več kot 10.000, v belgijskem delu Eupen Malmedy 8700, skupaj s Slovenijo torej več kot 900.000 mož. V nemški vojski je bilo kar 18.000.000 vojakov.
Ali so morali Slovenci služiti tudi v drugih tujih vojskah?
Primorski Slovenci, ki so z Rapallsko pogodbo ozemeljsko pripadli Kraljevini Italiji, in tako postali državljani Italije, so morali v italijansko vojsko. Ko je Italija pričela s svojimi pohodi v Etiopijo in nato po Evropi, so bili med italijanskimi vojaki tudi Slovenci. Ravno tako so morali v madžarsko vojsko prekmurski Slovenci, ko je Madžarska konec leta 1941 priključila Prekmurje in jim podelila državljanstvo.
Besedilo pripravila: dr. Monika Kokalj Kočevar
Dodatno gradivo
Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko 1941 – 1945, dokumentarni film, RTV SLO, 2005.
VOJAKOVO PISMO. Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko, Študijski center za narodno spravo, 2012.