30 let Republike Slovenije: Zanimivosti

Leta 2021 je vsak četrtek pod zavihkom #Zanimivosti obiskovalce spletne strani pričakala nova vsebina. S krajšimi besedili in fotografijami smo na tem mestu obravnavali teme, povezane s Slovenijo iz našega vsakdanjika.

Pripravili smo kratke preglede slovenskih športnih dosežkov, obujali spomine na zanimive kulturne in koncertne dogodke, pregledali, katere znane osebnosti so nas obiskale v zadnjih 30 letih, ter se posvetili številnim književnim in literarnim nagrajencem. Enkrat mesečno smo se v rubriki #TOP10 sprehodili po glasbenih in kulturnih odrih zadnjih treh desetletij – izbirali smo #TOP10 književnih del, #TOP10 športnih dogodkov, ki jih ni bilo vredno zamuditi, #TOP10 slovenskih turističnih destinacij ter se podali tudi v svet tehnike, gospodarstva, avtomobilizma in kulinarike.

Sledi niz objav, ki podrobneje predstavljajo določeno temo oziroma področje.

Na AMZS so pripravili prispevek o kratki zgodovini AMZS in njenemu prispevku k prometni varnosti v Sloveniji.

Razvoj motornega prometa je ob vseh prednostih prinesel tudi nekatere slabosti, med katerimi so žal tudi žrtve. Že v prvih zapisih o slovenskem motornem prometu – ta se je začel, ko je baron Codelli Ljubljano pripeljal prvi avto – najdemo tudi poročila o prometnih nesrečah. A dokler je bilo prometa malo, ker je bilo malo motornih vozil, je bilo tudi žrtev prometnih nesreč relativno malo.

Prizadevanje avtomobilskih klubov pa je bilo že od njihovega nastanka usmerjeno v zagotavljanje varnega prometa in zmanjševanje žrtev v prometnih nesrečah. Na Slovenskem začetki združevanja avtomobilistov in motociklistov segajo v leto 1909, ko je bil ustanovljen Kranjski avtomobilski klub.

Hiter razvoj prometa in izobraževanje voznikov

Do hitre rasti prometa je v Sloveniji prišlo po drugi svetovni vojni. Voznike je bilo treba naučiti tako tehniko vožnje kot spoštovanje prometnih pravil in prometne signalizacije, ki je bila tedaj še v povojih. Pri izobraževanju voznikov so imela pomembno vlogo avto-moto društva, združena v Avto-moto zvezo Slovenije, saj je bilo eno njihovih temeljnih poslanstev ljudem posredovati znanje o vožnji in jih usposobiti za udeležbo v prometu. Izobraževanje voznikov je bila ena ključnih nalog avto-moto društev vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991.

V usposabljanje novih udeležencev v prometu je bila seveda vključena tudi varnost vožnje oziroma skrb za prometno varnost. Kljub temu pa so slovenske ceste zahtevale vse več žrtev. Prvi podatki o mrtvih in poškodovanih na slovenskih cestah so na voljo za leto 1954. Tega leta je kljub majhnemu obsegu prometa življenje izgubilo 92 ljudi, 705 pa je bilo poškodovanih. Že naslednje leto se je število mrtvih povzpelo na 110, število poškodovanih na 1218. Leta 1956 je bilo na slovenskih cestah število mrtvih zadnjič v 20. stoletju zapisano z dvomestno številko, a najvišjo: 99, število poškodovanih se je glede na leto poprej povečalo za 200, in sicer na 1418.

V naslednjih letih se je število žrtev na slovenskih cestah povečevalo. Najhuje je bilo v letih od 1969 do 1979, ko so ceste vsako leto terjale več kot 500 življenj. Najbolj tragični sta bili leti 1978, ko je na cestah umrlo 729 ljudi, in 1979, ko je umrlo kar 735 ljudi. Potlej se je število žrtev – kljub nadaljnjemu povečevanju obsega prometa – začelo počasi zmanjševati. V osamosvojitvenem letu 1991 je denimo na cestah umrlo 462 ljudi. Natančni statistiki so izračunali, da so slovenske ceste v letih od vključno 1954 do vključno leta 2001 zahtevale 20.990 življenj, poškodovanih pa je bilo kar 373.843 udeležencev v prometu.

S prometno varnostjo so se v Sloveniji ukvarjali različni organi. Leta 1971 je bil ustanovljen Republiški svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu. To je bila samostojna organizacija, ki organizacijsko ni bila vezana na ministrstvo za notranje zadeve in policijo, temveč je povezovala državne organe, strokovne institucije in civilno družbo. Med članicami sveta je bila kot največja nevladna organizacija s področja prometne varnosti tudi Avto-moto zveza Slovenije.

Moški na starinskem avtomobilu. — Baron Codelli in njegov benz.

Namesto usposabljanja voznikov prometno preventivne aktivnosti avto-moto društev

Po osamosvojitvi Slovenije in uveljavitvi novega družbenega sistema s poudarkom na zasebni iniciativi so avto-moto društva in še zlasti njihove avtošole vse bolj izgubljale svojo vlogo pri usposabljanju voznikov, kajti pojavile so se zasebne avtošole, ki so prevzele izobraževanje. Avto-moto društva so posledično eno za drugim zapirala vrata svojih avto-šol oziroma so se te preoblikovale v zasebne družbe. Težišče delovanja avto-moto društev in še zlasti Avto-moto zveze Slovenije se je tako preselilo k prometno preventivnim aktivnostim, še zlasti k ozaveščanju o varni udeležbi v prometu. Pri tem so se izoblikovala tri temeljna področja delovanja: izobraževanje udeležencev v prometu, skrb za boljšo prometno infrastrukturo, pa tudi prometno okolje in prizadevanja za izboljšanje varnosti vozil tako na področju pasivne kot aktivne varnosti.

Pomembna vloga Motorevije

Avto-moto zveza Slovenije je z osamosvojitvijo Slovenije postala nacionalni avtomobilski klub – prej je bila seveda del Avto-moto zveze Jugoslavije – in je bila leta 1992 sprejeta v najpomembnejši krovni mednarodni organizaciji na tem področju, in sicer v mednarodno avtomobilistično zvezo FIA in mednarodno motociklistično zvezo FIM. Ko je Avto-moto zveza Slovenije postala enakopravna članica teh organizacij, je lahko začela pospešeno delovati na področju prometne varnosti tako s sodelovanjem v mednarodnih organizacijah kot z bilateralnim ali multilateralnim sodelovanjem s partnerskimi avtomobilskimi klubi v tujini, še zlasti s tistimi, ki so bili na tem področju najbolj aktivni. Avto-moto zveza Slovenije se je predvsem na pobudo uredništva Motorevije, revije članov AMZS, vključila v številne projekte in v njih aktivno sodelovala, s čimer je prispevala, da je bila del tovrstnega mednarodnega dogajanja in prizadevanj za manj žrtev v prometnih nesrečah tudi Slovenija. O vsem tem je seznanjala tako svoje članstvo kot širšo javnost in s tem prispevala k večjemu zavedanju o prometni varnosti.

Seveda je Motorevija že tudi pred osamosvojitvijo Slovenije seznanjala članstvo AMZS in širšo slovensko javnost z napravami in pripomočki za izboljšanje prometne varnosti, od tako elementarnih pripomočkov, kot je varnostni pas, prek varnostnih mehov (airbagov), do protiblokirnega zavornega sistema (ABS), ob tem pa še o različnih drugih napravah in sistemih, ki so jih ponujali različni avtomobilski izdelovalci. Razvoj vseh teh naprav je bil dolgotrajen in je potekal v več stopnjah. Samo primer pri varnostnem pasu: od tritočkovnega pasu s čvrstim vpetjem je nastal pas s prilagodljivo zgornjo točko vpetja, prišlo je do izboljšav ključavnic za zapenjanje, za večjo učinkovitost so bili vgrajeni pirotehnični zategovalniki varnostnega pasu, za preprečitev prevelikih obremenitev ob trku so varnostni pasovi dobili omejevalnik zatezne sile. Zelo podobno je bilo z varnostnimi mehovi: tudi ti so doživljali evolucijo, ob prednjih varnostnih mehovih za voznika in sovoznika so se uveljavili še bočni – tako na prednjih kot na zadnjih sedežih, pa varnostne zavese. Motorevija je bila eden redkih slovenskih medijev, ki je napravam za izboljšanje prometne varnosti namenjal veliko pozornost. Zelo podobno je bilo s protiblokirnim zavornim sistemom. Marsikdo je v začetku dvomil o njegovi učinkovitosti, dolgo je bil namenjen le večjim in dražjim avtomobilom in treba je bilo veliko prizadevanj, da se je počasi uveljavil kot del serijske opreme tudi v avtomobilih za slovenske kupce in kot zadnji korak, da je postal obvezni del opreme avtomobilov.

Sodelovanje v mednarodnih projektih

Po osamosvojitvi Slovenije je AMZS še okrepil svojo vlogo pri seznanjanju in izobraževanju voznikov z vsem, kar je pripomoglo k večji prometni varnosti. Sprva je bila še zlasti v ospredju varnost otrok in mladih voznikov. Pomembno vlogo je AMZS odigral pri zavedanju širše javnosti, kako pomembna je uporaba otroških varnostnih sedežev: sprva s temeljitimi informacijami o prednostih otroških varnostnih sedežev – na prelomu tisočletja je AMZS začel sodelovati pri testih otroških sedežev, ki so skupen projekt partnerskih avtomobilskih klubov. Že pred tem se je aktivno vključil v testiranje pnevmatik, tako letnih kot zimskih, in na temelju rezultatov seznanjal voznike, kaj morajo upoštevati pri izbiri pnevmatik, rezultati testov pa so tudi jasno opredeljevali kakovostne razlike med pnevmatikami različnih izdelovalcev. Sodelovanje, ki se je začelo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se še vedno nadaljuje in AMZS testi otroških varnostnih sedežev in pnevmatik so še vedno – in vse bolj – pomemben del dejavnosti AMZS.

AMZS se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prek sodelovanja pri preskusnih trkih začel ukvarjati tudi s proučevanjem pasivne varnosti avtomobilov in s kompatibilnostjo različno velikih avtomobilov s temeljnim vprašanjem: ali lahko majhen avto zagotovi vsaj približno enako zaščito kot večjih in težji avto. AMZS je bil med ustanovitelji skupnega programa evropskih avtomobilskih klubov ECCP, ki se je potem pridružil konzorciju Euro NCAP. Ta je bil ustanovljen na pobudo mednarodne avtomobilistične zveze FIA, katere članica je tudi Avto-moto zveza Slovenije. Euro NCAP je z rezultati preskusnih trkov spodbudil javnost k zavedanju o pomenu pasivne varnosti. Od izdelovalcev avtomobilov je zahteval, naj zagotovijo varnejše avtomobile, uporabniki pa morajo biti prisiljeni k uporabi vgrajenih varnostnih naprav – ena takšnih naprav je opozorilnik za neuporabo varnostnega pasu. Euro NCAP se je močno zavzemal tudi za uvajanje naprav in sistemov za izboljšanje aktivne varnosti avtomobilov, pri čemer je bilo sprva v ospredju prizadevanje za serijsko vgradnjo elektronskega nadzora stabilnosti (ESC) v vse nove avtomobile, pozneje pa tudi serijska vgradnja raznih drugih sistemov, na primer za samodejno zaviranje pred oviro, za prepoznavanje pešcev in kolesarjev … AMZS je bil vseskozi glasnik Euro NCAP v Sloveniji, prek FIA pa je tvorno sodeloval pri delovanju Euro NCAP.

Varnost prometne infrastrukture

Ob prizadevanjih za čim večjo varnost avtomobilov je AMZS svoje delovanje na področju prometne varnosti usmeril tudi v varnost prometne infrastrukture. Z drugimi avtomobilskimi klubi je sodeloval pri preverjanju varnosti cestnih predorov, tudi slovenskih. Nekatere slabe ocene so bile spodbuda za rekonstrukcijo nekaterih slovenskih predorov in izboljšanju njihove prometne varnosti. To ocenjevanje je preraslo v ustanovitev posebnega konzorcija Euro TAP (AMZS je bil med ustanovnimi člani), ki se je ukvarjal z ocenjevanjem predorov.

Prav tako je bil AMZS med ustanovnimi člani konzorcija Euro Test, ki se je ukvarjal z ocenjevanjem zasnove prometne infrastrukture v različnih državah in njenim vplivom na prometno varnost. Na ta način je Slovenija – tako kot pri predorih – dobila mednarodno primerljivost varnosti svoje prometne infrastrukture. V okviru Euro Testa je bilo zelo odmevno ocenjevanje varnosti prehodov za pešce, delovišč na avtocestah in na mestnih cestah, avtocestnih počivališč, garažnih hiš, prometne signalizacije …

AMZS je postal tudi del konzorcija EuroRAP, ki se ukvarja z ocenjevanjem varnostne zasnove cest. S sodelovanjem AMZS v tem projektu slovenska javnost dobi verodostojne informacije o varnostni zasnovi najpomembnejših slovenskih cest. Za dolgoletno izvajanje tega projekta je Avto-moto zveza Slovenije leta 2019 prejela prestižno britansko nagrado s področja prometne varnosti Prince Michael International Road Safety Award.

Varnost vozil

Ob vsem tem je AMZS sodeloval in še vedno sodeluje z nekaterimi vodilnimi avtomobilskimi klubi v Evropi pri ocenjevanju najrazličnejših naprav in dogodkov, ki vplivajo na prometno varnost. Samo nekaj primerov tovrstnih testov: avtomobilski žarometi, strešni kovčki, prtljažniki za prevoz koles, posledice neustrezno pritrjene prtljage v avtomobilih in avtodomih, kolesarske čelade, motoristične čelade, naprave in oprema za večjo varnost motoristov …

O ugotovitvah testov AMZS seznanja svoje člane prek Motorevije, ki je gonilna sila sodelovanja s tujimi avtomobilskimi klubi na tem področju, z objavo na spletnih straneh AMZS in prek drugih kanalov obveščanja. Na ta način je informirana tudi širša javnost, ki zna ceniti kredibilnost informacij, ki jih posreduje AMZS. A ne samo splošna javnost, temveč tudi strokovna javnost in različne državne institucije in organizacije se lahko pri svojem delu oprejo na informacije AMZS s področja prometne varnosti. Te so včasih tudi boleče. Takšna je bila na primer leta 2004, ko je AMZS s preskusnim trkom ugotovil, da je nevaren otroški varnostni sedež, ki ga je država zagotavljala staršem novorojenih otrok. Po objavi rezultatov ga je takoj umaknila iz paketa.

Varnost vozil

Pomemben del trikotnika prometne varnosti voznik-vozilo-cesta je tudi zagotavljanje varnosti vozil oziroma njihove tehnične brezhibnosti, kar država med drugim zagotavlja z obveznimi tehničnimi pregledi vozil, pri čemer je AMZS eden večjih izvajalcev tega javnega pooblastila. AMZS poleg tehničnih pregledov vozil izvaja tudi registracije vozil, homologacijo, zavarovanja vozil … Že več kot 60 let pa svojim članom zagotavlja pomoč na cesti v Sloveniji, prek partnerskih avtomobilskih klubov pa tudi v tujini.

AMZS Center varne vožnje na Vranskem

AMZS je izjemno dejaven tudi pri izobraževanju voznikov. Leta 2008 je Avto-moto zveza Slovenije zgradila izjemno sodoben center varne vožnje na Vranskem, pri čemer se je oprla na izkušnje iz tujine, predvsem na izkušnje avstrijskega kluba ÖAMTC, ki je na tem področju ne le med vodilnimi v Evropi, temveč v svetu. Na ta način je bil zagotovljen najvišji standard zasnove in opreme centra. Seveda se center, v skladu z razvojem na področju mobilnosti, vseskozi nadgrajuje.

AMZS Center varne vožnje na Vranskem je namenjen širokemu spektru uporabnikov, ki želijo izboljšati svoje obvladovanje vozila (motocikla, avtomobila, avtodoma), in tudi profesionalnim voznikom, na primer voznikom avtobusov, kombijev, gasilcem, reševalcem, poslovnim uporabnikom … Največja dodana vrednost programov je, da lahko vozniki v nadzorovanem in varnem okolju poligona preizkusijo in trenirajo, kako se pravilno odzvati oziroma kako ustrezno ukrepati v nepredvidljivih in kritičnih situacijah. Pri tem ugotovijo, da je kljub varnem okolju reševanje kritičnih situacij izredno zahteven proces, zato se zavejo zlasti pomena prilagojene hitrosti. S to izkušnjo so bolje pripravljeni za vožnjo v vsakodnevnem prometu, hkrati pa je njihova vožnja naravnana v smer, da do kritičnih situacij sploh ne bi prihajalo (prilagojena hitrost, večja varnostna razdalja). Vozniki z znanjem, pridobljenim na programu varne vožnje, tudi bolj samozavestno rešujejo nastale kritične situacije. V skoraj 13 letih delovanja je AMZS Center varne vožnje na Vranskem gostil že več kot 180.000 obiskovalcev.

Poleg centra varne vožnje pa AMZS za izobraževanje voznikov skrbi tudi v svoji šoli vožnji z enotama v Ljubljani in Trebnjem.

Številne mednarodne in lastne kampanje ter projekti za večjo prometno varnost

Avto-moto zveza Slovenije sodeluje pri številnih mednarodnih projektih in mednarodnih ozaveščevalnih kampanjah pod okriljem FIA, katerih namen je izboljšanje prometne varnosti, hkrati pa izvaja oziroma uresničuje tudi mnoge lastne ideje. Eden najbolj reprezentativnih tovrstnih projektov je izbor najboljšega mladega voznika in najboljše mlade voznice Slovenije – Najboljši za volanom, ki je že presegel meje Slovenije, saj ga izvajajo tudi partnerski avtomobilski klubi, pod okriljem FIA Regija I pa poteka tudi evropski izbor najboljšega mladega voznika. Leta 2019 je FIA Regija I Najboljši za volanom nagradila kot najbolj inovativen projekt na področju prometne varnosti.

Po 62 letih spet manj kot 100 mrtvih v letu dni

Številke o mrtvih, pa tudi o poškodovanih na slovenskih cestah so v zadnjih letih veliko nižje kot pred desetletjem ali dvema. Leta 2018 je bilo število mrtvih na slovenskih cestah spet zapisano z dvomestno številko – umrlo je 91 ljudi. Po letu 1956, torej po 62 letih, je Slovenija znova imela manj kot 100 umrlih v prometnih nesrečah, obseg prometa pa je seveda v več kot šestih desetletjih praktično neprimerljiv. Leta 2019 so slovenske ceste zahtevale 103 življenja, leta 2020 pa – ob zmanjšanem obsegu prometa – 80 življenj. To je tudi najmanj v vsem obdobju, za katerega imamo statistiko žrtev prometnih nesreč. A v AMZS bi želeli, da bi bilo žrtev še manj in da bi se prometna varnost na slovenskih cestah še naprej izboljševala.

Grafični prikaz smrtnih žrtev nesreč po letih. — Smrtne žrtve v prometnih nesrečah.

Kolikšen je prispevek AMZS k boljši prometni varnosti na slovenskih cestah, je seveda nemogoče izmeriti, a neizpodbitno dejstvo je, da je tudi AMZS prispeval svoj delež k temu, da naše ceste terjajo vse manjši krvni davek. In če je zaradi prispevka AMZS samo en človek manj izgubil življenje na slovenskih cestah, je AMZS izpolnil eno svojih temeljnih poslanstev: skrb za boljšo prometno varnost.

Slovenija si je ob osamosvojitvi za zunanjepolitično prioriteto izbrala mednarodno povezovanje in sodelovanje. V spodnjem prispevku izpostavljamo nekaj pomembnejših mejnikov na tej poti.

Pomemben del slovenske identitete predstavlja tudi jezik. Današnji prispevek smo posvetili prav tej temi ter predstavili štiri sklope, prek katerih smo jezik osvetlili tudi na naši občasni razstavi Slovenija 30 let.

Na občasni razstavi, posvečeni trideset letni zgodovini samostojne Republike Slovenije, smo v muzeju nekaj prostora namenili tudi pomembnemu kulturnemu gradniku identitete – jeziku.

Besede, izpisane na razstavi. — Občasna razstava Slovenija 30 let.

Predstavili smo ga prek 4 različnih sklopov, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

Beseda leta

Beseda leta je beseda, ki značilno zaznamuje tekoče leto. V Sloveniji se je beseda leta na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU prvič izbirala leta 2016, od leta 2019 se izbira tudi kretnja leta. Besedo ali besedno zvezo leta lahko predlaga vsak, prav tako o zmagovalki odloča glas ljudstva.

Zmagovalke po letih:
2016 BEGUNEC/REFUGEE
2017 EVROPSKI PRVAKI/EUROPEAN CHAMPIONS
2018 ČEBELA/BEE
2019 PODNEBJE/CLIMATE
2020 KARANTENA/QUARANTINE

Spletna aplikacija Interaktivna karta slovenskih narečnih besedil

Na razstavi slovenski jezik lahko spoznavate skozi različne perspektive. Aplikacija na poveden in strokoven način prikaže bogastvo slovenskih narečij, hkrati pa je zgleden primer sodelovanja humanističnih in tehničnih znanosti. Za njeno jezikovno vsebino so poskrbeli večinoma študenti z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom prof. dr. Vere Smole. Aplikacijo so razvili študenti Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani pod mentorstvom viš. pred. dr. Alenke Kavčič. Z izbiro oznake kraja na interaktivni karti lahko prisluhnete, kako opis stare kmečke hiše zveni v različnih narečjih na slovenskem govornem prostoru.

Nagrada kresnik

Kresnik, nagrada za najboljši slovenski roman preteklega leta, je bil prvič podeljen tik pred razglasitvijo slovenske samostojnosti na kresno noč 23. junija 1991 v Razkrižju ob Muri. Na najkrajšo noč v letu po ljudskem koledarju strokovna žirija razglasi zmagovalca, ki na že tradicionalni lokaciji na ljubljanskem Rožniku prižge kres. Nagrada, ki je popularizirala slovenski roman, nagrajena in nominirana dela pa so množično iskana v knjigarnah in izposojana v knjižnicah, je bila v 30. letih podeljena 22 literatom, med njimi štirim ženskim avtoricam. Pet literatov jo je prejelo dva- ali večkrat, Drago Jančar štirikrat.

Portal Fran

Na razstavi predstavljamo tudi portal Fran. Portal Fran, poimenovan po akademiku Franu Ramovšu, prvem upravniku Inštituta za slovenski jezik, s pomočjo preprostih in kompleksnih poizvedovanj širokemu krogu ljudi omogoča dostop do slovarskih informacij. Združuje tako splošne kot narečne slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ter digitalne slovarje. Portal Fran v zadnji inačici iz leta 2020 obsega 38 slovarjev, atlas, dve svetovalnici in 689.954 gesel.

Pridružitev Evropski uniji je bila primarna zunanjepolitična agenda samostojne Slovenije. Država je v EU vstopila 1. maja 2004, hitro prevzela valuto evro in vstopila v t. i. schengensko območje.

Odnos med Slovenijo in EU se je hitro razvil in dramatično poglobil, ko je EU priznala novo samostojno državo, kar se je zgodilo 15. januarja 1992. Slovenija nikoli ni skrivala svojih evropskih ambicij, kar se je odražalo tudi v mednarodni politiki in v njenih zunanjih odnosih. Hitro po priznanju je sledil sporazum o sodelovanju Slovenije in EU, ki je bil podpisan prvega septembra 1993. Slovenija je za polnopravno članstvo zaprosila 10. junija 1994, ko je tudi podpisala evropski sporazum o pridružitvi. Konec naslednjega leta je Evropski svet prižgal zeleno luč za začetek pogajanj o pristopu Slovenije in še šestih drugih držav.

Uradna pogajanja so se začela na zadnji marčevski dan leta 1998 in zaključila decembra 2002 na Danskem. V prvih letih pogajalskega procesa je bil predmet pogajanj predvsem prenos oz. uskladitev slovenske zakonodaje z evropsko. Pogajanja so bila razdeljena na 31 področij, za vsako pa so pogajalci pripravili pogajalska izhodišča. Glavni pogajalec za Slovenijo je bil zunanji minister, ki je stališča Slovenije zastopal na prvi pristopni konferenci in na vseh naslednjih.

Pogodba o pristopu k Evropski uniji je bila podpisana 16. aprila 2003, v EU pa je Slovenija dejansko vstopila 1. maja 2004. Pred vstopom je moral biti prej opravljen postopek ratifikacij v nacionalnih parlamentih. V marcu leta 2003 je Slovenija kot druga izmed kandidatk izvedla referendum o vstopu v Unijo, na katerem so se slovenski državljani z izrednimi 89 odstotki podpore izrekli za vstop države v evropsko družino. Slovenija se je le-tej pridružila 1. maja 2004.

Zemljevid, ki z zeleno barvo prikazuje kandidatke za vstop v Evropsko unijo. Romunija in Bolgarja sta v EU vstopili leta 2007. Turčija še danes ni članica unije.

Prevzem evra

Slovenija se je s 1. majem 2004, ko je vstopila v Evropsko unija, zavezala k sprejetju skupne evropske valute evro. V začetku oktobra 2005 je Slovenija predstavila podobo slovenskih evrskih kovancev. Z marcem leta 2006 so se cene izdelkov v državi obvezno označevale z obema valutama. Junija 2006 so pripravljenost države na prevzem nove valute potrdili finančni ministri povezave, teden dni kasneje tudi Evropski parlament. Čez mesec dni je sledil še Svet Evropske unije, ki je odobril prošnjo Slovenije, da v letu 2007 vstopi v evrsko območje. Slovenija je evro uvedla kot prva izmed desetih držav, ki so se EU pridružile 1. maja 2004. S 1. januarjem 2007 je tako evro v Sloveniji postal zakonito plačilno sredstvo, in sicer po nepreklicno določenem tečaju 1 EUR = 239,640 SIT. Od 15. januarja 2007 je v Sloveniji mogoče plačevati samo z evrskimi bankovci in kovanci; do vključno 14. januarja 2007 je namreč potekalo t. i. obdobje dvojnega obtoka, ko so se pri gotovinskem plačevanju lahko uporabljali tudi tolarski bankovci in kovanci. Tolarske bankovce je pri Banki Slovenije mogoče zamenjati brez časovne omejitve, tolarske kovance pa je bilo možno zamenjati do 3. januarja 2017.

Pripomoček pri preračunavanju tolarskih vrednosti v evrske.

Vstop v schengensko območje

Republika Slovenija se je na vstop v schengen sistematično pripravljala več let. Dokončno odločitev o odpravi kontrole na notranjih mejah je sprejel Svet s sklepom dne 6. decembra 2007 o polni uporabi določb schengenskega pravnega reda v nekaterih bodočih članicah med njimi tudi v Sloveniji. 21. decembra 2007 je Slovenija postala država članica schengenskega območja. Takrat smo odpravili nadzor na notranjih kopenskih in morskih mejah s članicami Evropske unije, 30. marca naslednje leto pa se je sprostil še nadzor na zračnih mejah. Na zunanji meji EU se opravlja mejna kontrola v imenu vseh držav članic. Temeljna mejna kontrola je obvezna za vse potnike, ki nameravajo prestopiti državno mejo, praviloma pa zadostuje za državljane držav EU, Evropskega gospodarskega prostora, Švice in njihovih družinskih članov, temeljita kontrola pa je obvezna za vse državljane tretjih držav.

Predsedovanje Svetu Evropske unije

Slovenija je v prvi polovici leta 2008 kot prva med novimi članicami, pridruženimi leta 2004, prevzela predsedovanje Sveta Evropske unije. Povezavi je predsedovala pol leta, vlado je takrat vodil Janez Janša. Drugo predsedovanje Slovenije Evropski uniji je predvideno v drugi polovici leta 2021.

Avtor prispevka: Domen Kaučič, kustos

V zadnjih 30 letih je področje IKT doživelo verjetno največji razmah. V prvem desetletju smo se navajali Windows okolja in interneta, v drugem desetletju pa pametnih telefonov in socialnih omrežij. Vsako desetletje je torej prispevalo svoj delež v nov način komuniciranja, nakupovanja, mobilnosti in še česa. Zbrali smo nekaj tistih stvari, za katere menimo, da so v veliki meri vplivale na naša življenja danes.

NMT telefonija

Danes, ko trg mobilnih telefonov nadzoruje peščica tujih proizvajalcev, se sliši skoraj neverjetno, da smo v zgodnjih devetdesetih letih imeli mobilni telefon, katerega oblikovanje in proizvodnja sta bili večinoma plod slovenskega razvoja in znanja. Iskra Wanderer, razvila ga je družba Iskra Telemobil v sodelovanju z italijanskim partnerjem, je bil napreden telefon za svoje čase: telefonska tajnica, imenik do sto številk, samodejni izklop avtoradia ob prejetem klicu, varovanje pogovora ob namestitvi dodatne kriptoenote. Izdelali so jih nekaj manj kot tisoč, prvi so prišli na trg leta 1993.

V Sloveniji se je v prvi polovici 90. let pojavila tudi blagovna znamka Benefon, ki je pomembno zaznamovala NMT pri nas. Med najbolj priljubljenimi modeli tega proizvajalca je bil telefon Delta. Cene NMT telefonov in naročnin so bile zelo zasoljene, saj je bilo potrebno za telefon odšteti 7000 nemških mark.

Analogno mobilno omrežje NMT je v Sloveniji ugasnilo konec leta 2005.

NMT telefon Iskra Wanderer iz leta 1993. Hrani Tehniški muzej Slovenije

1991 – začetek uporabe interneta v Sloveniji

Inštitut Jožef Stefan se je oktobra 1991 povezal z nizozemskim inštitutom za jedrsko fiziko, kar štejemo za začetek uporabe interneta v Sloveniji. V začetku leta 1992 je bilo že mogoče registrirati .si domeno za pravne osebe. Inštitut Jožef Štefan je prvi internetni strežnik s spletno predstavitvijo Slovenije postavil novembra 1993. Spletna stran SloWWWenija je kasneje prerasla v projekt Mat’kurja, ki je bil za mnoga podjetja in posameznike odskočna deska za vstop v svetovni splet.

Povezavo do interneta smo vzpostavili z modemom in klicnim dostopom kar preko telefonske linije. Ko je bila povezava vzpostavljena se seveda ni dalo telefonirati, kar je povzročalo nejevoljo predvsem pri starših ki so ravno takrat hoteli nekam poklicati. Še posebej se je to poznalo v začetku novega tisočletja, ko smo preko Kazaa, Emule in podobnih storitev množično »delili« glasbene in video datoteke prek spleta. Spletni brskalniki so s prihodom Windows okolja postali nepogrešljiv del programske opreme na računalnikih. Uporabniki so lahko izbirali med Mosaicom, Cellom, Opero, Netscape Navigatorjem in Internet Explorerjem. Za Apple je bil na voljo MacWeb. Med iskalniki so bili v modi Yahoo, Alta Vista, WebCrawler in Lycos. Leta 1997 se je pojavi Google, ki danes skupaj z vsemi dodatki daleč najbolj razširjeno spletno orodje. Slovenija je bila po podatkih RIS sredi devetdesetih let na področju razvoja informacijske družbe med vodilnimi v Evropi.

Mobičuk in Mobireglja

Novo omrežje GSM, ki je začelo delovati 1996 s stališča uporabnika ni bilo dosti cenejše od NMT telefonije, minuta pogovora je stala (danes) več kot pol evra. Leta 1998 sta na trg prišla cenovno dostopna predplačniška paketa Mobičuk in Mobireglja, ki sta omogočala tudi pošiljanje SMS sporočil. Telefonski aparat Sagem RC 815 v paketu Mobičuk je bil namenjen predvsem mlajšim uporabnikom. Imel je starševski način, s katerim se je telefon dalo zakleniti tako, da je delovalo samo devet številk za hitro klicanje. Ericsson GA628 je bil bolj resen aparat iz paketa Mobireglja. Zaradi oblike se ga je prijelo domače ime »cegu«. Za lepši izgled telefona so bile na voljo sprednje ploščice v različnih barvah, kupiti se je dalo manjšo anteno in večjo baterijo. Obema paketoma so v naslednjih letih sledili novi: Mobidetel, Mobibelka, Mobikosec in še nekateri.

Število uporabnikov Mobitela je v letu 1998 preseglo 100.000. Leta 1999 je Slovenija odprla trg mobilne telefonije tudi za zasebne mobilne operaterje.

Mobi Čuk – Sagem RC 815 in Mobi Reglja – Ericsson GA628

2004 – začne delovati Facebook

Študent na Harvardu Mark Zuckerberg, ki svojega študija ni nikoli dokončal, je leta 2004 objavil družbeno spletno stran “thefacebook.com”, ki je bila namenjena študentom harvardske univerze. Hitro se je razširil še na ostale univerze in srednje šole v ZDA. Javno dostopen je Facebook postal maja 2006. Facebook je družabno omrežje, ki svojim uporabnikom omogoča objavljanje in izmenjevanje fotografij in video posnetkov, komentiranje, všečkanje, deljenje povezav različnih vsebin na spletu in podobno. Uporabniki so povezani v mreže prijateljev, oblikujejo različne interesne skupine ali svoje strani. Minimalna starost za pridružitev omrežju je 13 let.

Z izredno rastjo je Facebook postal največje družabno omrežje na svetu. Zaradi izrednega števila uporabnikov se je že kmalu pojavilo vprašanje varnosti in zasebnosti. Mnogo držav je dostop do tega omrežja celo prepovedalo. Leta 2018 je bil Facebook obtožen prodaje podatkov o svojih uporabnikih v politične namene. Obtoženi so bili tudi nezakonitega zbiranja sms sporočil.

2005 – začne delovati Youtube

Videoposnetek z naslovom »Me at the Zoo« je bil prvi video, ki ga je Jawed Karim aprila 2005 naložil na novo spletno platformo Youtube. Uporabniki lahko brezplačno nalagajo in delijo video vsebine. Prav ta način je mnogim ustvarjalcem glasbe in filma pripomogel do svetovne slave. Eden od njih je tudi Justin Bieber. Rekorder po številu ogledov je video Baby Shark Dance z več kot 8,4 milijarde ogledov. Število aktivnih uporabnikov mesečno danes presega 2 milijardi, ki vsako minuto naložijo za 500 ur video posnetkov.

2007 – Steve Jobs predstavi iPhone

Razvoj »pametnega« telefona sega že v konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v podjetju General Magic, ki je delovalo pod okriljem Appla, začeli razvijati napravo ki bi omogočala telefoniranje, komuniciranje s strankami, pisarniško poslovanje in celo fotografiranje. Imela naj bi zaslon na dotik, spraviti pa bi jo morali v žep. Leta 1993 je Apple predstavil PDA napravo Newton, predhodnico dlančnikov. Tudi IBM ni miroval in je leta 1994 predstavil Simon Personal Communicator, ki danes velja za predhodnika pametnih telefonov. Mobilni telefoni so konec devetdesetih let že omogočali fotografiranje in dostop do interneta. Tako je bila podlaga za novo napravo pripravljena. Leta 2007 je Steve Jobs po štirih letih razvoja predstavil »pametni telefon« iPhone z operaciskim sistemom iOS. Prvi iPhone ni bil posebej zmogljiv, uporabnike pa je prepričal izjemen uporabniški vmesnik, ki so ga kasneje kopirali tudi drugi.

Do danes se je zamenjalo že 14 generacij iPhona, zadnja nosi oznako 12. Z različnimi modeli se je spreminjala tudi oblika, velikost in seveda zmogljivost naprave. Danes naj bi iPhone uporabljalo okrog 900 milijonov ljudi po vsem svetu.

MP3

Predhodnike malih MP3 predvajalnikov glasbe lahko iščemo že v prenosnih kasetarjih, walkmanih in discmanih. Velikost prvih zvočnih datotek na računalnikih je bila zelo velika in so zasedala veliko prostora na diskih. Leta 1987 so v Nemčiji razvili sistem za stiskanje zvočnih datotek brez izgube kvalitete, ki ga danes poznamo kot MP3. Glasba se je začela širiti po medmrežju preko različnih programov. Leta 1999 je bil ustanovljen Napster, ki je imel leta 2001 že več kot 25 milijonov uporabnikov. Prvi prenosni MP3 predvajalnik MPMan F10 so leta 1997 izdelali v Južni Koreji. Imel je 16 MB flash pomnilnika, ki pa ni zadostoval niti za cel album glasbe. Bil je tudi relativno velik z dimenzijami 133 x 110 x 30 mm. Brez baterije je tehtal 80 gramov.

Kasneje so MP3 predvajalniki postali manjši in zmogljivejši. Najslavnejši med njimi je gotovo Applov iPod, ki so ga razvili leta 2001. Zmogljivost teh malih naprav je skokovito rasla in omogočala celo igranje igric in gledanje filmov. Znanje in tehnologija iz teh naprav je vodila v naslednji korak – pametni telefon.

Ekran na dotik

Delo z računalnikom je bilo v začetku omejeno le na tipkovnico. S prihodom grafičnih vmesnikov, znanih pod imenom Windows in razvojem računalniških mišk, je delo postalo veliko polj prijazno in hitro. Kljub temu udobju pa se je hitro pojavila želja, da bi namesto tipkovnic in mišk uporabili kar prste. Prva taka naprava, ki je uporabljala zaslon na dotik je bil Apple Newton – dlančnik, ki je za vnos uporabljal pero. Enak način je uporabljal tudi dlančnik Palm. Lahko bi rekli, da se je šele s prihodom iPhona in hitrega širjenja mobilne telefonije, začel pravi razmah zaslonov na dotik, ki jih danes najdemo že praktično povsod.

SMS sporočilo

Prvi SMS je bil poslan decembra leta 1992 in je bil dejansko kratek – »Marry Christmas«. Trajalo pa je še nekaj let da so telefoni zmogli pošiljati kratka sporočila. Ta so bila sprva omejena le na 160 znakov in kmalu so uporabniki namesto celih besed začeli uporabljati okrajšave, da je bilo sporočilo lahko daljše. Tako sta nastala tudi sloviti LOL (Laughing Out Loud) in pa OMG (Oh My God). Okrajšav je toliko, da je nastal pravi žargon teh izrazov. Leta 2002 je Sony Ericsson predstavil model telefona T68i, ki je poleg SMS sporočil omogočal tudi prenos fotografij ali na kratko MMS. Po podatkih SURS smo samo v Sloveniji leta 2018 poslali kar 2,7 milijarde sporočil, kar je štirikrat več kot leta 2008.

Na pobudo Slovenije 20. maja obeležujemo svetovni dan čebel. Ob tej priložnosti smo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem pripravili kratko predstavitev čebelarstva na Slovenskem.

20. maja obeležujemo svetovni dan čebel. Svetovni dan čebel je posvečen čebelam in vsem opraševalcem, ki imajo v naravi veliko vlogo, zaradi človekovega posega v naravno pa postajajo ogroženi. Razglasitev praznika je v okviru OZN predlagala Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije. Predlog je bil potrjen 20. decembra, predlagan in sprejet pa je bil datum 20. maj, saj se je na ta dan leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša (1734–1773).

Poleg Antona Janše je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega čebelarstva tudi duhovnik Pater Pavel Gantar (1721–1784), ki je ustanovil prvo čebelarsko šolo v Komendi in kasneje tudi na Lansprežu. Za uveljavitev kranjske čebele, slovenske avtohtone pasme, ima zasluge čebelarski strokovnjak in prvi trgovec s kranjsko čebelo Emil Rothschütz (1836 – 1909).

Kranjska čebela, znan tudi kot kranjska sivka ali kranjica je slovenska avtohtona pasma. Najdemo jo sicer tudi na avstrijskem Koroškem in na Štajerskem, na Madžarske, v Romuniji, Hrvaški itd. Zaradi zgodovinskih razlogov za njeno domovino velja prav Slovenija. Poleg italijanske čebele je druga najbolj razširjena pasma na svetu. Ima izjemne lastnosti, saj je zelo delavna, živi dolgo, ne zaleta v druge panje, dobro prezimi in porabi majhne zaloge hrane.

Janšev čebelnjak na Breznici, 2009. Foto: Franc Šivic.

Slovenija se po številu čebelarjev na tisoč prebivalcev uvršča v sam evropski vrh, saj je med povprečno 1000 Slovenci 4,9 čebelarjev. Za Slovenijo ni značilno samo veliko število čebelarjev pač pa tudi razne tehnike in načini pridobivanja meda. Po slovenskih pokrajinah se panji med sabo razlikujejo. Najbolj pogost je slovenski čebelnjak, ki ga že več stoletji krasi značilna oblika, ki jo je v sojem delu Popolni nauk za vse čebelarje opisal že Anton Janša. Izhaja iz osrednje Slovenije. Eden izmed najbolj značilnih, ki je tudi slovenska posebnost, je t. i. AŽ panj. Po trditvah čebelarjev je ta za naše podnebne in naravne razmere najbolj primeren. V začetku 20. stoletja ga je predstavil Anton Žnidaršič, po njem pa se panj tudi imenuje. Prednost AŽ panja je tudi njegova mobilnost saj je razmeroma lahek in majhen, kar olajša njegov transport po različnih pašnikih. Ravno zaradi te značilnosti se je začel uveljavljati tudi zunaj naših meja in sicer med nekaterimi ameriškimi vojnimi veterani, ki s panjem, kljub svojim vojnim poškodba, lažje rokujejo.

Slovenska posebnost so tudi panjske končnice, ki so del slovenske kulturne dediščine. Ustvarili so jih predvsem pripadniki različnih kmečkih družbenih plasti. Svoj razcvet je umetnost doživela v sredini devetnajstega stoletja, zamrla pa je v začetku dvajsetega.

Tri generacije Bukovšovih čebelarjev pri svojem čebelnjaku, Golo Brdo pri Medvodah. Foto: Franc Šivic.

Slovenijo lahko označimo za eno izmed domovin čebelarstva. Še do nedavnega dokaj prezrta obrt v zadnjem obdobju ponovno pridobiva na veljavi in prepoznavnosti. Zaradi podnebnih sprememb in človeškega posega v okolje pa se pomembnosti čebel in ostalih opraševalcev vedno bolj zaveda tudi človek sam. Pomembno je, da se na tako pomembne gradnike našega življenja kot so čebele ne spomnimo zgolj enkrat na leto, pač pa da s svojim delovanjem za njihov dobrobit skrbimo vsak dan.

Besedilo je nastalo s pomočjo Slovenskega etnografskega muzeja in Barbare Sosič.

Odbojkarske reprezentance Slovenije so med bolj uspešnimi timskimi športniki. Odbojkarska zveza Slovenije je za vas pripravila kratko zgodovino tako ženske in moške reprezentance.

Moška odbojkarska reprezentanca

Slovenska moška odbojkarska reprezentanca je prvo uradno tekmo odigrala 24. aprila 1992, pod vodstvom Viktorja Krevsla, za izbrano vrsto pa so nastopili Baltič, Najdič, Topovšek, Možič, Pušnik, Jerala, Hafner, Fujs, Šiftar, Dimec, Mavčnik in Berdon. V naslednjih letih so si naši odbojkarji, pod vodstvom Krevsla, Luke Lobnika in Vladimirja Jankovića skušali zagotoviti prvi nastop na evropskem prvenstvu, a jim je to prvič uspelo leta 2001. Na prvenstvu na Češkem so slovenske barve branili Davor Čebron, Dejan Fujs, Bogdan Kotnik, Samo Miklavc, Dragan Pezelj, Matija Pleško, Mišo Pušnik, Dragan Radovič, Rok Satler, Sebastjan Škorc, David Slatinšek in Tomislav Šmuc. Izbrana vrsta je osvojila 12. mesto.

Leta 2007 so Slovenci drugič igrali na evropskem prvenstvu, potekalo je v Rusiji. Moštvo je vodil Iztok Kšela, prvenstvo pa so fantje končali na 16. mestu. Dve leti kasneje, v Turčiji, ko je na selektorski stolček znova sedel Gregor Hribar, je bila izbrana vrsta 15., leta 2011, v Avstriji in na Češkem pa je naša reprezentanca osvojila 9. mesto. Prvenstvu na Danskem in Poljskem, ko je Luka Slabe ekipo popeljal do 13. mesta, je sledilo prvenstvo v Bolgariji in Italiji, leta 2015. Na njem so se slovenski odbojkarji za vedno zapisali v zgodovino, saj so z drugim mestom in osvojenim srebrnim odličjem dosegli največji uspeh slovenske odbojke in enega največjih uspehov slovenskega ekipnega športa. Reprezentanco je vodil Italijan Andrea Giani, za Slovenijo pa so nastopili Alen Pajenk, Alen Šket, Mitja Gasparini, Dejan Vinčić, Jan Kozamernik, Jan Klobučar, Jani Kovačič, Danijel Koncilja, Miha Plot, Jan Pokeršnik, Gregor Ropret, Tine Urnaut, Klemen Čebulj in Uroš Pavlović. Na evropskem prvenstvu 2017 na Poljskem je naša vrsta, pod taktirko Slobodana Kovača, osvojila 8. mesto.

Osvojeno 2. mesto na evropskem prvenstvu v Bolgariji leta 2015. Foto: OZS

V evropski ligi so slovenski odbojkarji prvič nastopili leta 2007 in bili 4. Leta 2011 so fantje prišli do bronastega odličja, enako tudi leta 2014, leta 2015 pa jim je uspel veliki met. Z zmago na zaključnem turnirju evropske lige na Poljskem so si priigrali tako želeno uvrstitev v svetovno ligo. V njej so tudi uspešno nastopili in se že v prvem poizkusu, še pod vodstvom Gianija, iz tretje uvrstili v drugo kakovostno skupino. Italijanski strateg se je nato poslovil z mesta slovenskega selektorja, reprezentanco pa je prevzel Srb Slobodan Kovač.

Ta je ekipo prvič zbral v začetku maja 2017, že nekaj tednov kasneje pa so se odbojkarji v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo prvič predstavili svojim navijačem ter jih razveselili s petimi zaporednimi zmagami. Zadnja, proti Belgiji, je Slovencem prinesla zgodovinsko prvo uvrstitev na svetovno prvenstvo. Sledili so nastopi v drugem kakovostnem razredu svetovne skupine. Naši fantje so gostovali v Južni Koreji, na Japonskem in v Egiptu ter se z le enim porazom na devetih tekmah uvrstili na zaključni turnir v Avstraliji. Tudi tam so bili naši odbojkarji prepričljivo najboljši, zmaga pa bi jim morala prinesti uvrstitev v elitno skupino svetovne lige. A mednarodna zveza je ligo ukinila in ustanovila New Volleyball League, v kateri pa za Slovenijo ni bilo prostora.

V letu 2018 je Slovenija s pomlajeno zasedbo nastopila v evropski ligi, septembra pa so fantje nastopili na svojem prvem, zgodovinskem, svetovnem prvenstvu v Italiji in Bolgariji. V skupini A v Firencah so nanizali tri zmage in dva poraza. S 3:1 so premagali Dominikansko republiko in Japonsko, s 3:2 so bili boljši od Belgije, nato pa so z 2:3 izgubili z Argentino in z 1:3 z Italijo. Izkupiček je zadostoval, da se je izbrana vrsta prebila v drugi krog tekmovanja, med najboljših 16 reprezentanc. Drugi del so naši fantje začeli z novo zmago proti Belgiji, tokrat s 3:0, nato so morali z 0:3 priznati premoč olimpijskim prvakom, Brazilcem, za konec pa so Slovenci, z 2:3, izgubili proti Avstraliji. Sprva je mednarodna zveza FIVB Sloveniji pripisala končno 9. mesto, že po zaključku prvenstva pa so se uvrstitve reprezentanc spremenile, naši fantje so odbojkarski mundial končali na 12. mestu.

V letu 2019 so slovenski odbojkarji pod vodstvom novega selektorja, Italijana Alberta Giulianija, nastopili na pokalu FIVB Volleyball Challenger Cup in si v boju z Belorusijo, Turčijo, Egiptom in Kubo priigrali uvrstitev v Ligo narodov. V začetku avgusta so nastopili tudi na kvalifikacijskem turnirju za nastop na olimpijskih igrah leta v Tokiu, a ena zmaga in dva poraza nista zadoščala za uvrstitev. Novo priložnost bodo fantje iskali januarja prihodnje leto v drugem krogu kvalifikacij.

Septembra so slovenski odbojkarji prvič v zgodovini nastopili na domačem evropskem prvenstvu, ki ga je Slovenija gostila skupaj s Francijo, Belgijo in Nizozemsko. V skupinskem delu tekmovanja so odpravili Belorusijo, Finsko in Turčijo, izgubili pa s Severno Makedonijo in Rusijo, nato pa je sledil izjemen niz zmag, ki je na noge dvignil vso Slovenijo. V razprodani Areni Stožice so Slovenci prvič na uradnih tekmah premagali Bolgarijo, zmaga nad aktualnimi evropskimi prvaki in v tem času najboljšo reprezentanco sveta, Rusijo, pa je v Sloveniji sprožila odbojkarsko evforijo. A naši fantje se niso ustavili, v polfinalu so, znova pred nabito polnimi Stožicami, odpravili še svetovne prvake, Poljake in se uvrstili v veliki finale prvenstva. Ta je potekal v Parizu, kamor je odpotovalo skoraj 5.000 slovenskih navijačev, ki so v dvorani Bercy bodrili naše fante, a so ti na koncu klonili v obračunu proti Srbiji. Slovenci so tako osvojili srebrno odličje in s tem postali edina evropska reprezentanca, ki je v štirih letih na EuroVolley-ju osvojila dve kolajni.

V letu 2020 so fantje nastopili na kvalifikacijah za olimpijske igre v Tokiu, a so v polfinalu izgubili s Francijo. Drugih tekem v 2020 ni bilo. V maju 2021 bodo odbojkarji prvič v zgodovini igrali v elitni Ligi narodov (do pred treh let je bila to svetovna liga, v kateri smo igrali v tretji in drugi kakovostni skupini, nikoli v prvi), septembra nas čaka evropsko prvenstvo, leta 2022 pa smo že uvrščeni na svetovno prvenstvo (drugič doslej).

Pokal pred finalom evropskega prvenstva leta 2019 v Parizu. Foto: OZS

Ženska odbojkarska reprezentanca

Slovenska ženska odbojkarska reprezentanca je prvo uradno tekmo odigrala oktobra 1992, v sklopu kvalifikacij za evropsko prvenstvo, ki ga je leta 1993 gostila Češka. Prve tekmice slovenske izbrane vrste, ki jo je vodil Edi Dolinšek, so bile odbojkarice Luksemburga. Z dvema prepričljivima zmagama so Petra Blažič, Vesna Blažič, Tamara Dobrinja, Aleksandra Gosak, Nada Dimitrovič, Andreja Gašper, Nataša Prauhart, Mojca Možic, Bojana Gašper, Petra Kraigher, Alenka Lešnik in Barbara Kislinger Sloveniji priigrale uvrstitev na kvalifikacije za evropsko prvenstvo. V težki kvalifikacijski skupini naša dekleta niso bila kos Hrvaški, Poljski in Švici.

V kvalifikacijah za naslednji evropski prvenstvi, leta 1995 na Nizozemskem in leta 1997 na Češkem, Slovenke niso nastopile, za nastop na prvenstvu leta 1999 pa so v kvalifikacijski skupini s Francijo, Madžarsko, Slovaško in Srbijo in Črno Goro dosegle le eno zmago, proti Slovaški. Na naslednjih kvalifikacijah so bile Slovenke izjemno blizu zgodovinski uvrstitvi na evropsko prvenstvo, saj so v boju z Avstrijkami in Slovakinjami, saj je o potniku na prvenstvo odločal količnik dobljenih in izgubljenih nizov. Uspešnejše so bile Slovakinje. V nadaljevanju so naše odbojkarice nastopale vse bolje in bolje in bile dvakrat povsem na pragu tako želene prve uvrstitve med ekipe, ki bi se potegovale za naslov evropskih prvakinj, v kvalifikacijah, leta 2009 in 2011, pa so spet sledile nekoliko slabše predstave. Leta 2013 so naše odbojkarice igrale v težki kvalifikacijski skupini z Belgijo, Francijo in Črno Goro in osvojile tretje mesto.

Svetovno prvenstvo do 23 let je leta 2017 potekalo v Sloveniji. Foto: OZS

Leta 2015 je slovenskim dekletom vendarle uspel veliki met. V kvalifikacijski skupini s Češko, Španijo in Črno Goro so naše odbojkarice osvojile 2. mesto in si zagotovile nastop v dodatnih kvalifikacijah, v katerih so bile po dveh razburljivih obračunih uspešnejše od favorizirane Francije. Slovenijo so na evropskem prvenstvu na Nizozemskem in v Belgiji zastopale Eva Mori, Sara Hutinski, Mojca Božič, Katja Medved, Anja Zdovc, Iza Mlakar, Živa Recek, Sara Najdič, Lana Ščuka, Marina Cvetanovič, Monika Potokar, Saša Planinšec, Valentina Založnik in Anita Sobočan, reprezentanco pa je vodil Bruno Najdič. Naša dekleta so morala v skupinskem delu priznati premoč vsem trem odbojkarskim velesilam, Nizozemski, Italiji in Poljski in tako osvojila 16. mesto. Na evropsko prvenstvo 2017 se slovenske odbojkarice niso uvrstile.

V evropski ligi pod okriljem Evropske odbojkarske zveze CEV so Slovenke prvič igrale leta 2014 in osvojile 7. mesto, dve leti kasneje pa so se prebile v polfinale in na koncu osvojile 4. mesto. Za Slovenijo, ki jo je vodil Bruno Najdič, so nastopile Mojca Božič, Nika Blagne, Katja Medved, Urška Igličar, Sara Valenčič, Živa Recek, Sara Najdič, Lana Ščuka, Marina Cvetanovič, Monika Potokar, Tina Kaker, Saša Planinšec, Tina Grudina in Meta Jerala. Leta 2017 in 2018 naša dekleta v tem tekmovanju niso nastopala.

V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2018 so Slovenke pod vodstvom Italijana Alessandra Chiappinija zelo dobro odigrale tekme 2. kroga. Premagale so Portugalsko, Estonijo, Finsko in Francijo in izgubile le z Nemčijo ter se uvrstile v 3. krog tekmovanja. V njem so morale priznati premoč Nizozemski, Bolgariji, Belgiji in Češki, boljše so bile od Grčije.

V skoraj povsem enaki zasedbi, z izjemo Urške Igličar, Sare Đukić, Katje Mihalinec in Veronike Mikl, so Slovenke nastopile še na svetovnem prvenstvu do 23 let v Ljubljani in poskrbele za največji uspeh slovenskega ženskega ekipnega športa. Naše odbojkarice so namreč po vrsti premagale Argentino, Dominikansko republiko, Kitajsko, Tajsko, Egipt in Bolgarijo, v velikem finalu pa so dekleta klonila proti Turčiji, a se vseeno izjemno veselila srebrnega odličja. Za zgodovinski uspeh slovenske odbojke so zaslužne Eva Mori, Darja Eržen, Ana Marija Vovk, Pia Blažič, Maja Pahor, Iza Mlakar, Lana Ščuka, Ela Pintar, Špela Marušič, Saša Planinšec, Anita Sobočan in Tina Grudina. Izbrano vrsto je vodil Alessandro Chiappini.

Sezono 2018 so Slovenke začele z nastopom na sredozemskih igrah v španski Tarragoni, kjer so osvojile 7. mesto. Nadaljevale so jo z nastopi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo, ki so jih zaključile na drugem mestu, z januarskima zmagama nad Islandijo in Izraelom. V letu 2019 dekletom žal ni uspelo uresničiti cilja, da bi se Slovenija iz srebrne evropske lige prebila v zlato, v zlatem nizu velikega finala je bila boljša Romunija. So se pa zato varovanke Alessandra Chiappinija izkazale na avgustovskem evropskem prvenstvu, ki so ga skupaj gostile Turčija, Poljska, Slovaška in Madžarska. Naše odbojkarice so v Lodžu na Poljskem Sloveniji najprej priigrale prvo zmago na evropskih prvenstvih, nato pa jim je uspel še veliki met, ko so se s še eno zmago v težki skupini s Poljsko, Italijo, Belgijo, Portugalsko in Ukrajino prebile v izločilne boje, med 16 najboljših reprezentanc.

V letu 2020 Slovenke zaradi pandemije COVID-19 niso odigrale nobene uradne tekme, v letu 2021 pa jih najprej čakajo kvalifikacije za EuroVolley 2021, ki ga bodo skupaj gostile Srbija, Romunija, Bolgarija in Hrvaška in v okviru katerih se bodo pomerile s Češko, Latvijo ter Bosno in Hercegovino, sledile pa bodo še nastopi v srebrni evropski ligi.

Veselje ob osvojenem drugem mestu na svetovnem prvenstvu do 23 let leta 2017. Foto: OZS

Avto-moto zveza Slovenije je pripravila krajši prispevek o zgodovini motošporta v Sloveniji.

Zgodovina slovenskega motošporta se je začela pisati 29. avgusta 1920 na takrat makadamski cesti od Podlipe do Smrečja, na kateri je potekala prva motociklistična dirka na ozemlju Slovenije. Trasa je bila dolga osem kilometrov z višinsko razliko 350 metrov. Od 21 prijavljenih tekmovalcev jih je štartalo 16, drugi prijavljeni pa zaradi težav z motocikli niso nastopili. Najboljši skupni čas je dosegel Viktor Barešič z 11:24, drugi je bil Wolf z 11:26, tretji Ogrin z 12:11. Že mesec pozneje, 26. septembra 1920, so sledile krožne moto dirke na vojaškem vežbališču v Mostah pri Ljubljani, 9. septembra leta 1921 je MK Ilirija izvedel dirko na 860 metrov dolgi progi na Ljubljanski grad, 18. septembra pa na 10 kilometrov dolgi progi od Gašteja (predela Kranja) do Medvod. Temelji slovenskega športnega motociklizma so bili s tem položeni in utrjeni. Dirkanje z motocikli se je nato razširilo po drugih krajih Slovenije, kjer so ustanavljali klube in organizirali dirke.

Slovenski avto-moto športniki so bili zelo uspešni že v desetletjih, preden so lahko nastopali za samostojno državo. To še zlasti velja za Ludvika Stariča, voznika, ki je zaznamoval motošport v 30. letih 20. stoletja in ki si je s svojimi odličnimi dosežki pridobil naziv Leteči Kranjec. Najprej se je meril na cestnih dirkah, kasneje pa se je posvetil dirt tracku, predhodniku speedwaya. Velja za prvega slovenskega motošportnega šampiona, ki je osvajal najvišja mesta tudi na največjih mednarodnih dirkah. Leta 2012 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, kjer je med 60 slovenskimi športniki še vedno edini motošportnik.

Več kot dostojne naslednike je dobil Starič tudi v voznikih, ki imajo privilegij, da tekmujejo pod slovensko zastavo. Nove generacije tekmovalcev, ki so se začele kaliti ob slovenskem osamosvajanju, so namreč slovenski motošport popeljale v sam svetovni vrh, ob njihovih zmagah pa doni Zdravljica na športnih prizoriščih in tekmovališčih širom po svetu. Slovenski motošportniki so z osvajanjem naslovov evropskih in svetovnih prvakov poskrbeli za uspehe, ki sodijo med največje dosežke slovenskega športa, za najuspešnejšega pa velja motokrosist Tim Gajser, ki mu je doslej uspelo osvojiti že štiri naslove svetovnega prvaka.

Avto-moto zveza Slovenije je slovenske motocikliste vzela pod svoje okrilje po drugi svetovni vojni in prek Avto-moto zveze Jugoslavije poskrbela za njihovo mednarodno športno udejstvovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je AMZS oktobra leta 1992 kot nacionalna športna zveza za vse zvrsti motociklističnega športa postala članica mednarodne motociklistične zveze FIM, s čimer slovenskim dirkačem omogoča, da nastopajo na mednarodnih dirkah, slovenski prireditelji pa lahko organizirajo mednarodne dirke.

Najpomembnejši mejniki slovenskega motošporta od osamosvojitve Slovenije
1994 Silvin Vesenjak kot prvi slovenski voznik endura nastopi na dirki svetovnega prvenstva v enduru.
1996 Jani Sitar zmaga na dirki evropskega prvenstva v motokrosu. Ta uspeh je dosegel na dirki v Loketu v razredu do 250 ccm.
1998 Slovenska motokros reprezentanca v sestavi Sašo Kragelj, Roman Jelen in Boštjan Kampuš osvoji 9. mesto na svetovnem Pokalu narodov v Foxhillu v Angliji, kar je doslej najboljša uvrstitev slovenske reprezentance na olimpijadi motokrosa.
1998 Speedwayist Matej Ferjan osvoji 3. mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu.
1998 Igor Jerman kot član ekipe Kawasaki France zmaga na 24-urni dirki vztrajnostnega motociklizma v Le Mansu. Jerman je najmlajši tekmovalec ekipe in tudi najmlajši v zgodovini te dirke, ki mu je to uspelo.
1998 Jerman nastopa na svetovnem prvenstvu superbike, kar nadaljuje tudi leta 1999, ko sezono konča na visokem 14. mestu med 56 dobitniki točk.
2000 Matej Ferjan postane evropski prvak v speedwayu. V letih 2001 in 2002 kot prvi Slovenec nastopa na dirkah svetovnega prvenstva.
2002 Slovenski dirkač je prvič član ekipe, ki osvoji naslov svetovnega prvaka. To je uspelo Igorju Jermanu, članu ekipe Zongshen – osvojili so naslov svetovnega prvaka v vztrajnostnem motociklizmu.
2002 Motokrosista Sašo Kragelj in Jaka Može sta prva Slovenca z naslovom evropskega prvaka v motokrosu: Kragelj je bil najboljši v razredu Open, Može pa v razredu 125 junior.
2002 Matej Žagar osvoji naslov mladinskega evropskega prvaka v speedwayu.
2003 Roman Jelen osvoji 3. mesto na dirki svetovnega prvenstva v motokrosu v Italiji, in sicer v kategoriji do 650 ccm, ki je bila takrat najmočnejša kategorija.
2004 Matej Žagar osvoji naslov članskega evropskega prvaka v speedwayu. Uspeh ponovi še leta 2008.
2005 Aleš Hlad osvoji naslov evropskega prvaka v supermotu.
2005 Milan Špendal osvoji naslov evropskega prvaka v prvenstvu prikoličarjev.
2005 Luka Nedog postane evropski prvak v cestnem motociklizmu v kategoriji supersport 600.
2005 Na dirki svetovnega prvenstva v speedwayu v Krškem Matej Žagar osvoji 3. mesto.
2006 Beno Štern osvoji naslov evropskega prvaka v supermotu.
2006 Slovenska supermoto reprezentanca v sestavi Hlad, Štern in Marjan Habat zmaga na evropskem Pokalu narodov v Plevnu (Bolgarija).
2006 Aleš Hlad zmaga na dirki svetovnega prvenstva v supermotu v Grčiji in na dirkah svetovnega prvenstva prvič v čast slovenskega motošportnika odmeva Zdravljica.
2007 Boštjan Skubic osvoji naslov evropskega prvaka v razredu superstock 1000.
2007 Tim Gajser osvoji svoj prvi naslov evropskega prvaka, in sicer v razredu do 65 ccm.
2009 Igor Jerman osvoji še en naslov svetovnega prvaka v vztrajnostnem motociklizmu, tokrat kot član ekipe Yamaha Austria Racing Team.
2009 Matevž Irt osvoji prvo slovensko zmago na dirkah svetovnega prvenstva v motokrosu. Konkurenco razreda MX3 premaga na dirki na Jastrebarskem na Hrvaškem.
2009 Tim Gajser osvoji svoj drugi naslov evropskega prvaka, tokrat v razredu do 85 ccm.
2010 Uroš Nastran osvoji naslov evropskega prvaka v supermotu.
2012 Tim Gajser osvoji dvojno krono, naslovu mladinskega svetovnega prvaka doda tudi naslov najboljšega na stari celini. Obakrat v razredu do 125 ccm.
2013 Klemen Gerčar postane svetovni prvak v motokrosu v razredu MX3.
2014 Matej Žagar prvič zmaga na dirki svetovnega prvenstva v speedwayu – tekmece premaga na preizkušnji na Finskem. Sezono konča na skupnem 5. mestu. V nadaljevanju kariere na različnih prizoriščih zmaga še štirikrat.
2015 Tim Gajser pokori vso konkurenco svetovnega prvenstva razreda MX2 in postane svetovni prvak.
2015 Slovenska reprezentanca v enduru prvič in edinkrat doslej nastopi na dirki Six Days.
2016 Tim Gajser prvič postane svetovni prvak v najprestižnejši kategoriji svetovnega prvenstva v motokrosu – v razredu MXGP.
2017 Jan Poropat osvoji naslov evropskega prvaka v minimotu.
2019 Tim Gajser še drugič postane svetovni prvak v elitnem razredu MXGP.
2020 Tim Gajser ubrani naslov svetovnega prvaka v motokrosu v elitnem razredu MXGP.

Več si lahko preberete na spletni strani AMZS.

Država se vsakoletno spopade z nekaj naravnimi nesrečami.

Slovenija se je oktila z naslovom Evropska gastronomska regija leta 2021. Za vas smo pripravili seznam nekaterih najbolj poznanih slovenskih kuharskih mojstric in mojstrov.

Aprila 2021 je Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Ljubljanskim gradom odprl novo občasno fotografsko razstavo z naslovom »Ljubezen gre skozi želodec«.

Razstava je nastala v letu ko je Republika Slovenija ponosna nosilka naziva Evropska gastronomska regija 2021. V tokratni rubriki #TOP smo se zato odločili, da predstavimo nekaj uspešnih slovenskih kuharskih mojstrov in mojstric. Seveda nismo zajeti vseh. Za merilo so nam bile leta 2020 podeljene Michelinove zvezdice ter vodnik Gault&Milau, ki kulinarično odličnost ocenjuje s podelitvijo t. i. kap.

Nam pa preostane zgolj še povabilo k ogledu razstave, ki smo jo za vas pripravili v Galeriji »S« Ljubljanskega gradu in je odprta vse do 13. junija 2021.

Fotografije je za potrebe članka pripravil g. Janez Pukšič, izjemni, večkrat nagrajeni kulinarični fotograf.

Janez Bratož

Kuharski mojster Janez Bratovž je brez dvoma prvo ime slovenskega kuhanja. Goste iz Slovenije in vsega sveta razvaja z elegantnimi jedmi prvinskih okusov v Restavraciji JB v Ljubljani. Njegova kuhinja je kombinacija visoke francoske kuhinje in sodobno interpretirane kuhinjske tradicije Slovenije. Lokalno, domače, sezonsko, pripravljeno v njegovi kuhinji. Sami pečejo kruh in grisine, zamesijo testo za testenine, njoke ali kaj tretjega, kar postavijo pred gosta. Njegove jedi pa temeljijo na odnosu med štirimi osnovnimi elementi: voda je znamenje slanega, zrak kislega, zemlja sladkega in ogenj grenkega. Kuharski mojster je svoje kuharske izkušnje nabiral v uglednih evropskih kulinaričnih hišah. Je dobitnih številnih uglednih priznanj, Restavracija JB pa je bila na tekmovanju San Pellergrino uvrščena med 100 najboljših na svetu. Večkrat je bil imenovan za kuharja leta, od leta 2006 pa je tudi član verige Chaîne des Rôtisseurs.


Igor Jagodic Restavracija Strelec razvaja goste z značilnimi sodobno interpretiranimi ljubljanskimi jedmi v Stolpu strelcev na Ljubljanskem gradu. Prvi kuharski mojster restavracije je Igor Jagodic, še eden od priznanih slovenskih kuharskih mojstrov. Ponudba v jedilnih listih restavracije dosledno sledi letnim časom, za odlične okuse pa poleg znanja kuharskega mojstra poskrbijo tudi lokalna živila. Krožniki so snovani kot preplet panonskih, alpskih in jadranskih vplivov, sodobnosti in preteklosti, meščanskosti in podeželja. Seznam osvojenih odličij kuharskega mojstra je zavidljiv: zlata in srebrna medalja na Intergastri, srebrna medalja na Global chef Challenge, dve bronasti na kuharski olimpijadi v Erfurtu. Bil je izbran za chefa leta 2019 po mednarodnem gastronomskem vodniku Gault & Millau 2019 in je ponosen nosilec štirih kap leta 2020. Restavracija je članica mreže Kaval Group, v mednarodno okolje pa vstopa s članstvom v Chaîne des Rôtisseurs in številnimi domačimi ter mednarodnimi priznanji za vrhunsko kakovost.		Igor Jagodič
Tomaž Kavčič Kuharski mojster Tomaž Kavčič sodi med izrazito eksperimentalne in inovativne kuharje. Ima bogate gostinske korenine v že od nekdaj sloveči Gostilni pri Lojzetu, ki je svoje goste razvajala v Dornberku, zato je ime te gostilne prenesel na Dvorec Zemono. Gostilna v idiličnem dvorcu Zermono, sredi Vipavske doline, mu omogoča, da svojo kuharsko inovativnost gradi predvsem iz lokalnih živil in z interpretacijo prehranske dediščine tega dela Slovenije. Je član mednarodne verige Chaîne des Rôtisseurs od začetka delovanja v Sloveniji, član mednarodnega združenja JRE in italijanske Le Soste. V letu 2019 je bil uvrščen med 100 Best chefs in the World, sto najboljših kuharskih mojstrov sveta in je dobitnik nagrade JRE za inovativnost. Hkrati je ponosni prejemnik Mihelinove zvezdice, Gostilna pri Lojzetu pa po mednarodnem gastronomskem vodniku Gault & Millau 2020 nosi titulo najboljše slovenske restavracije 2020.
Andrej Kuhar Kuharski mojster Andrej Kuhar svoje kreacije postreže gostom Vile Herbersterin, ki je pod njegovo taktirko postala ena vodilnih kulinaričnih destinacij v Sloveniji. Kuharski mojster je umetnik harmoničnih okusov, precizen zbiratelj kakovostnih sestavin, kuhar z veliko začetnico in tudi večkratni dobitnik prestižnih Michelinovih zvezdic. Skrivnost uspeha je kot je zapisal: »kvaliteta, razvoj in vztrajnost, z roko v roki, s stalnim izpopolnjevanjem«. Jedi odlikujejo sezonska, sveža živila lokalnega izvora.		Andrej Kuhar
Marko Pavčnik Divja hrana za kuharskega mojstra Marka Pavčnika ni modna muha. Raziskuje jo že desetletje, zadnjih nekaj let pa ji je povsem predan. Svojo profesionalno pot piše, kjer jo je kot mlad kulinarični navdušenec začel – na Gradu Tabor v Laškem pod imenom Pavus. Po navdih gre na travnik in v gozd, nato pa preseneča s sestavinami, ki jih le malokdo pozna, oziroma tudi z nenavadnim načinom priprave. V njegovi kuhinji se znajdejo divji hmelj, kislica, akacija, zajčja detelja in mnoge druge zeli, ki jih večina na pozna niti po imenu. Rad ruši stereotipe, pa ne z novim, modernim, temveč z že pozabljenim in na novo izumljenim. Je član JRE – Jeunes restavurateurs d´Europe.		Marko Pavčnik
Ana Roš Stisnjena med pogorji kobariškega Stola in skrivnostnega Matajurja, s pogledom na mogočne vedute vršacev Julijskih Alp, živi Hiša Franko. Uigrana mednarodna ekipa pod vodstvom Ane Roš in Valterja Kramarja tako postavlja smernice slovenske kulinarike, izjemna strežba pa poskrbi še za najmanjše detajle. Kuharska mojstrica Ana Roš je po razglasitvi za najboljšo kuharsko mojstrico na svetu leta 2017 le še bolj kreativna, domiselna in ekstravagantna, kar potrjujejo številna gostovanja in pohvale. Ne nazadnje se je Hiša Franko leta 2019 zavihtela na izjemno 38. mesto najboljših restavracij sveta in prejela kar dve Mihelinovi zvezdi hkrati. Na krožnikih se tako pojavijo tudi pozabljene, odpisane sestavine, ki s prezentacijo in dovršenimi okusi prepričajo tudi najbolj zahtevne goste. Hiša Franko je hkrati ponosna dobitnica štirih kap po združenju Gault & Millau.		Ana Roš
Joško Sirk Le malokdo, ki mu je kulinarika blizu, še ni slišal za kuharskega mojstra Joška Sirka in njegovo posestvo La Subida v Krminu na italijanski strani Goriških brd. Neutrudno delo v kuhinji ga je pripeljalo da ustvarjanja osupljivih jedi, z lastno filozofijo in vizijo gostinstva. Kuharski mojster je velik zagovornik obujanja tradicionalnih sestavin. Za svoje delo je prejel številna mednarodna priznanja in laskave ocene v kulinaričnih vodnikih. Je del elitne družbe iz seznama 100 najboljši gostiln na svetu po izboru ameriškega Newsweeka.		Joško Sirk
Uroš Štefelin Iz konjušnice restavracija, iz tradicionalnih jedi in že pozabljenih sestavin pa nova slovenska kuhinja. Na posestvu graščine Podvin iz 14. stoletja so v graščinski pristavi v 60. ih letih 20. stoletja uredili restavracijo Vila Podvin, kjer je od leta 2013 glavni kuharski mojster Uroš Štefelin. Restavraciji je uspel povrniti stari sloves, ki ga je še nadgradil. S sodobnimi tehnikami, odkrivanjem in uporabo lokalnih živil ter z veliko mero ustvarjalnosti pretvarja tradicionalne jedi v izjemne kulinarične užitke nove slovenske kuhinje. Vampi, šmorn, štrudl, koline, postrvi in druge slovenske dobrote tako na njegovih krožnikih zaživijo v povsem novi luči. Je odličen mentor in pripravlja kulinarične delavnice za otroke in odrasle. Je član mednarodnega združenja JRE in dobitnik Michelinove zvezdice.		Uroš Štefelin
Jure Tomič Jure Tomič je glavni kuharski mojster in vinski svetovalec (saumellier) v družinski restavraciji Ošterija Debeluh v Brežicah. Podeželska gostilna, v kateri je gostoljubje glavna značilnost. Ponudba njegove restavracije odraža spoštovanje tradicije, vendar z inovativnimi pristopi in uporabo lokalnih živil. Ve, kje je doma, pozna svoje prednike in svoje podnebje, ceni svoje goste, ki jim ponuja le najboljše, sveže in lokalno, vse to na svoj prijeten, vesel, sproščen način. Na krožniku so običajno le tri do štiri vrhunske sestavine, ki jih z izjemno domiselnostjo in znanjem predela v avtorske krožnike. Kuharski mojster ni poznan zgolj zaradi članstva v Chaîne des Rôtisseurs in JRE – Jeunes restavurateurs d´Europe, znan je tudi zunaj Slovenije, k čemur so pripomogla številna ugledna priznanja in nagrade. Leta 2016 je postal svetovni prvak v pripravi testenin na Akademiji Barilla, mednarodni gastronomski vodnik Gault & Millau 2020 pa je kuharskega mojstra razglasil za chefa prihodnosti 2020.		Jure Tomič
Bine Volčič Bistro bistroja Monstera, v katerem ustvarja kuharski mojster Bine Volčič, je ponudba odlične hrane, pripravljene s sestavinami, ki so najboljše kakovosti in ki prihajajo iz poznanih in zaupanja vrednih virov. Sledi ideji kuhinje s čim manj odpada (zero Waste cuisine) pri čemer se trudi uporabiti kar največji del »surovine«. V restavraciji je prepletajo niti inovativne avtorke kuhinje, kjer sezonske sestavine zaživijo v bistrojskih kosilih, ob koncu tedna pa okusi najdejo izraz v degustacijskih večerjah.		Bine Volčič
David Vračko Restavracija Mak je restavracija presenečen. Kuharski mojster David Vračko ni običajen chef, pravzaprav je zelo drugačen in poseben. Ko pristopi k mizi, je bolj podoben rockerski zvezdi, toda ko ustvarja, je kuharski zvezdnik, ki ga je slovenski Gault & Millau proglasil za slovenskega chefa prihodnosti. Kuharski mojster se je kalil v najboljših restavracijah širom po svetu, v avstrijskem Dunaju, v Švici in na Norveškem, Portugalskem, na Mallorci in v Južni Afriki. Odlikuje ga popolna predanost gostom in kuhanju. Gosta povpraša le, koliko časa ima in kako zelo lačen je. Njegove kreacije so genialne, ne le lepe na krožniku, temveč izvrstne v okusu. Glede na ponudbo sestavin, ki jih dobi tisti dan, se odloči, kaj bo kuhal in to se zrcali tudi v njegovih krožnikih.		David Vračko
Gregor Vračko Kuharski mojster Gregor Vračko uspešno vodi restavracijo Hiša Denk. Družinska restavracija slovi kot ena najlepših, pa tudi najboljših fine dining podeželskih restavracij pri nas. Svoja znanja in spoznanja, ki jih je kuharski mojster pridobil tako doma kot tudi v tujini, skupaj z idejami, ki so izpeljane do perfekcije, zaznamujejo njegov kuharski DNK. Ponudba Hiše Denk se tako osredotoča na naravne danosti Štajerske in na družinsko kulinarično tradicijo, ki je tu zakoreninjena že od leta 1972. Okusi na krožniku so prepoznavni, a so tako prepleteni, da še izkušeni gurmani težko ugotovijo prave sestavine.		Gregor Vračko

Avtorica prispevka: Andreja Zupanec Bajželj

Republika Slovenija je po običajih in tradiciji zelo raznolika dežela, kar se odraža tudi v bogati gastronomski dediščini in pestrosti ponudbe lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov in živil. Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad in kulinaričnim fotografom Janezom Pukšičem v teh dneh odpira novo občasno fotografsko razstavo »Ljubezen gre skozi želodec«.

Muzej novejše zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad in kulinaričnim fotografom Janezom Pukšičem v teh dneh odpira novo občasno fotografsko razstavo »Ljubezen gre skozi želodec«. Slovenija je namreč v leto 2021 vstopila kot nosila Evropske gastronomske regije. Naziv ji je podelil Mednarodni inštitut za gastronomijo, kulturo, umetnost in turizem (IGCAT). Kot del promocijskih aktivnosti ob pridobljenem nazivu je nastala tudi občasna fotografska razstava »Ljubezen gre skozi želodec«, ki bo na ogled v Galeriji »S« Ljubljanskega gradu, od 22. aprila do 13. junija 2021.

Republika Slovenija je po običajih in tradiciji zelo raznolika dežela, kar se odraža tudi v bogati gastronomski dediščini in pestrosti ponudbe lokalnih in tradicionalnih kmetijskih pridelkov in živil. Posebnosti gastronomske podobe temeljijo na izjemnem kulturnem in razvojnem stičišču evropskega alpskega, mediteranskega in kraškega ter panonskega prostora. Številne tradicionalne jedi, jedilni obroki, pijače in navade pri jedi so namreč oblikovali vrsto sodobnih regionalnih različnosti, ki jih danes predstavlja 24 gastronomskih regij, območij, na katerih so strnjene določene prehranske posebnosti in značilnosti. V teh regijah je preko 170 razpoznavnih in značilnih jedi, ki so temelj slovenske gospodarske razpoznavnosti. Pomen gastronomije je izjemno širok, saj ima pomembno vlogo v promociji države, pomembna je tudi na podjetniški, lokalni, regionalni in mednarodni ravni.

Zaščito kmetijskih pridelkov in jedi v Sloveniji označujejo štiri sheme kakovosti:

1. Zaščitena označba porekla

Zaščitena označba porekla zajema pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Proizvodnja je geografsko omejena, kakovost in značilnost kmetijskega pridelka ali živila pa so izključno ali posledica geografskega okolja in njegovih naravnih danosti ali človeških dejavnosti. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na predpisanem geografskem področju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine.

Oznako zaščitena označba porekla nosi osem jedi in sicer: pikantni bohinjski sir Mohant, kočevski gozdni med, nanoški sir, tolminc, ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre, kraški med, piranska sol s solnim cvetom in bovški sir.

Edi ŠELHAUS, Čebelar, okoli 1960. Fotografski fond Edi Šelhaus, črno-beli negativ, leica, inv. št. Es-1270/8.

2. Zaščitena geografska označba

Zaščiteno geografsko označbo označuje kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, le da je povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri zaščiteni označbi porekla. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) moda potekati na določenem geografskem območju, po katerem je kmetijski pridelek ali živilo poimenovano, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja.

Oznako zaščitena geografska označba nosi deset jedi in sicer: Kraški pršut, Zgornjesavinjski in šebreljski želodec, Štajersko-prekmursko bučno olje, Prleška tünka, Kraška panceta, Ptujski lük, slovenski med, Kraški zašinek, Kranjska klobasa in Prekmurska šunka.

Marjan CIGLIČ, Na ljubljanski tržnici. Ljubljana, september1969. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC5909/11.

Marjan CIGLIČ, Sušenje pršuta v pršutarni. Tomaj, februar 1964. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC640204/34.

3. Zajamčena tradicionalna posebnost

Z označbo zajamčeno tradicionalno posebnost se zaščiti predvsem receptura ali način pridelave ali predelave. Sama proizvodnja ni omejena na določeno geografsko območje, saj lahko te kmetijske pridelke in živila proizvajajo vsi, ki se držijo predpisane recepture, postopka in oblike.

Janez PUKŠIČ, Potica, digitalna fotografija.

Zajamčeno tradicionalno kakovost imajo najbolj značilna slovenska sladica prekmurska gibanica, testeni žepki s krompirjevim nadevom, imenovani idrijski žlikrofi, V Beli krajini pa tri pogače, in sicer belokranjska pogača, belokranjska povitica in prosta povitica. Med najnovejše zaščitene jedi kot zajamčena tradicionalna posebnost, ki je še v postopku zaščite pri Evropski komisiji pa sodil slovenska potica. Osrednji kulinarični simbol Slovenije. Potica, je zvita in z različnimi nadevi namazana praznična okrogla pogača. Najbolj razširjena in popularna je zagotovo potica z orehovim nadevom.

Marjan CIGLIČ, Priprava idrijskih žlikrofov. Idrija, april 1963. Fotografski fond Marjan Ciglič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: MC630413/18.

4. Višja kakovost

Ta shema kakovosti zajema kmetijske pridelke in živila, ki s svojimi lastnostmi med istovrstnimi pridelki in živili izstopajo z boljšo kakovostjo. To so živila: Med Zlati panj, Jedilna jajca Omega plus, Piščančje meso in izdelki z navedbo »vira selena«, Poltrdi sir brez konzervansov – poltrdi sir Zelene doline ter Pivški piščanec in izdelki omega-3.

Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Valilnica piščancev v Šentvidu. Ljubljana, avgust 1948. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/R9/44.

V to družbo odličnosti se uvrščajo tudi slovenske naravne mineralne vode (Julijana, Edina, Kostela, Tiha, Dana, Kaplja, Primaqua, Donat Mg, Tempel, Radenska Classsic, Radenska – Petanjski vrelec, Radenska Light, Radenska Radin) in žgane pijače. Kakovost slednjih zagotavljajo dolenjski sadjevec, gorenjski tepkovec, brkinski slivovec, kraški brinjevec in kostelska rakija. Omeniti pa je potrebno še nekatera izvirna (avtohtona) vina, kot so dolenjski cviček, metliška črnina, šipon, ranina, zelen, pinela, rabula, kraški teran, klarnica, vitovska grganja, refošk in malvazija.

V postopkih zaščite so še številne druge posebnosti in izjemnosti, ki pomembno sooblikujejo gastronomsko različnost in bogastvo Slovenije. Aktualna pandemija je močno omejila dejavnosti, ki bi prispevale k promociji naše dežele, a to ne spremeni dejstva, da je Republika Slovenija že bila prepoznavna kot edinstvena, vrhunska gastronomska destinacija.

Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Žganjekuha, okoli leta 1950. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/2/8/21.

Vladimir SIMONČIČ – Vlastja, Prodaja žganja na tržnici. Ljubljana, marec 1951. Fotografski fond Vladimir Simončič, črno-beli negativ, leica, inv. št.: VS/4/27/3.

Avtorica prispevka: Andreja Zupanec Bajželj, višja kustosinja

Slovenci nase gledamo kot na športni narod. V muzeju smo za vas pripravili kratek pregled olimpijskih iger in slovenskih dosežkov na le-teh.

V imenu vseh nastopajočih športnikov prisegam, da bomo na teh olimpijskih igrah spoštovali in upoštevali pravila iger, zavezujemo se športu brez uporabe dopinga in prepovedanih substanc, ter da bomo nastopili v pravem športnem duhu, za slavo športa in čast naše reprezentance.(Olimpijska prisega)

Tako se glasi olimpijska prisega na katero športniki prisegajo na uvodni slovesnosti olimpijskih iger vse od leta 1920 naprej. Olimpijske igre so tekmovanja športnikov v posameznih in moštvenih tekmovanjih in so sestavni del olimpijad (štiriletnega olimpijskega obdobja).

Prve olimpijske igre moderne dobe so se začele v Atenah leta 1986. Iger se je udeležilo le 14 držav, tekmovalo pa je zgolj 241 tekmovalcev v 9 športih. Vseeno pa so prve olimpijske igre požele velik uspeh, saj je bilo to tedaj vendarle največji mednarodni športni dogodek vseh časov. Slovenski športniki so prvič sodelovali leta 1912 v Stockholmu na Švedskem. Na igrah je sodeloval sabljač Rudolf Cvetko (1880-1977), ki je kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro medaljo v ekipnem tekmovanju s sabljo.

Foto: Božo ŠTAJER, Sabljač Rudolf Cvetko. Ljubljana, leto neznano. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

V začetku so se izvajale le poletne olimpijske igre, zimske igre pa so začeli organizirati šele leta 1924 v Chamonixu, Franciji. Olimpijski pravilnik za zimske olimpijske igre priznava vse športne discipline, ki se odvijajo bodisi na snegu, bodisi na ledu. Na prvih zimskih olimpijskih igrah leta 1924 je tako sodelovalo 16 narodov v 16 športnih disciplinah. Slovenski športniki so prvo zimsko olimpijsko medaljo osvojili leta 1984 in sicer na olimpijskih igrah, ki so potekale v Sarajevu. Srebrno medaljo v veleslalomu je osvojil smučar Jure Franko (1962-).

Janez PUKŠIČ, Olimpijske igre v Sarajevu. Mimohod jugoslovanske reprezentance na uvodni prireditvi olimpijskih iger. Februar, 1984. Fotografska zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE6662/27. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Janez PUKŠIČ, Olimpijske igre v Sarajevu. Zastavonoša Jure Franko na otvoritveni slovesnosti. Februar, 1984. Fotografska zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE6662/35. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Janez PUKŠIČ, Olimpijske igre v Sarajevu. Dekleta in maskota olimpijskih iger Vućko. Februar, 1984. Fotografska zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE6650/4. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Janez PUKŠIČ, Olimpijske igre v Sarajevu. Februar, 1984. Fotografska zbirka Delo, črno-beli negativ, leica, inv. št.: DE6664/217. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Vse od leta 1992 so potekale tako poletne kot zimske olimpijske igre v istem letu. Po letu 1992 pa se poletne igre izvajajo v prvem letu olimpijade in zimske v tretjem letu. Zaradi te odločitev so bile zimske olimpijske igre leta 1994 v Lillehammerju organizirane zgolj dve leti po prejšnjih.

Za šport invalidov sta pomembi dve prelomnici čas po drugi svetovni vojni in rehabilitacija vojakov s poškodbami hrbtenjače. Začetki tekmovanj so tako povezani z »bolnišničnimi igrami« v angleškem mestu Stoke Mandeviluu leta 1948. Šport invalidov se je zaokrožil v Mednarodnem paraolimpijskem komiteju (MPK), ki je bil ustanovljen 22. septembra 1989 v Düsseldorfu v Nemčiji. Prve paraolimpijske igre so potekale leta 1960 v Rimu, leta 1976 pa so bile uvedene tudi zimske. Slovenski športniki invalidi so se v okviru jugoslovanske reprezentance prvič udeležili poletnih paraolimpijskih iger leta 1972 v Heidenlergu (Nemčija). Na njih je Slovenec Jože Okoren v metu diska osvojil prvo (bronasto) medaljo za športnike paraplegike in tetraplegike v takratni Jugoslaviji. Le nekaj ur za njim pa je zlato medaljo osvojila še Pavla Sitar Benček v vožnji na 60 metrov. Prvič so se slovenski športniki zimskih paraolimpijskih iger udeležili leta 1976 v Örnsköldsviku.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, je nastopilo tudi vprašanje mednarodnega političnega in športnega priznanja. Olimpijski komite Slovenije (OKS) je bil ustanovljen že 15. oktobra 1991, na volilni skupščini 17. decembra 1991 pa je bila za prvega predsednika izvoljen dr. Janez Kocjančič. Olimpijski komite Slovenije je bil 17. januarja 1992 začasno priznan in povabljen, da se »udeleži XVI. zimskih in XXV. poletnih olimpijskih iger v Albertvillu (Francija) in Barceloni (Španija)«. 5. februarja 1992 je bil na seji Mednarodnega olimpijskega komiteja OKS priznan kot polnopravni član MOK, s čimer so slovenski športniki že čez tri dni lahko samostojno zakorakali na olimpijsko prizorišče.

Maskota olimpijskih iger v Albertvillu leta 1992. Zbirka Civilni tekstil.

Zimska bunda podjetja Mont Metka, del uradne oprave udeležencev na olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992. Zbirka Civilni tekstil.

Prve zimske olimpijske igre, ki so se jih pod slovensko zastavo udeležili športniki in športnice so potekale med 8. in 23. februarjem 1992 v francoskem Albertvillu. Prvih olimpijskih iger se je udeležilo 28 slovenskih športnikov in športnic, ki so tekmovali v 23 športih disciplinah. Slovenski zastavonoša na uvodni slovesnosti je bil Franci Petek. Vidnejše uspehe so na prizoriščih osvojili Samo Gostiša, Primož Kopač, Franci Peterk in Matjaž Zupan, ki so v ekipni tekmi na veliki skakalnici osvojili 6. mesto. Na osmo mesto se je v posamični tekmi na veliki skakalnici zavihtel še Franci Petek. Med alpskimi smučarji sta uspehe dosegli Nataša Bokal z osvojenim sedmim mestom v kombinaciji ter Urška Hrovat, ki je bila deseta v slalomu.

Nace BIZILJ, Portret smučarskega skakalca Francija Petka. Planica, 1990. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št.: NB707/39. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Nace BIZILJ, Portret smučarke Nataše Bokal. Leto 1991. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št.: NB9101/20. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Med 25. julijem in 9. avgustom 1992 so nato v Barceloni potekale še prve poletne olimpijske igre za samostojno Slovenijo. Pod slovensko zastavo se jih je udeležilo 35 športnikov, ki je tekmovalo v 29 športnih disciplinah. Slovensko zastavo je na uvodni slovesnosti nosil Rajmond Debevec. Omenjene olimpijski igre so prinesle tudi prva dva kompleta medalj in sicer so tretje mesto v četvercu brez krmarja osvojili Janez Klemenčič, Milan Janša, Sadik Mujkič in Sašo Mirjanič. Bronasto medaljo pa sta v dvojcu brez krmarja osvojila še Iztok Čop in Denis Žvegelj.

Uspešni so bili tudi slovenski paraolimpijski športniki, ki so tekmovali v Barceloni. Prvo (zlato) medaljo je pridobil Franjo Izlakar. Najprej je osvojil zlato v suvanju krogle, kjer je postavil svetovni rekord, potem pa še zlato v metu diska, kjer je dosegel paraolimpijski rekord. Bronasto medaljo je osvojila še Dragica Lapornik v suvanju krogle.

Nace BIZILJ, Iztok Čop in Denis Žvegelj na pripravah pred olimpijskimi igrami. Bled, maj 1992. Fotografski fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, leica, inv. št.: NB9205/1. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Športnice in športniki so se olimpijskih iger pod slovensko zastavo udeležili že petnajstkrat. Skupno so osvojili 40. kompletov medalj in sicer sedem zlatih, trinajst srebrnih in 20 bronastih odličij. Daleč najuspešnejše so bile zimske olimpijske igre v Soči-ju leta 2014, ko so domov prinesli kar osem odličij, skupno kar pet medalj pa so osvojili na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008.

Tomi LOMBAR, Navijači. Planica, 18. marec 2016. Fotografski fond Tomi Lombar. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Avtorica besedila: Andreja Zupanec Bajželj, višja kustosinja

Republiko Slovenijo je do leta 2021 vodilo osem predsednikov in ena predsednica vlade. V tridesetih letih samostojnosti se je zamenjalo štirinajst vlad. Za vas smo pripravili pregled le-teh.

Vlada Republike Slovenije je ustavno definirana kot izvršni organ oblasti, hkrati pa predstavlja najvišji organ državne uprave. Po ustavi izvaja politiko, ki jo z določili določi Državni zbor. Le-ta potrjuje ali zavrača zakone, ki jih predlaga vlada. Vlada tako v skladu z ustavo, zakoni ter drugimi splošnimi akti državnega zbora usklajuje, usmerja in določa izvajanje politike države. Izdaja predpise in pravne, ekonomske, politične, finančne in druge ukrepe, ki so potrebni za razvoj države. V Evropski unij, njenem parlamentu in njeni komisiji predstavlja in zastopa Republiko Slovenije in interese njenih državljanov. Vlado vodi predsednica ali predsednik vlade. Slovenija je v obdobju svoje samostojnosti imela 14. vlad, ki jih je vodilo osem predsednikov in ena predsednica vlade. Predsednik, ki ga predlaga predsednik vlade in potrjuje Državni zbor, izbere »svojo« ministrsko ekipo, ki jo mora ponovno potrditi Državni zbor. Vsak minister je odgovoren za del državne uprave (ministrstvo). Deluje tudi kot svetovalec vlade. Spodaj si lahko ogledate krajše opise delovanja slovenskih vlad.

1. vlada: vlada Lojzeta Peterleta (16. maj 1990–15. maj 1992)

Prvo slovensko vlado je po zmagi na volitvah sestavljal t. i. Demos. Le-ta je zmagal a volitvah in s tem dobil legitimno pravico prevzema oblasti. Dogovor med strankami, ki so ga sklenile pred volitvami, je določal, da bo vodenje pripadlo na volitvah najuspešnejši stranki, ki je bila SKD. Vlado, ki se je takrat še imenovala Izvršni svet, je skupščina imenovala 16. maja 1990. Vlado je sestavljalo 23 ministrov (med njimi 2 ženski), med katerimi so bili tudi trije podpredsedniki vlade, in predsednik vlade Lojze Peterle. Večina ministrov, ki so takrat šem nosili naziv sekretarjev, je bila članov Demos, trije pa so prihajali iz vrst ZKS-SDP, ki pa so v vladi nastopali kot neodvisni in s svojo stranko niso imeli opravka. Predsedovanje skupščini je prevzel dr. France Bučar, član SDZ. Prva slovenska vlada se je soočila z osamosvojitvenim procesom in tudi posledično z desetdnevno vojno. Ko je samostojnost postala realnost, je vezivo, ki je povezovalo stranke koalicij začelo popuščati in v napetih razmerah so se zaostrili tudi odnosi v koaliciji. Zaradi političnih razlik se je Demos na predzadnji dan leta 1991 na sestanku v Dolskem pri Ljubljani razpustil. Februarja 1992 je na vrsto prišlo glasovanje o nezaupnici vlade. Stranke, ki so nezaupnico podpirale so za novega premierja predlagale Marka Voljča, a glasovanje je bilo za predlagatelje neuspešno in Peterletova vlada je obstala. Stranke so se o novem morebitnem kandidatu pogovarjale naprej. Med prvimi možnimi kandidati je bil Jože Pučnik, hitro pa sta se oblikovala dva pola. Eden je za mandatarja podpiral in predlagal Igorja Bavčarja, LDS pa je predlagala svojega kandidata, ki je bil Janez Drnovšek. Bavčar je dobil še manj glasov kot Voljč, zato tudi to glasovaje ni bilo uspešno. Kot naslednji je na vrsto prišel Janez Drnovšek, ki pa je v parlamentu dobil podporo 126 poslancev, kar je zadoščalo za potrditev novega mandatarja. Obetalo se je, da bo novi predsednik vlade postal Janez Drnovšek.

Nace BIZILJ, prva slovenska vlada, 16. 5. 1990. Fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, inv. št.: NB 806_41.

2. vlada: prva vlada Janeza Drnovška (15. maj 1992–25. januar 1993)

Drnovšek je postal novi mandatar. Vlado je nameraval sestaviti s skoraj vsemi parlamentarnimi strankami, na koncu pa jo je sestavil s t. i. malo koalicijo. Od strank, ki so v času Demosa predstavljale opozicijo, v novo koalicijo Drnovšek ni povabil le Stranke demokratične prenove, saj so nekateri člani nove koalicije menili, da bi le-ta morala biti sredinska. Skupščina je vlado, ki jo je poleg premierja sestavljalo še 22 ministric (če smo natančni, je ta bila zgolj ena) in ministrov, potrdila 15. maja 1992. Nova vlada se je soočila predvsem s sprejemanjem nove volilne zakonodaje. PO dolgotrajnih in trdih pogajanjih so stranke dosegle dogovor septembra 1992. Uveden je bil proporcionalni sistem z glasovanjem za posamezne kandidate po volilnih okrajih. Volilni prag za vstop v parlament je znašal 3 mandate. Prve volitve v Državni zbor so bile razpisane za 6. december 1992.

Tone STOJKO, prva vlada Janeza Drnovška. Fond Tone Stojko, črno-beli negativ, inv. št.: TS1451992_28.

3. vlada: druga vlada Janeza Drnovška (25. januar 1993–27. februar 1997)

Zmagovalka prvih državnozborskih volitev v samostojni Sloveniji je bila stranka LDS aktualnega predsednika vlade Drnovška, ki je osvojila 23% glasov. Parlamentarni prag je prestopilo skupno 8 strank. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal relativnega zmagovalca volitev, ki je bil aktualni premier Janez Drnovšek. Slednji se je znašel pred zahtevno nalogo, saj je bil Državni zbor zelo razdrobljen, zato je bil primoran sestaviti raznorodno in široko koalicijo. Usklajevanja so bila dolga in naporna, na drugi strani pa si je bila različna tudi opozicija. Nekateri člani demokratovi, ki so koalicijo kljub svoji opozicijski vlogi marsikdaj podpirali, so se tekom mandata celo pridružili LDS. Poleg tega pa je v slovenskem političnem prostoru prišlo do spora, ki odmeva še danes. Na eni strani sta bila premier Drnovšek in predsednik Kučan, na drugi strani pa takratni obrambni minister Janez Janša, član SDSS. Glavni kamen spotike je bil obrambni proračun in zakon o obrambi. Spor je dosegel vrelišče 21. marca 1994, ko je varnostni organ ministrstva za obrambo pri Depali vasi nasilno aretiral domnevnega vohuna, ki pa je bil tajni policijski sodelavec. Hitra medijska reakcija je sodu izbila dno in afera Depala vas je postala osrednji politični dogodek. Čeprav vse okoliščine niso bile takoj jasne, je premier predlagal razrešitev ministra. . Za razrešitev je glasovala tudi opozicija. Na mestu obrambnega ministra ga je nasledil jelko Kacin. Vlado je tako leta 1994, po aferi Depala vas zapustila SDSS. Kljub viharju, ki ga je povzročila afera Depala vas, presenečenj za poslance in vladi ni bilo konec. Manj kot pol leta po razrešitvi ministra Janše je z mesta predsednika Državnega zbora odstopil Herman Rigelnik. Vse razprave, ki so spremljale aktualno dogajanje so kazale realno stanje. Idejno-politična in družbi družbena polarizacija po principu levo-desno, je bila vse močnejša. Razprtije so postajale vse močnejše tudi med LDS in ZLSD, zadnji žebelj v krsto njunega sodelovanja pa je let a1996 zabila razrešitev »sanatorja Tama«. ZLSD je zapustila koalicijo, vlada je tako postala manjšinska, saj sta jo sestavljali le še LDS in SKD.

4. vlada: tretja vlada Janeza Drnovška

Predsednik države Milan Kučan je volitve za oblikovanje drugega sklica državnega zbora razpisal za 10. november leta 1996. . Volitve je suvereno dobila vladna stranka LDS, ki je zbrala 27% glasov. Poslanci so se sestali na prvi seji 28. novembra 1996. Drugi mandat državnega zbora se je začel zelo burno. Parlament je bil razdeljen na polovico. Razmerje med poslanci t. i. desnice in strankami, ki so podpirale Drnovška je bilo 45 proti 45. Predsednik države Milan Kučan je za mandatarja predlagal aktualnega premierja Janeza Drnovška. Seja se je začela dramatično in je bila hitro prekinjena, zaradi »tehničnih napak in prekoračitvi pooblastil glede sedežnega reda«. Novica se je, kljub svoji neverjetnosti, izkazala za resnično. Eden izmed poslancev se je usedel drugam, saj se je odločil zapustiti svojo poslansko skupino in pridružiti drugi. Potezo, ki v moderni slovenski politični zgodovini sedaj velja že za legendarno, je potegnil poslanec krščanskih demokratov Ciril Pucko. Z njegovim prestopom se je tehtnica prevesila v korist strank, ki so podpirale dotedanjega premierja. Drnovšek s prvim predlogom ministrov ni uspel, zato je poskusil v drugo. Predložil je listo kandidatov, ki so obetali veliko koalicijo med LDS in SLS, ki se jima je pridružil tudi DeSUS. Dotična stranka je od tega trenutka, z izjemo kratkotrajne vlade Andreja Bajuka, bila v vsaki vladi vse do danes (2020). Listo je podprlo 52 poslancev in Slovenija je dobila svojo četrto vlado. Navkljub optimizmu, ki ga je kazala sklenjena velika koalicija, je bilo jasno, da bo sobivanje njenih članic težko in polno potrebnih usklajevanj. Mnogokrat se je zdelo, da je SLS prej opozicijska kot koalicijska stranka. Eden izmed poglavitnih ciljev Slovenije je predstavljala pridružitev EU, za kar pa je bila potrebna sprememba ustave, kar je podprlo 85 poslancev. Zgolj pol leta pred rednimi državnozborskimi volitvami se je t. i. velika koalicija razletela na prafaktorje. Po dolgotrajnih dogovarjanjih med SLS in SKD o združitvi sta omenjeni stranki prišlo do soglasja o združitvi v eno stranko, ki ne bi bila del koalicije. Drnovšek ni čakal na razplet dogajanja, zato je prehitel koalicijske partnerje in sam predlagal menjavo odhajajočih ministrov z novimi. Na glasovanje je vezal zaupnico. ki je ni dobil.

Tretja vlada Janeza Drnovška, 1997. Vir: Slovenia Weekly.

5. vlada: vlada Andreja Bajuka (27. februar 1997–7. junij 2000)

ZLSD in LDS sta se ogreli za predčasne volitve, medtem ko se je desnica ogrela za novega kratkotrajnega mandatarja. Združena SLS+SKD, ki je bila sedaj največja parlamentarna stranka je za mandatarja predlagala Andreja Bajuka. Slednji ni prestal dveh glasovanj o potrditvi mandatarstva, zato so se obetale predčasne volitve. V tretje mu je šlo bolje in prejel je 46 glasov. Drame sicer ni bilo konec, saj ministrska ekipa ni bila potrjena, saj je bil parlament ponovno razdeljen na polovico. Od vsega začetka je bilo jasno, da bo vlada Andreja Bajuka kratkotrajna, saj je bilo do naslednjih volitev manj kot pol leta. Za nameček je vlada zabredla v prvo resno politično krizo že slab mesec po svojem nastopu. Vlada se ni mogla poenotiti pri vprašanju spremembe volilnega sistema, o katerem so se pred nastankom nove vlade sicer strinjale. Bajukova vlada je 13. julija 2000 sprejela sklep, da država nima veljavnega političnega sistema, kar je predsednik SLS+SKD Franc Zagožen razumel kot pritisk. Dotična stranka se je odločila presekati gordijski vozel in se je postavila na stran LDS, ZLSD, in DeSUS in s tem so omenjene stranke dosegle potrebno večino za uvedbo nekoliko spremenjenega proporcionalnega volilnega sistema. Vrelišče v vladi je doseglo vrhunec. Premier in Lojze Peterle sta SLS+SKD zapustila in ustanovila NSi, ki je nastopila že na naslednjih volitvah, 15. oktobra 2000.

Primož PREDALIČ, vlada Andreja Bajuka, 2000.

6. vlada: četrta vlada Janeza Drnovška (30. november 2000–19. december 2002)

Na volitvah se je med zvezde izstrelila Drnovškova LDS, ki je osvojila kar 36,21% glasov, kar še danes velja za najvišji dosežen odstotek glasov katerekoli stranke na vseh dosedanjih volitvah v Državni zbor. Drnovšek se je odločil, da bo sestavil širšo koalicijo. Predsednik parlamenta je postal vodja ZLSD Borut Pahor. Drnovšek je 14.novembra 2000 podpisal koalicijsko pogodbo štirih strank: LDS, ZLSD, SLS+SKD in DeSUS. Kljub temu, da je do glasovanja vse teklo relativno mirno in da je LDS bila daleč najmočnejša stranka, s čimer se je obetalo bolj mirno vladanje, je na dan glasovanja o vladi že prišlo do prvih indicev, kakšno opozicijo je Drnovšek lahko pričakoval. Ob potrjevanju vlade ni bilo razdeljenih 90 glasovnic, pač pa samo 67, saj so poslanci SDS in NSi glasovanje obstruirali. Veliko prahu je dvignil akt, ki je določal umetno oploditev z biomedicinsko pomočjo. Razprava je zopet obudila ideološke in moralne razlike v parlamentu, zopet je bilo moč slišati nekaj bistroumnih izjav, ki so v javnosti bolj ali manj negativno odmevale še nekaj časa. V desetih letih samostojnosti je Slovenija delno politično tranzicijo opravila, vedno več pa je bilo govora o t. i. »nacionalnem interesu« v gospodarstvu. Dotična tema je bila deležna veliko razprav v DZ, velikokrat pa sta se soočila tudi Janez Drnovšek in »vodja« opozicije Janez Janša. Slednji je premierju očital zapostavljanje javnega interesa in neodzivnost ob prodaji slovenskih podjetij tujim vlagateljem. Sredi mandata je prišlo do spremembe na čelu vlade. Po več kot desetih letih vladanja se je predsednik vlade Janez Drnovšek odločil, da se umakne s položaja in poteguje za predsedniški položaj. Četrti premier v samostojni Sloveniji je postal dotedanji finančni minister Anton Rop.

Igor ZAPLATIL, četrta vlada Janeza Drnovška, 30. 11. 2000.

7. vlada: vlada Antona Ropa (19. december 2002–3. december 2004)

Na polovici mandata je prišlo do pričakovane spremembe na čelu vlade. Novoizvoljeni predsednik države Janez Drnovšek je premiersko mesto prepustil »svojemu« finančnemu ministru Antonu Ropu, ki je bil na mesto potrjen 11. decembra 2002. Koalicija je ostala nespremenjena. Razhajanja med opozicijo in koalicijo so se kazala tudi pri potrjevanju Ropa kot novega premierja in njegove vlade. V parlamentu je veliko očitno letelo na del koalicije, ta pa svojemu kontrapodu ni ostala dolžna. Razhajanja so bila velika na večini področij, enotnost pa se je vendarle pokazala ob vprašanju vstopa Slovenije v EU in Nato. Kot zelo polemična se je v mandatu Antona Ropa izkazala debata o t. i. »izbrisanih«. Tematika sicer izvira iz samih začetkov osamosvajanja in vzpostavitve slovenske države, na »dnevni red« pa se je vrnila leta 2003, ko je ustavno sodišče določilo, naj jim vlada uredit status. Zakon je pristal v parlamentu in povzročil pravi vihar. Napetosti in razlike med obema poloma so se v letu 2004 le še stopnjevale, ne zgolj zaradi bližajočih se parlamentarnih volitev, pač pa tudi zaradi prvih slovenskih volitev v evropski parlament. Slovenci so prvič volili svojih takrat še sedem predstavnikov. Med temi so se znašli 4 poslanci tretjega sklica Državnega zbora, med katerimi je bil za tragičnega junaka označen predsednik parlamenta Borut Pahor, ki je bil izvoljen zahvaljujoč preferenčnemu glasu, ki ga je z zadnjega mesta na listi kandidatov svoje stranke (SD) izstrelil naravnost v Bruselj. Zadnje srečanje DZ je postreglo z noviteto, saj je opozicija interpelirala kar celotno vlado, kar je neformalni vodja opozicije Janez Janša označil za povsem normalen manever nadzora delovanja vlade in ocenjevanja le-tega. Razprava je bila povsem predvolilno obarvana, poslanci pa so se obmetavali z raznoraznimi obtožbami in oznakami. Dogajanje je pokazalo le na razkorak med obema poloma glede prihodnje poti države, ta razkorak pa se je z leti le večal.

8. vlada: prva vlada Janeza Janše (3. december 2004–21. november 2008)

Četrte državnozborske volitve so potekale 3. oktobra leta 2004. »Volilni izidi niso bili nepričakovani, so pa pomenili idejni obrat«. Vodilna politična sila zadnjih 12 let (LDS) je utrpela poraz. Volitve je dobila opozicijska SDS, ki se je s svojim vodjo Janezom Janšo utrjevala kot vodilna opozicijska stranka od leta 1996. Po volitvah se je javnost ukvarjala predvsem s porazom LDS in ne zmago SDS. Po volitvah se je oblikovala prva vlada Janeza Janše, ki je bila hkrati tretja desnosredinska vlada v zgodovini samostojne Slovenije, potrjena je bila s 57 glasovi podpore. Po dvanajstih letih skoraj neprekinjenega vladanja LDS, z izjemo polletnega mandata Andreja Bajuka leta 2000, se je nova vlada pod taktirko SDS dokaj logično lotila kadrovskih menjav, kar se je popularno poimenovalo »kadrovski cunami«. Vlada je vladala, opozicija pa se je ob počasnem razkroji LDS predvsem posvetila iskanju svoje identitete. Med odmevnejšimi kadrovskimi potezami nove vlade je bilo »rušenje« Zorana Jankovića na čelu trgovske verige Mercator. V času vlade Janeza Janše se je vzpostavil javen politični antagonizem med premierjem Janšo in Jankovićem, ki je svoj vrh doživel na predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011. Drugo polovico mandata je zagotovo zaznamovala afera, ki še slabih 15 let po njenem začetku odmeva v slovenskem političnem in družbenem prostoru. Ob načrtovanem opremljanju Slovenske vojske (SV), ki je predvideval tudi nakup 135 srednjih bojnih koles, je v začetku septembra 2008 je finska televizija YLE predvajala oddajo Resnica o Patrii, v kateri so poročali, da naj bi predsednik slovenske vlade Janez Janša od podjetja Patria prejel podkupnino. Situacija je za vlado postajala vse težja. Afera Patria je pustila globoke rane, na predsedniških volitvah je slavil Danilo Türk, ki ga je podprla večina opozicije, pred Lojzetom Peterletom, vlada je izgubila tudi referendum o lastninjenju Zavarovalnice Triglav, pred vrati je bilo predsedovanje EU. Proti koncu leta se je premier Janša resno poigraval z idejo o odstopu. Premier je 19. novembra 2007 stopil pred poslance in predlagal glasovanje o zaupnici, ki ga je prestal. V letu 2008 je sledilo predsedovanje Evropski uniji, ki se je izteklo uspešno in je bilo deležno pozitivnih komentarjev. Slovenija je leta 2007 sprejela evro in je postala prva »nova« članica, ki ji je to uspelo. Slovensko gospodarstvo je v času vlade Janeza Janše povprečno raslo s hitrostjo 5,1% na leto, kar je sicer najboljši rezultat (kar se tiče splošnega povprečja na mandat) od vseh do tedaj petih slovenskih vlad. Potrebno pa je tudi pripomniti, da so leta, ko je vladal Janša, v svetovnem kontekstu leta t. i. »debelih krav«. Gospodarska rast je proti koncu mandata pojenjala, na obzorju pa je že bila gospodarska kriza, ki se je začela v ZDA konec leta 2008. V primerjavi s preostalimi »novimi« članicami EU, Slovenija kljub visoki rasti ni dosegala povprečja preostalih 9. Med vsemi 10 članicami se po povprečni gospodarski rasti v obdobju med letom 2004 in 2008 Slovenija uvršča samo pred Madžarsko. Dogajanje ni bilo mirno niti v opoziciji, kjer je najbolj odmeval razpad LDS. Kot glavna v opoziciji se je začela uveljavljati stranka SD z Borutom Pahorjem. Volitve so bile razpisane za 21. september 2008.

Tomi LOMBAR, prva vlada Janeza Janše, 3. 12. 2004.

9. vlada: vlada Boruta Pahorja (21. november 2008–10. februar 2012)

Slovenski politični prostor je bil predvidljiv. Na desni in znotraj koalicije je dominirala SDS, ob njej pa sta stali SLS in NSi, ki sta postajali vse bolj neprepoznavni v senci največje koalicijske partnerice. Navkljub predvidljivosti kampanje in njeni relativni dolgočasnosti pa je na volilno nedeljo sledilo presenečenje, ko je največ glasov osvojila stranka SD z Borutom Pahorjem, ki je prejela 30,45% glasov in se tako za las uvrstila pred SDS Janeza Janše z 29,26% glasov. Franceta Cukjatija je na mestu predsednika Državnega zbora nadomestil izkušeni dr. Pavel Gantar, ki mu je celo bodoča opozicija namenila nekaj pozitivnih komentarjev. Novi (stari) vodja opozicije Janša je Pahorju ponudil »sto dni miru«, da se ministri navadijo na delo, a je novi premier to zavrnil, saj naj časa za privajanje ne bi bilo, ker se je po svetu že začela širiti dolžniška in gospodarska kriza. Na vidiku je bila kriza, za katero je Janša sicer trdil, da se ji je »Slovenija izognila«. Spopadanje s krizo je Pahor postavil v ospredje svojih političnih prioritet. Odhodi ministrov v času vlade Boruta Pahorje so bili številčni. Med odmevnejšimi aferami v času vlade Boruta Pahorja je bila tudi t. i. afera bulmastifi, zaradi katere je že drugič v svoji karieri odstopil minister za kmetijstvo Milan Pogačnik, ki ga je nasledil Dejan Židan. Pomembno poglavje vlade Boruta Pahorja predstavlja tudi pridruževanje Hrvaške Evropski uniji in s tem povezan referendum in arbitraža. Vlada se je s sosednjo Hrvaško vendarle uspela dogovoriti o rešitvi mejnega vprašanja, kar je štela za enega svojih večjih uspehov. Kljub vsemu je takoj naletela na močno nasprotovanje koalicije in tudi nekateri intelektualcev. Parlament je t. i. arbitražni sporazum podprl, a saga reševanja mejnega vprašanja se nadaljuje še danes. V kontekstu reševanje mejnega vprašanja in odnosov s sosednjo državo je 6. junija 2010 potekal tudi referendum o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki ga je ljudstvo podprlo s 51,48% ob 42,66% volilni udeležbi. Ena izmed najodmevnejših zgodb, ki so zaznamovale vlado, je afera povezana z gradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6). Sodni pregoni povezani z afero se vlečejo še danes, predvideno oškodovanje državnega premoženja pa je ocenjeno na več kot četrt milijarde evrov. Vlada je izgubila kar nekaj referendumov, med katerimi je bil tudi referendum o t. i. družinskem zakoniku, ki je povzročil pravi ideološki vihar v slovenski družbi. Vladavina Boruta Pahorja je bila izredno razburkana. Država je tonila v vse globljo gospodarsko in finančno krizo, množica referendumov, ki so postali politično orodje v rokah opozicije, je družbo močno polarizirala. Med odmevnejšimi protesti je bil zagotovo dijaško-študentski protest, ki je privedel celo do poskusov požiga stavbe Državnega zbora in močno poškodovane sprednje fasade z vhodnim portalom. Razpad vlade se je nakazoval že z odhodom stranke DeSUS 9. maja 2010, dokončno je razpadla z odhodom stranke Zares. Predsednik države Danilo Türk je 21. oktobra 2011 razpustil državni zbor. Volitve so bile napovedane za 4. december 2011.

Tomi LOMBAR, vlada Boruta Pahorja s predsednikom države Danilom Türkom, 24. 11. 2008.

10. vlada: druga vlada Janeza Janše (10. februar 2012–20. marec 2013)

Kampanja leta 2011 je prvič potekala predčasno. V anketah je SDS ves čas močno vodila pred svojimi zasledovalci, predvsem SD. Zaradi krize so bila v kampanji ideološka vprašanja prvič potisnjena v ozadje. Politična konstelacija se je začela naglo spreminjati oktobra, ko so na sceno začele vstopati nove stranke. Med temi sta se kot glavni izkazali stranki ljubljanskega župana Zorana Jankovića in DLGV (kasneje DL) bivšega ministra Janševe vlade za javno upravo Gregorja Viranta. Na prvih predčasnih volitvah v Sloveniji, 4. decembra 2011, je nekoliko presenetljivo zmagala Pozitivna Slovenija (PS) Zorana Jankovića. Slednji na glasovanju 11. januarja ni bil izvoljen za mandatarja, podporo mu je namenilo le 42 poslancev. S tem rezultatom so se Janši odprla vrata za sestavo svoje druge vlade. Vlada je zaradi splošne finančne, gospodarske in tudi družbene krize, ki se je v Sloveniji stopnjevala vse od borznega zloma v ZDA leta 2008, sprejemala nepopularne ukrepe. Slovenija je bila pod hudim pritiskom evrske skupine in je kot njena članica morala spoštovati napotke za reševanje javno-finančne križe evro območja, ki so določali strogo proračunsko varčevanje. Posledično se je povečal delež nezaposlenih z 8,2% na 11,1%. Vlada je sprejela mnoge ukrepe in zakone med katerimi so največ pozornosti poželi Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) in pa Zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH). Ostri varčevalni ukrepi so sprožili val neodobravanja in protestov. Prvi večji protest je bila stavka več kot 100.000 javnih uslužbencev 18. aprila 2012. Konec leta 2012 začeli množični protesti, za katere je bil povod upor proti županu Maribora Francu Kanglerju. Protesti so se začeli v začetku novembra. Val protestov je hitro zajel celo državo, hitro pa so se pojavile zahteve po odstopu vseh predstavnikov politične in gospodarske elite obtožene korupcije. V okviru protestov se je osnovalo gibanje Vseslovenska ljudska vstaja iz katerega se je kasneje razvilo več strank in gibanj, ki so sodelovala na volitvah leta 2014. Zahteve po odstopu predsednika vlade in celotne vladne ekipe so se zaostrile po objavi poročila Komisije za preprečevanje korupcije, ki je pri nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank ugotovila nepravilnosti in nepojasnjeno pridobljeno premoženje tako premierja Janše kot neuradnega vodje opozicije Jankovića. Prvi med koalicijskimi vodji, ki je zahteval odstop obeh, je bil Gregor Virant. Vlada je obstala le dobre 404 dni, saj so jo 23. januarja 2013 zapustile DeSUS, DL in SLS. Vlada je svoj mandat zaključila 20. marca 2013, ko ji je bila v državnem zboru s 55 glasovi podpore in 33 proti izglasovana nezaupnica.

11. vlada: vlada Alenke Bratušek (20. marec 2013–18. september 2014)

Sestavljanje nove vlade je po izstopu 3 koalicijskih strank vlade Janeza Janše (DeSUS, DL in SLS) potekalo hitro in v naelektrenem ozračju finančno-gospodarske krize in seriji vsesplošnih protestov proti elitam. Obremenjena sta bila oba liderja dveh največjih parlamentarnih strank. Medtem, ko se je SDS poenotila za Janezom Janšo, je PS zaznala priložnost. Kot nova mandatarka se je »pojavila« nekdanja direktorica za proračun Alenka Bratušek. Politično ozračje se je začelo umirjati, a je bil pritisk s strani EU na Slovenijo vedno večji. Ratificirana je bila pristopna pogodba Hrvaške k EU, poslanci so dvignili DDV na 22%. V ustavo je bilo zapisano fiskalno pravilo, ki omejuje državno proračunsko politiko. Lotili so se tudi referendumske zakonodaje in pravico do slednjega omejili. Obdobje vlade Alenke Bratušek je bilo tudi obdobje, ko je bilo veliko govora o sanaciji bank. Premierka je državo zagovarjala celo na televiziji CNN. Za le-ta nastop sicer ni požela pretiranih pohval. Slovenske banke so bile podvržene t. i. »stresnim« testom, ki so pregledovali obremenitve bank in ugotovili, da naj bi slovenska bančna luknja znašala 4,778 milijarde evrov. Izraz, ki se je v tem obdobju dobro uveljavil med splošno javnostjo je tudi t. i. »domača trojka«. Evropsko trojko so sicer sestavljali Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Slovensko različico naj bi sestavljali prva ministrica Alenka Bratušek, finančni minister Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. V začetku leta so prvaki koalicijskih stran podpisali nov dogovor o koalicijskem sodelovanju na leti 2014 in 2015, kar je nakazovalo, da so mandat odločeni končati. Politična realnost je ubrala drugačno pot. Alenka Bratušek se je potegovala za predsedniški položaj v lastni stranki (PS), nasproti pa ji je stal nihče drug kot ljubljanski župan, »zamrznjeni« predsednik stranke Zoran Janković. V primeru strankarskega poraza je premierka napovedala svoj odstop, kar se je tudi zgodilo. . Že tako pestro volilno leto (leto rednih lokalnih in evropskih volitev) je sedaj obetalo še nove predčasne volitve. Premierka je odstopila in državni zbor se je z le-tem seznanil 8. maja 2014. Novega mandatarja ni predlagal nihče (navkljub »soliranju« poslanca Vogrina). Predsednik Pahor je parlament razpustil 2. junija in volitve razpisal za 13. julij.

Tomi LOMBAR, Alenka Bratušek, 6. 9. 2019.

12. vlada: vlada Mira Cerarja (18. september 2014–13. september 2018)

Politično ozračje je bilo znova razgreto. Drugič v zgodovini smo se Slovenci podali na predčasne volitve. Prva med opaznejšimi strankami, ki je nastala iz protestnih gibanj je stranka Solidarnost. Po zgledu Ciprasove grške Sirize je iz gibanja Vseslovenske ljudske vstaje je 1. marca 2014 nastala Združena levica (ZL). Tik pred volitvami so na politični parket stopile še tri stranke, ki so jih vodili posamezniki z odmevnimi imeni: stranka Verjamem na čelu z bivšim predsednikom Računskega sodišča dr. Igorjem Šoltesom, Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) premierke v odstopu in Stranka Mira Cerarja (SMC) z vidnim slovenskim pravnikom in profesorjem prava dr. Mirom Cerarjem na čelu. Slednji so ankete napovedovale zmago, ki jo je tudi dosegla. Povolilna matematika je SMC dodelila 36 poslanskih mest, kar pa je bil nov rekord napram 34 poslancem LDS leta 2000. Nova vlada je imela 16 ministrstev, kar je za 3 več od svoje predhodnice. Svojega prvega ministra je vlada izgubila že po 1 mesecu, ko je z mesta gospodarskega ministra odstopil Jožef Petrovič. Hitro se je pokazala kadrovska šibkost nove stranke. Pred tem je bila trdnost koalicije že večkrat na preizkušnji. Vnel se je notranji koalicijski boj med SMC in SD. Premier Janša je v svojem slogu napovedoval predčasne volitve v letu 2016. Svojevrstno poglavje, ki je zaznamovalo obdobje ob koncu vlade Alenke Bratušek in začetku vlade dr. mira Cerarja je tudi imenovanje novega slovenskega komisarja v novi konstelaciji evropske komisije pod vodstvom Jeana-Clauda Junckerja. Alenka Bratušek je še v vlogi premierke imenovala samo sebe za komisarko, kar je potrdil tudi kasneje objavljen magnetogram. S svojim zagovorom v evropskem parlamentu se ni proslavila in poslanci so jo zavrnili. Premier je na njeno mesto imenoval članico svoje stranke Violeto Bulc, ki je postala nova evropska komisarka za promet. Vlada je kljub burnemu začetku mandata v štirih letih stabilizirala politično ozračje v državi. Okrevale so tudi finance in vsesplošno gospodarsko stanje. Gospodarska rast se je krepila in sredi mandata, ko je realna rast BDP presegla mejo 4%, je postalo jasno, da Slovenija gospodarsko okreva. Premier je imel tekom svoje vlade težave s socialnim dialogom. Vzpostavil se je vtis o njegovi neodločnosti. Nespretnost vlade pri socialnem dialogi pričajo tudi nekateri protesti, ki v obdobju »debelih krav« navadno niso pogosti. Vlada se je dolgo in »nerodno« pogajala s sindikatom Sviz. Čeprav se nihče ni nadejal takega razpleta, se je konec vlade začel z gradnjo drugega tira med Divačo in Koprom in z dejavnostmi in dogodki povezanimi z le-tem projektom. Vlada je v parlament poslala Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača-Koper (ZIUGDT), kar je opoziciji omogočilo referendumsko zahtevo. Referendumski pobudnik Vili Kovačič je zbral potrebne razpise in referendum se je odvil jeseni leta 2017. Volivci so vlado podprli, a je Ustavno sodišče odločilo, da bo potrebno referendum zaradi nepravilnosti pri kampanji ponoviti. Predsednik vlade dr. Miro Cerar je po odločitvi sodišča, 14. marca 2018, nekoliko presenetljivo napovedal svoj odstop. Slovenci so se tretjič v zgodovini samostojne države in tudi tretjič zapored podali na predčasne volitve, ki pa so potekale 3. junija 2018, zgolj teden dni pred predvidenimi rednimi volitvami.

13. vlada: vlada Marjana Šarca (13. september 2018–13. marec 2020)

Osme volitve v Državni zbor Republike Slovenije so potekale 3. junija 2018. Volilna tekma je bila pričakovana in podobna zadnji. Volilna udeležba na je znašala 52,64% in je bila med nižjimi v samostojni Sloveniji. Zmagovalka volitev je bila stranka SDS, ki je zmagala v vseh volilnih okrajih in dobila skoraj 25% glasov in prav toliko mandatov. Navkljub zmagi Janeza Janše, je bilo, glede na izrečena zagotovila večine strank, da z njim ne stopijo v koalicijo, težko pričakovati, da mu bo še v tretje uspelo sestaviti koalicijo. Tudi drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, političnemu novincu, analitiki niso napovedovali lahkega dela, saj slovenski parlament že dolgo ni bil tako zelo fragmentiran in ideološko in politično razdeljen. Predsednik države Borut Pahor je po pogovoru z vodji poslanskih skupin napovedal, da bo mandat za sestavo vlade podelil zmagovalcu volitev Janezu Janši, ta pa soglasja h kandidaturi ni dal, zato je bil ponovno na potezi Pahor. Odločil se je, da mandata ne podeli nikomur in dogovarjanja in imenovanja prepusti poslancem. Vzporedno z Janšo je pogovore o koaliciji vodil tudi Šarec. Za novega predsednika parlamenta je bil izvoljen Dejan Židan, ki sicer ni dobil vseh obljubljenih glasov podpore, a kljub vsemu dovolj za potrditev položaja. Potrjena je bila tudi vlada Marjana Šarca, ki je tako prevzel vodenje 13. slovenske vlade. Vlada se je hitro morala soočiti še s težavami svojo predhodnice in to so bili sindikati javnega sektorja, ki so grozili s stavkami. Vlada se je s sindikati pogodila in se tako izognila stavkam. Izvedla je tudi davčno optimizacijo in sprejela razbremenitev regresa. V proračunih za leto 2020 in 2021 je bilo predvidenih več denarja za socialne transferje, uskladile so se pokojnine. Zahvaljujoč presežku v državni blagajni in reprogramiranju dolga na račun nizkih obrestnih mer na slovenske obveznice se je javni dolg še naprej zmanjševal v odnosu z BDP države. Vlada se je razmeroma veliko ukvarjala tudi sama s sabo, kar ni bilo presenetljivo, glede na to, da je v njej sedelo 5 strank in ena zunaj koalicijska stranka, poleg tega pa so bile stranke razmeroma enakovredne po svoji moči v parlamentu. Dokaj hitro so vlado zapustili številni ministri. Zaradi nepodpore ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, česar niso podpirale vse koalicijske stranke, je Levica novembra odrekla podporo koaliciji, vlada pa je tako sicer ostala manjšinska, a po novem tudi brez »zunanje« podpore. Minister za finance Andrej Bertoncelj je podal odstop, še preden pa se je to razvedlo v javnosti, je svoj odstop podal premier Šarec. S tem je presenetil vse koalicijske stranke. Obetale so se predčasne volitve, na katerih bi premier imel visoke možnosti za okrepitev svojega političnega položaja, kar je verjetno tudi botrovalo njegovi odločitvi. Kalkulacija se mu ni izšla, saj sta vladni stranki DeSUS in SMC začeli pogovore o novi koaliciji pod vodstvom Janeza Janše.

Tomi LOMBAR, vlada Marjana Šarca, 21. 9. 2018.

14. vlada: tretja vlada Janeza Janše (13. marec 2020– )

Janezu Janši je še tretjič uspelo sestaviti vlado, ki pa se je takoj morala soočiti z največjo zdravstveno krizo v zgodovini samostojne Slovenije. Svet je prizadela pandemija COVID-19. Vlada je sprva bila večinska, a so jo zaradi nasprotovanja zapuščali posamezni člani. Po odhodu skupno petih poslancev SMC in enega poslanca DeSUS ima vlada v parlamentu zgolj še 38 glasov podpore in je tako manjšinska. Kljub vsemu je vlada še operativna, saj ji podporo zagotavljajo preostali člani DeSUS in stranka SNS.

Avtor prispevka: Domen Kaučič, kustos

V okviru akcije Naprej v preteklost smo za vas pripravili video predstavitev Slovenski kraji na fotografijah Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Vabljeni k ogledu

Slovenija je glede na število prebivalcev s štirimi kraji svetovne dediščine ena izmed najbogatejših držav. Za vas smo pripravili krajši pregled Unescove svetovne kulturne, naravne in nesnovne dediščine v Sloveniji.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) imenuje kraje svetovne dediščine, ki so pomembni kot naravna ali kulturna dediščina. Imenovanje svetovne dediščine ureja Unescova konvencija iz leta 1972, ki jo je Slovenija je po razglasitvi neodvisnosti ratificirala 5. novembra 1992.

Slovenija je glede na število prebivalcev s štirimi kraji svetovne dediščine ena izmed najbogatejših držav. Poleg štirih krajev, ki jih bomo pobližje spoznali spodaj, je na t. i. poskusnem seznamu še 5 krajev oz. primerov dediščine, ki bi nekoč utegnili postati del Unescove dediščine. Dediščino, ki je uvrščena na t. i. poskusni seznam, imajo države največkrat namen predlagati za Unescovo dediščino. Uvrstitev kraja ali dediščine na poskusni seznam je tudi predpogoj za kasnejšo nominacijo za Unescovo dediščino. Na slovenskem poskusnem seznamu so Fužinarske planine v Bohinju, partizanska bolnišnica Franja, kras, pot miru od Alp do Jadrana (kot dediščina prve svetovne vojne) in arhitekturna dela Jožeta Plečnika.

Ob naravni in kulturni dediščini Unesco varuje tudi nesnovno dediščino. Na omenjen seznam se uvrsti vsa dediščina, ki se prek kulturnega izročila prenaša iz roda v rod. Tudi tu ima Slovenija svoje adute. Na ta seznam so uvrščeni dramsko besedilo Škofjeloški pasijon, obhodi kurentov, klekljanje čipk in suhozidna gradnja na Krasu. Slednja se je na seznam uvrstila v okviru osmih evropskih držav.

Osrednjo točko prispevka predstavljajo štirje primeri dediščine, ki so že uvrščeni na Unescov seznam. Škocjanske jame in bukovi gozdovi so uvrščeni na seznam naravne dediščine, medtem ko so Idrija s svojimi rudniškimi aktivnostmi in koliščarska naselja na Barju uvrščeni na seznam kulturne dediščine.

Marjan PFEIFER, Panorama Škocjana, 23. 6. 1946 . Fond Foto Slovenija, črno-beli negativ, inv. št.: FS3313_6. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Škocjanske jame

Škocjanske jame so s svojim največjim podzemnim kanjonom v Evropi bile prvi kraj v Sloveniji, ki se je uvrstil na Unescovem seznamu, in sicer že leta 1986. Škocjanske Jame predstavljajo enega izmed večjih fenomenov kraškega podzemlja. Zaradi svoje izjemne razgibanosti in velikosti park predstavlja izjemen vir biotske in abiotske raznovrstnosti. Med kraškimi jamami in kanjoni se vije reka Reka, ki pokrajino še dodatno popestri.

Prvinski bukovi gozdovi v Sloveniji

Nedaleč stran se v gozdnih prostranstvih Kočevja in Notranjske nahajata naravna rezervata pragozd Krokar in Snežni-Ždrolce, ki sta del Unescovih prvinskih bukovih gozdov na območju Karpatov. Pod okrilje Unesca sta bila uvrščena leta 2017. Območja bukovih gozdov predstavljajo najbolje ohranjene dele gozdov, ki so v zadnji ledeni dobi pred več kot 12.000 leti odigrali pomembno vlogo pri razvoju bukovih ekosistemov na stari celini.

Ljubljanski koliščarji in najstarejše kolo na svetu

Tudi varovanje koliščarskih naselij si Slovenija deli z drugimi državami. Ljubljanski koliščarji in tudi najstarejše kolo na svetu so bili leta 2011 uvrščeni na seznam kulturne dediščine prazgodovinskih kolišč na področju Alp. Na ljubljanskem barju je bilo odkritih okoli 40 lokacij z ostanki prazgodovinskih kolišč, na Unescov seznam pa je uvrščenih devet. Najpomembnejša najdba z dotičnega območja je 5200 let staro leseno kolo z osjo, ki velja za najstarejše na svetu.

Idrija in dediščina živega srebra

Idrija si naslov »varuha« dediščine živega srebra deli skupaj s španskim mestom Aladénom. Na Unescov seznam kulturne dediščine je bila uvrščena leta 2012. Rudniška dejavnost je v Idrijo prišla pol tisočletja pred tem, in sicer s koncem 15. stoletja, ko so v kraju odkrili nahajališče živega srebra. Skozi t. i. Šelštev (vhodno stavbo) se vstopi v Antonijev rov, ki so ga odprli leta 1500. Rov je poimenovan po sv. Antoniju Padovanskem, ki velja za jamskega zavetnika in zaščitnika pred nesrečami. Rudnik so za oglede odprli leta 1994.

Atelje Pelikan, Idrija. Fond časopisa Slovenec, črno-bela fotografija. ©MNSZS. Fotografija je avtorsko zaščitena.

Avtor prispevka: Domen Kaučič, kustos

Položaj predsednika države je najvišji politični položaj v Republiki Sloveniji. Slovence so do sedaj predstavljali štirje predsedniki. Za vas smo pripravili pregled le-teh.

Predsednik Republike Slovenije je najvišji politični položaj v državi. Predstavlja državo tako doma kot v tujini. Ustava Republike Slovenija pooblastila predsednika država precej omejuje. Predsednik je sicer vrhovni poveljnik oboroženih sil, na drugih področjih pa je njegova vloga precej protokolarna. Med nekaterimi pristojnostmi predsednika je tudi razglašanje zakonov, razpisovanje volitev v državni zbor, podeljevanje mandatov za sestavo vlad idr. Ustava določa, da je predsednik neposredno izvoljen s strani državljanov, ki so volilni upravičenci, vsakih 5 let. Vsak državljan, star vsaj 18 let lahko kandidira za predsednika, vendar je lahko izvoljen samo dvakrat zaporedoma. Slovenci smo do sedaj na šestih volitvah izvolila štiri predsednike. Kot prvi je bil izvoljen Milan Kučan.

Milan Kučan (23. december 1991–22. december 2002) Milan Kučan je leta 1991 postal prvi predsednik Republike Slovenije. Na funkcijsko podoben položaj se je sicer povzpel že leto pred tem, ko je leta 1990 kandidirat za predsednika predsedstva SFR Slovenije in v drugem krogu premagal Jožeta Pučnika. Preoblikovanje položaja predsednika predsedstva mu je omogočilo še potencialni dve kandidaturi. Na volitvah leta 1992 je že v prvem krogu osvojil potrebno večino in prejel največ glasov (795.012) od vseh predsednikov do danes. Posledično je leta 1997 zopet kandidiral in prav tako s svojimi izzivalci opravil že po prvem glasovanju. Javnost si ga je verjetno najbolj zapomnila po nagovoru ob osamosvojitvi, ko je med drugim dejal tudi, da so »danes dovoljene sanje, jutri je nov dan«. Kot predsednik RS je sodeloval v mirovnih pogajanjih med bivšimi republikami Jugoslavije, vodil je tudi mnoge delegacije ob vključevanju Slovenije v mednarodne organizacije. Kučanov slog predsedovanja je bil miren in preudaren. Mandat se mu je iztekel 22. decembra 2002.		Tone STOJKO, Milan Kučan, 1990. Fond Tone Stojko, črno-beli negativ, inv. št.: TS 02 VO 90.
dr. Janez Drnovšek (22. december 2002–23. december 2007) Janez Drnovšek se je leta 2002 po 10 letih odpovedal premierski funkciji in je nastopil na volitvah, na katerih je v drugem krogu premagal protikandidatko Barbaro Brezigar. Drnovškov edini mandat so zaznamovali humanitarna dejavnost, konflikti z vlado, ki jo je večino časa vodil politični nasprotnik Janez Janša in težka bolezen, ki ga je sicer spremljala skoraj desetletje in je verjetno botrovala odločitvi, da ne bo iskal podpore za drugi mandat. Drnovšek se je v drugi polovici mandata odločil za spremembo sloga življenja, postal je tudi vegan. Drnovšek je umrl dva meseca po predaji pooblastil svojemu nasledniku Danilu Türku, 23. februarja 2008.		Nace BIZILJ, Janez Drnovšek, Davos, 1991. Fond Nace Bizilj, črno-beli negativ, inv. št.: NB 960_69.
dr. Danilo Türk (23. december 2007–22. december 2012) Danilo Türk je bil dolga leta dejaven predvsem v diplomatskih vodah in v OZN, kjer je zasedal visoke položaje. Ob napovedi predsedniške kandidature tako ni bil neznano politično ime. Na volitvah leta 2007 se je v drugi krog uvrstil za Lojzetom Peterletom in za las pred Mitjo Gasparijem, od katerega je prejel le slabih 4000 glasov več. V drugem krogu je premagal protikandidata in po procentih (68%) dosegel najvišjo zmago od vseh dosedanjih predsednikov. Njegov mandat je podobno kot predsednikovanje Milana Kučana zaznamovala umirjenost, preudarnost in nekateri konflikti s premierjem Janezom Janšo. Kljub visoki zmagi na prvih volitvah, mu je ob poskusu ponovne izvolitve leta 2012 njegov nasprotnik bivši premier Borut Pahor zadal drugi najvišji poraz v zgodovini predsedniški volitev.		Danilo Türk, avtor neznan
Borut Pahor (22. december 2012–) Nekdanji premier Borut Pahor je na volitvah leta 2012 postal četrti predsednik v zgodovini Republike Slovenije. Z izvolitvijo je postal prvi slovenski politik, ki je v svoji karieri zasedal vse tri najvišje položaje v politiki (predsednik Državnega zbora, predsednik vlade, predsednik države). Pahor je ob izvolitvi napovedal novo politiko in željo, da postane predsednik vseh državljanov. Da to ni bil, je med predsedniškimi volitvami največkrat očital svojemu protikandidatu, takrat še predsedniku Danilu Türku. Ob drugi kandidaturi leta 2017 je bila njegova zmaga tesnejša. V drugem krogu volitev je kandidata ločila najmanjša razlika do sedaj. Ta je znašala 6%. Njegov protikandidat Marjan Šarec je predsedniku očital pasivnost in pomankanje izražanja mnenja ob aktualnem političnem dogajanju. Borutu Pahorju bo mandat potekel decembra leta 2022.		Aktualni predsednik Borut Pahor. Vir: Urad predsednika Republike Slovenije

Avtor prispevka: Domen Kaučič, kustos

Serijo objav začenjamo s pregledom filmske industrije in sicer z lestvico #TOP10 NAJBOLJ OBISKANIH SLOVENSKIH FILMOV V SLOVENIJI, ki jo je za nas pripravil Klemen Žun. Lestvica je oblikovana s pomočjo podatkov Fivia, slovenskega podjetja za filmsko in video distribucijo.

Klemen Žun je filmofil. Zanima ga tako kinematografska preteklost kot prihodnost. Preteklost slovenske kinematografije spoznava preko raziskovanja in dokumentiranja, svoje ugotovitve redno objavlja na Facebook strani KINO PARADIŽ. Sedanjost in prihodnost pa spoznava kot filmski analitik podjetja Kolosej.

Lestvica je oblikovana s pomočjo podatkov Fivia, slovenskega podjetja za filmsko in video destribucijo. Del podatkov smo povzeli po bazi IMDB ter spletnem portalu baza slovenskih filmov.

10. Gajin svet (2018) – 78.550 gledalcev Film Gajin svet je mladinska romantična komedija z elementi kriminalke. Film v prvi vrsti opozarja na težave, s katerimi se v sodobnem svetu na eni strani srečujejo otroci, na drugi pa njihovi starši, saj obravnava zagate, ki so del našega vsakdana. Film je režiral Peter Bratuša, ki je skupaj s Špelo Oblak Leničnik tudi napisal scenarij. Film je leta 2018 osvojil kar dve nagradi Vena, ki jih podeljuje Festival slovenskega filma in sicer za masko (Nataša Sevčnikar) in za posebne dosežke ter dve Zlati roli za nadpovprečno število gledalcev (podeljujeta Kolosej in Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev).
9. Košarkar naj bo 2 (2019) – 81.967 gledalcev V režiji Borisa Bezića je bil leta 2019 izdan še drugi del družinske komedije Košarkar naj bo 2. Tudi tokrat je film doživel premiero v ljubljanskem Koloseju, film pa je osvojil nagrado Vesna za stransko vlogo (nagrado je prejel Gojmir Lešnjak) ter tri Zate role za nadpovprečno število gledalcev. Zgolj v dveh mesecih predvajanja si je namreč film ogledalo 50.867 gledalcev, do danes že 81.967.
8. Košarkar naj bo (2017) – 87.180 gledalcev Film, ki si ga je ogledalo kar 87.180 gledalcev, je mladinski celovečerni film o odraščanju, ljubezni, uspehu in premagovanju samega sebe, posnet po knjižni uspešnici Košarkar naj bo, avtorja Primoža Suhadolčana. Film je režiral Boris Petkovič. Premiero je doživel 7. septembra 2017 v ljubljanskem Koloseju, na 20. festivalu slovenskega filma, pa je film osvojil nagrado Vesna za najboljšo scenografijo (Janez Prohinar) ter nagrado občinstva. Film je prejel tudi nagrado žaromet za filmsko zgodbo leta 2017.
7. Nikogaršnja zemlja (2001) – 87.280 gledalcev Film Nikogaršnja zemlja je nastal v bosnaskohercegovski-slovensko-italijansko-francosko-britansko-belgijski koprodukciji. Gre za črno komedijo-vojni film iz leta 2001, ki preko zgodbe treh sovražnih vojakov med bosansko osamosvojitveno vojno prikazuje nesmiselnost vojne. Film je režiral Denis Tanović, med slovenskimi predstavniki pa je v filmu zaigral Branko Đurić. Film je na 74. podelitvi oskarjev, leta 2001, prijel nagrado za najboljši tujejezični film. Leta 2002 pa je prejel tudi Zlati globus, nagrado za dosežek na področju filma in televizije.
6. Outsider (1997) – 90.954 gledalcev Slovenski celovečerni film Outsider je drama scenarista in režiserja Andreja Košaka. Govori o odraščanju in odnosih med jugoslovanskimi narodi v začetku osemdesetih let, ozadje za zgodbo pa je vzpon punka v Sloveniji. Premiero je film doživel 16. januarja 1977 na Slovenskem filmskem maratonu. Film je bil slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja. Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev pa mu je podelilo dve nagradi: nagrado občinstva in nagrado za zvok.
5. Gremo mi po svoje 2 (2013) – 128.366 gledalcev Mladinski komični film Gremo mi po svoje 2 je nastal leta 2003 ravno tako v režiji in po scenariju Mihe Hočevarja. Film je prejel štiri zlate role za nadpovprečno število gledalcev. Premiera filma je potekala na Festivalu slovenskega filma v Portorožu in sicer 14. 9. 2013.
4. Kajmak in marmelada (2003) – 155.213 gledalcev Film Kajmak in marmelada je slovenski film režiserja Branka Đurića posnet leta 2003, ki govori o vzponih in padcih v razmerju med južnjakom Božom in Slovenko Špelo. Film si je v prvih letih ogledalo 125.000, kar je bil absoluten rekord v slovenskih kinematografih , vse do leta 2007 ko ga je presegel film Petelinji zajtrk. Režiser je za ta dosežek prejel Zlato rolo.
3. Petelinji zajtrk (2007) – 183.269 gledalcev Na tretje mesto pa se je po gledanosti zavihtela slovenska drama iz leta 2007, Petelinji zajtrk. Film je bil posnet po istoimenskem romanu pisatelja Ferija Lainščka in sicer v režiji Marka Naberšnika. Film je na 10. festivalu slovenskega filma v Portorožu v kategoriji celovečernih igranih filmov osvojil tako nagrado za najboljši scenarij kot najboljšo režijo. V letu 2007 pa je osvojil tudi nagrado VIKTOR za posebne dosežke.
2. Gremo mi po svoje (2010) – 208.731 gledalcev Drugo mesto zaseda mladinski film režiserja Mihe Hočevarja, iz leta 2010, Gremo mi po svoje. V prvem tednu predvajanja, si je film v slovenskih kinematografih ogledalo več kot 30.000 gledalcev, s čimer so si ustvarjalci prislužili zlato rolo, nagrado Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki jo v sodelovanju s podjetjem Kolosej podeljujejo filmom, ki si jih ogleda vsaj 25.000 gledalcev.
1. Pr’ Hostar (2016) – 211.721 gledalcev Celovečerna brezproračunska komedija Pr’Hostar, ki jo je režiral Luka Marčetič, scenarij za film pa sta napisala Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić. Gre za film, ki je podrl več rekordov. Je film, ki si ga je na otvoritveni vikend leta 2016 ogledalo 28.160 gledalcev. Film, ki je prejel tri zlate role, in štiri velike zlate role za preseženih 200.000 gledalcev in je hkrati prvi film, ki je s prodajo vstopnic v Sloveniji zaslužil več kot 1 milijon €.

Avtorja prispevka: Andreja Zupanec Bajželj, višja kustosinja in Klemen Žun, filmski kritik

Dovolili si bomo pogledati še v preteklo, za šport nekoliko nenavadno, leto 2020.

Za največji uspeh katere od slovenskih reprezentanc v igrah z žogo je v letu 2020 potrebno omeniti januarsko rokometno Evropsko prvenstvo. Slovenska reprezentanca je sicer ostala v polfinalu, a je z odličnimi tekmami pokazala, da se vrača na sam evropski rokometni vrh.

Da nas čaka zares zanimivo in s športnimi uspehi bogato športno leto 2021 so s svojimi dosežki, v zgolj dveh mesecih, nakazali naše športnice in športniki.

Na 7. tekmi svetovnega pokala v ženskih smučarskih skokih v Ljubnem ob Savinji so Ema Klinec, Špela Rogelj, Urša Bogataj in Nika Križnar osvojile prvo ekipno zmago za Slovenijo. Uspeh skakalk je z osvojenim drugim mestom potrdila še Ema Klinec.

Pod rubriko “Ali veš?” predstavljamo kratke zanimivosti z obdobja države Republike Slovenije. Zanimivosti so bile tedensko objavljene tudi na muzejskem Facebook profilu.

Zimske olimpijske igre v Albertvillu Ali veste, da so med 8. in 23. februarjem 1992 slovenski športniki prvič nastopili na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji kot državna reprezentanca Slovenije? Samostojno Slovenijo je zastopalo 25 športnikov.		Maskota olimpijskih iger v Albertvillu leta 1992. Zbirka Civilni tekstil.
Potni list Se spomnite modrih slovenskih potnih listov? 28. 10. 1991 so pristojni organi začeli sprejemati vloge za slovenske potne liste. Državljani so potne liste prejeli v roku treh dni. Cena potnega lista, ki je veljal 10 let, je bila 1130 tolarjev (4,72 EUR). Modre knjižice so s 5. 8. 2002 ukinili. Od marca 2021 dalje so jih nadomestili rdeči potni listi, ki so imeli več varoval. Od leta 2016 izdajajo nove biometrične potne listine, ki imajo nadgrajene varnostno-zaščitne elemente. Danes potni list, ki ima veljavnost 10 let, stane 46,10 EUR.		Prvi potni list RS. Hrani: MNSZS
Zdravstvena izkaznica Se še spomnite oranžnih zdravstvenih izkaznic? Leta 1999 so jih zamenjale prve kartice zdravstvenega zavarovanja (KZZ), na nacionalni ravni pa je bil sistem uveden leta 2000. Uvedba KZZ je bil prvi večji projekt na področju informatizacije slovenskega zdravstva. S tem je postala Slovenija ena prvih evropskih držav, ki so uvedle celovit nacionalni sistem KZZ. Prva generacija kartic zdravstvenega zavarovanja, ki so jo izdajali med leti 2000 in 2008. Ta kartica ima neomejeno veljavnost, saj uporablja varnostni mehanizem, ki nima časovne omejitve. Druga generacija kartic se je izdajala od leta 2008 do leta 2015, tretja generacija kartic pa se izdaja od leta 2015 naprej. Veljavnost teh dveh generacij kartic je omejena na 10 let od izdaje.		Zdravstvena izkaznica, ki je bila v uporabi do leta 2000. Hrani: MNSZS Prva generacija Kartic zdravstvenega zavarovanja (KZZ).
Vrednostni boni Se spomnite vrednostnih bonov? Banka Slovenije je 8. oktobra 1991 izdala in izročila v obtok vrednostne bone za 1, 2, 5, 10, 50, 100, 200, 500 in 1.000 tolarjev kot začasni denar. 27. maja 1992 pa je izročila v obtok še vrednostni bon za 5.000 tolarjev. Vrednostni boni so še vedno zamenljivi v Banki Slovenije brez časovne omejitve.		Vrednostni bon za 10 tolarjev. Hrani: MNSZS
Poštne znamke Se spomnite prve redne slovenske poštne znamke? Prve redne poštne znamke z motivom grba Republike Slovenije so bile izdane 26. 12. 1991. To so bile redne znamke z enako likovno rešitvijo, grbi v različnih barvnih izvedbah, in v različnih za poštni promet potrebnih nominalah za 1, 4, 5 in 11. Tovrstne poštne znamke so bile v prometu do leta 1993, ko so začeli izdajati novo serijo rednih poštnih znamk. Prva slovenska poštna znamka je bila priložnostna, izdana na dan razglasitve slovenske samostojnosti, 26. 6. 1991. Motiv je bil natečajni osnutek slovenskega parlamenta arhitekta Jožeta Plečnika. Pripenjamo fotografijo z žigom.		Prve redne poštne znamke. Hrani: MNSZS Prva slovenska poštna znamka, izdana 26. 6. 1992. Hrani: MNSZS
Prva zlata olimpijska medalja Dobitnika prve zlate olimpijske medalja za samostojno Slovenijo. Foto: Tomi Lombar. Hrani: MNSZS Se spomnite, kdo je prvi osvojil zlato olimpijsko medaljo v samostojni Republiki Sloveniji? To sta bila veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu na olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000, ki sta upravičila sloves nespornih favoritov. Na istih olimpijskih igrah je zlato osvojil tudi strelec Rajmond Debevec z malokalibrsko puško v disciplini 3×40.		Dobitnika prve zlate olimpijske medalja za samostojno Slovenijo. Foto: Tomi Lombar. Hrani: MNSZS
Slovenski tolar Se spomnite slovenskih tolarjev? Od 8. 10. 1991 do 31. 12. 2006 je bila denarna enota Republike Slovenije tolar (SIT). Banka Slovenije je septembra 1992 dala v obtok prve tolarske bankovce, januarja 1993 pa prve kovance. Pred tem so bili kot začasni denar v obtoku vrednostni boni. Tolarski bankovci so bili izdelani po idejnih osnutkih avtorjev Miljenka Licula in Zvoneta Kosovelja, portrete za bankovce pa je izdelal slikar Rudi Španzel. Kovance sta oblikovala Miljenko Licul in Zvone Kosovelj, modeliral pa jih je kipar Janez Boljka. S 1. 1. 2007 smo Slovenci prevzeli evro. Tolarje smo zamenjali po tečaju 1 EUR = 239,64 SIT. Tolarske bankovce lahko v Banki Slovenije zamenjamo brez časovne omejitve, kovanci pa so bili zamenljivi do 3. 1. 2017.		Tolarski bankovec za 100 SIT s podobo impresionističnega slikarja Riharda Jakopiča. Hrani: MNSZS
Uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na evropsko nogometno prvenstvo V Areni se je takrat zbralo več kot 10.000 slovenskih navijačev. Tekma se je končala z zmago Špancev z 2:1.		Fotografija slovenskega navijača na EP z nepozabne tekme med Slovenijo in Španijo v Amsterdamu.

30 let Republike Slovenije: Zanimivosti

Hiter razvoj prometa in izobraževanje voznikov

Namesto usposabljanja voznikov prometno preventivne aktivnosti avto-moto društev

Pomembna vloga Motorevije

Sodelovanje v mednarodnih projektih

Varnost prometne infrastrukture

Varnost vozil

Varnost vozil

AMZS Center varne vožnje na Vranskem

Številne mednarodne in lastne kampanje ter projekti za večjo prometno varnost

Po 62 letih spet manj kot 100 mrtvih v letu dni

Beseda leta

Spletna aplikacija Interaktivna karta slovenskih narečnih besedil

Nagrada kresnik

Portal Fran

Prevzem evra

Vstop v schengensko območje

Predsedovanje Svetu Evropske unije

NMT telefonija

1991 – začetek uporabe interneta v Sloveniji

Mobičuk in Mobireglja

2004 – začne delovati Facebook

2005 – začne delovati Youtube

2007 – Steve Jobs predstavi iPhone

MP3

Ekran na dotik

SMS sporočilo

Moška odbojkarska reprezentanca

Ženska odbojkarska reprezentanca

Janez Bratož

Igor Jagodic

Tomaž Kavčič

Andrej Kuhar

Marko Pavčnik

Ana Roš

Joško Sirk

Uroš Štefelin

Jure Tomič

Bine Volčič

David Vračko

Gregor Vračko

Zaščito kmetijskih pridelkov in jedi v Sloveniji označujejo štiri sheme kakovosti:

1. Zaščitena označba porekla

2. Zaščitena geografska označba

3. Zajamčena tradicionalna posebnost

4. Višja kakovost

1. vlada: vlada Lojzeta Peterleta (16. maj 1990–15. maj 1992)

2. vlada: prva vlada Janeza Drnovška (15. maj 1992–25. januar 1993)

3. vlada: druga vlada Janeza Drnovška (25. januar 1993–27. februar 1997)

4. vlada: tretja vlada Janeza Drnovška

5. vlada: vlada Andreja Bajuka (27. februar 1997–7. junij 2000)

6. vlada: četrta vlada Janeza Drnovška (30. november 2000–19. december 2002)

7. vlada: vlada Antona Ropa (19. december 2002–3. december 2004)

8. vlada: prva vlada Janeza Janše (3. december 2004–21. november 2008)

9. vlada: vlada Boruta Pahorja (21. november 2008–10. februar 2012)

10. vlada: druga vlada Janeza Janše (10. februar 2012–20. marec 2013)

11. vlada: vlada Alenke Bratušek (20. marec 2013–18. september 2014)

12. vlada: vlada Mira Cerarja (18. september 2014–13. september 2018)

13. vlada: vlada Marjana Šarca (13. september 2018–13. marec 2020)

14. vlada: tretja vlada Janeza Janše (13. marec 2020– )

Škocjanske jame

Prvinski bukovi gozdovi v Sloveniji

Ljubljanski koliščarji in najstarejše kolo na svetu

Idrija in dediščina živega srebra

Milan Kučan

dr. Janez Drnovšek

dr. Danilo Türk

Borut Pahor

10. Gajin svet (2018) – 78.550 gledalcev

9. Košarkar naj bo 2 (2019) – 81.967 gledalcev

8. Košarkar naj bo (2017) – 87.180 gledalcev

7. Nikogaršnja zemlja (2001) – 87.280 gledalcev

6. Outsider (1997) – 90.954 gledalcev

5. Gremo mi po svoje 2 (2013) – 128.366 gledalcev

4. Kajmak in marmelada (2003) – 155.213 gledalcev

3. Petelinji zajtrk (2007) – 183.269 gledalcev

2. Gremo mi po svoje (2010) – 208.731 gledalcev

1. Pr’ Hostar (2016) – 211.721 gledalcev

Zimske olimpijske igre v Albertvillu

Potni list