Od 13. februarja do 25. maja letošnjega leta je bila v Galeriji S na Ljubljanskem gradu na ogled fotografska razstava Ljubljana – mesto v zelenem, ki jo je pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije v sodelovanju z Javnim zavodom Ljubljanski grad. Razstava je bila posvečena vsem zelenim površinam naše prestolnice – od najbolj poznanih in markantnih parkov pa do intimnih zelenih kotičkov mesta.
Urbane zelene površine so vse površine, ki v mesto vnašajo elemente narave – od zasebnih vrtov do javno dostopnih površin, kot so parki, igrišča, zelene površine v stanovanjskih območjih in ob javnih stavbah, rekreacijska območja, vrtički, zelene členitvene poteze, vodne in obvodne ureditve, mestni gozdovi, zelene površine v povezavi s prometnimi ureditvami, zelene površine posebne naravne in kulturne vrednosti ter parki in vrtovi, ki so urejeni s tematsko opredeljeno vsebino, nalogo in namenom (kot so Botanični in Živalski vrt, arheološki in spominski parki ter pokopališče Žale). Zelene površine pomembno sooblikujejo urbano okolje, hkrati pa blagodejno vplivajo na mestno mikroklimo in psihofizično počutje ljudi v mestu. Po eni strani nudijo prostor za raznovrstno rekreacijo in družabno življenje meščank in meščanov, po drugi strani pa ponujajo možnost umirjene dejavnosti, ki sprosti telo in duha. Naravno okolje prav tako spodbuja razvoj sproščene otroške igre in raziskovanja, ponuja možnost pristnega stika z naravo ter opazovanja cikličnosti letnih časov. V splošnem ima že sam pogled na zelenje blagodejne učinke na duševno zdravje in dobro počutje.
Tekom raziskovanja gradiva, ki ga hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, se je izkazalo, da je fotografij z omenjeno tematiko zelo veliko. Ljubljana danes, kljub temu, da je precej prerasla svoje okvire iz obdobja med obema svetovnima vojnama, sodi med najbolj zelene prestolnice Evrope, saj je kar 75 % vseh mestnih površin zelenih, okrog 100 let nazaj, ob manjši pozidavi, pa so bili zeleni elementi še bolj vtkani v mestno krajino. Iz širokega nabora fotografij se je izluščilo 36 tistih najbolj povednih in bistvenih, preko katerih je bila na razstavi prikazana vpetost mestnega zelenja v vsakdan Ljubljančank in Ljubljančanov v obdobju med obema svetovnima vojnama, hkrati pa so podobe na fotografijah obiskovalca usmerjale tudi k razmisleku o vlogi mestnega zelenja v današnjem času ter v prihodnje.
Ob omembi ljubljanskih zelenih površin gotovo marsikdo najprej pomisli na tri najbolj znamenite zelene »punkte« našega glavnega mesta: Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, Grajski grič z gradom in Kongresni trg s parkom Zvezda. Njihovo podobo, kot jo poznamo danes, je v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikoval Jože Plečnik, eden izmed najpomembnejših slovenskih arhitektov. Ravno zato se je razstava s prikazom zelenih površin časovno omejila na obdobje 20. in 30. let preteklega stoletja, torej na čas, ko so mestni parki že dobivali podobo, kot jo imajo danes, obenem pa je bil celovit izgled mesta na splošno še zelo drugačen od današnjega. Prav ta kontrast, znano a hkrati drugačno, pri ljudeh izzove pristno zanimanje za podobo na fotografiji.
Med gradivom po številu izstopajo fotografije največjega ljubljanskega parka Tivoli – »zelenih pljuč Ljubljane« in ene izmed osrednjih družabnih točk mesta. Tako kot danes so tudi v preteklosti Ljubljančani radi preživljali prosti čas v Tivoliju, ki je ponujal pestro paleto aktivnosti. V parku so se nahajali gostinski objekti, Jakopičev paviljon – prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče na Slovenskem, športno-rekreacijski objekti, lepo urejene sprehajalne poti, Ljubljanski velesejem – prva in s tem najstarejša ustanova te vrste v Kraljevini SHS/Jugoslaviji itd. V tem obdobju je arhitekt Plečnik parku dodal široko tivolsko promenado, danes znano tudi kot Jakopičevo sprehajališče, ki povezuje park s centrom mesta. Za izpeljavo projekta je bilo potrebno podreti stari drevored. Sprehajališče so nasuli z belim peskom, ob njem pa zasadili mlada drevesa, ki niso dajala dovolj sence, zato so meščani sprehajališču rekli kar »Sahara«. Sprehod po promenadi je predstavljal pomemben del družabnega življenja za staro in mlado. Na sprehod so se meščani odpravili v vseh letnih časih, manj obiska na promenadi pa je bilo le v primeru močnega dežja, goste megle ali mraza. Najbolj priljubljena je bila popoldanska promenada, ki je potekala od štirih popoldne do zgodnjih večernih ur.
Nad centrom mesta kraljuje Grajski grič z gradom – podoba, ki je prav tako pogosto prisotna na fotografijah iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hrani muzej. Grič je bil in je še vedno priljubljena sprehajalna točka v Ljubljani. Najbolj posebna med sprehajalnimi potmi pa je gotovo pot po obzidju na Šancah, ki jo je Plečnik uredil iz ostankov nekdanje utrdbe iz 16. stoletja. Z njo je odstrl nove poglede na mesto, hkrati pa povezal mrežo sprehajalnih poti do Orlovega vrha. Plečnik je imel za Ljubljanski grad sicer pripravljen širši projekt prenove, ki pa zaradi pomanjkanja denarja ni bil realiziran. Grad je tudi primerna točka za družabne dogodke. V muzejskih zbirkah hranimo fotografijo iz obdobja med obema vojnama, ki prikazuje tradicionalno jurjevanje – dogodek ob godu svetega Jurija, zavetnika Ljubljane, kateremu je posvečena grajska kapela. Ob tej priložnosti so meščani množično romali na Ljubljanski grad, v Grajskem parku pa je bil organiziran tudi sejem. Del tradicije se ohranja še danes, ko na ta dan v kapeli svetega Jurija poteka sveta maša.
Na Kongresnem trgu so se skozi zgodovino, vse od njegovega nastanka v začetku 19. stoletja pa do danes, odvili pomembni dogodki v slovenski zgodovini. Kongresni trg skupaj s parkom Zvezda, ki je bil prvi ljubljanski javni park, tvori enega izmed najbolj prepoznavnih odprtih prostorov Ljubljane. Trg in park se lepo dopolnjujeta ter sta med sabo povezana v neločljivo celoto, ki predstavlja eno od središč družabnega življenja Ljubljančanov, k čemur dodatno prispeva tudi njuna lega v samem mestnem središču. Prav zato na fotografijah Kongresnega trga in parka Zvezda iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ki jih hranimo v muzeju, prevladujejo podobe družabnih prireditev in srečanj, ki so se vršili na tem prostoru.
Poleg najbolj poznanih ljubljanskih zelenih površin se v muzejskih zbirkah in fondih skrivajo tudi podobe manj znanih zelenih kotičkov mesta. Na njih motivno izstopajo otroška igra, družinska intima ter mirno in zasebno preživljanje prostega časa. Marsikatere izmed zelenih površin na teh fotografijah so zaradi širitve mesta izginile. Tako se je denimo zgodilo s Habjanovim bajerjem v Rožni dolini, ali pa z drevesnico Kmetijske družbe na Poljanah, ki se je razprostirala ob današnji Poljanski cesti nasproti kasarne na Roški.
Kot najmogočnejši predstavniki rastlinskega sveta v mestu izstopajo drevesa, ki imajo še posebej izraženo vlogo pri vplivu na boljšo kakovost bivalnega okolja. S svojimi krošnjami nudijo osvežilno senco, nižajo visoke temperature, vlažijo in čistijo zrak ter zadržujejo prašne delce, hrup in izpušne pline. Zelene površine v mestu sodelujejo tudi pri uravnavanju odtočnega režima, ustvarjanju pogojev za varstvo pred naravnimi nesrečami (poplave, erozijski procesi) ter ohranjanju in spodbujanju biotske raznovrstnosti. V nekaterih gosto pozidanih predelih mesta so drevoredi edina možna oblika ozelenitve prostora. Drevoredi v mestu tkejo zeleno mrežo, ki med seboj povezuje mestne parke. Na fotografijah, na katerih so upodobljena drevesa, lahko hitro razberemo pomen osvežilne sence, ki je v vročih dneh za meščane izjemno dragocena – branjevci na tržnici so razpostavili svoje stojnice pod drevesi, delo v senci dreves je lažje, počitek oz. klepet na klopi pod drevesom.
Urejene zelene površine so za urbano območje ključnega pomena – izboljšujejo kakovost življenja meščank in meščanov, hkrati pa imajo tudi estetsko vlogo pri izgledu mesta, saj mehčajo ostre robove stavb in v sivino betona vnašajo barve. Zavedajmo se njihove vrednosti in skrbimo zanje – za danes, za jutri.
Literatura
Ina Šuklje Erjavec, Jana Kozamernik, Mojca Balant, Matej Nikšič, Zeleni sistem v mestih in naseljih: usmerjanje razvoja zelenih površin, Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, 2020.
Stanka Dešnik, Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji, Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1995.
Marjan Jančar, Ljubljana, mesto v zelenju, Radovljica: Didakta, 2001.
Jože Strgar, Tivoli, ljubljanski mestni park, Ljubljana: Kmečki glas, 1994.
Katja Jerman, Promenada v Ljubljani, Ljubljana: Viharnik, 2003.
Ivo Vraničar, Kongresni trg, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011.
Jelka Melik, Mateja Jeraj, Ljubljana, zeleno mesto, Ljubljana: Hart, 2016.
Damjan J. Ovsec, Družabni »punkti« Ljubljančanov, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 8, št. 9, 1998, str. 10-11.
Damjan J. Ovsec, Zelena pljuča našega glavnega mesta, Gea: poljudnoznanstvena revija, letnik 7, št. 10, 1997, str. 10-12.