Stalag XVIII–D je bilo nemško nacistično taborišče v Mariboru, namenjeno predvsem sovjetskim, francoskim in britanskim vojnim ujetnikom. Delovalo je od aprila 1941 do konca vojne. Večina ujetnikov je morala delati v mariborskih tovarnah, sodelovali so pri gradbenih delih, obnovi cest in železnice ter pomagala odstranjevati ruševine in neaktivirane bombe. Partizani so iz taborišča pomagali pobegniti mnogim ujetnikom in jih odpeljali do partizanskega letališča Krasinec v Beli krajini. Najbolj je znan pobeg avgusta 1944, ko je uspelo pobegniti kar 132 vojnim ujetnikom. To je bil najbolj množičen pobeg v drugi svetovni vojni v Evropi in je opisan v knjigi Ralpha Churchesa z naslovom Vranov let.
